Konteksti

Medtem, ko potovanje skozi čas in prostor najlažje steče v izvrstnih knjigah, je v resnici najtežje odmera ravno pravšnje količine svobode, ki jo ima pisatelj , da svoje junake pošlje na to potovanje.  Ecova knjiga Praško pokopališče me je prisilila v razmišljanje o tej zgornji povedi. Mogoče bolj, kot glede česar koli drugega. Svoboda, ki jo imaš, ko pišeš in ko ti nihče ne drug ne govori, kaj, kako in o čem boš pisal. Pa ne gre za prisilo, gre za svobode tega, kar bi parafrazirali nekaj bolj znanega, ko bi rekli: nihče ne more tvoje zgodbe napisati, razen tebe. Pa vendarle iztek ni vedno navdušujoč. Ta svoboda je marsikdaj prehuda in ne gre. Brez vodil je vsekakor težje kot z njimi. In zato je tako malo avtorjev tudi zelo dobrih avtorjev. In zakaj me je ravno Ecova knjiga spravila sem? (vir slike: mladinska.com) Praško pokopališče bo marsikomu naporna knjiga. Tudi sam sem občasno lovil svoje misli, ko sem jo bral. Gre za to, da je knjiga napisana čisto v ecovski man...

O Umbertu Ecu bi lahko razpredali na tisoč in en način, pa bi bilo še vedno dovolj materiala, ki bi bil neizrečen. V resnici sem bil vedno fasciniran nad takšnimi sodobnimi sprehajajočimi se enciklopedijami, iz katerih je kar buhtelo vse tisto, kar imajo za deliti z nami. Umberto Eco je zaslužen za to, da obstaja knjiga, ki sem jo prebral vsaj desetkrat in jo verjetno vsaj še nekajkrat ponovno preberem. Prav tako je zaslužen, da sem tu, kjer sem in da opravljam delo, ki ga opravljam. In da ga opravljam z nadvse spoštovalno distanco do veličine poslanstva, ki ga prinaša morala tega dela samega. Bistveno je, da je imel Eco v mojem življenju, odkar znam brati, izjemno spoštovano pozicijo. In jo še vedno ima. ( vir slike: pogledi.si) Dasiravno o njegovem delu Vrtinec seznamov nimam prida hvale, s katero bi pospremil njega vračilo na knjižnično polico. Zakaj ne? Mogoče je problem v meni: pričakovanja so vedno pomembna stvar, brez predsodkov, s kateri se spopadeš z vsako situacijo v živl...