Konteksti

vir slike:emka.si Štiri leta po tem, ko je Frank Herbet izdal svoj prvenec Dune, Peščeni planet , je objavil nadaljevanje z naslovom Mesija s peščenega planeta . Vzbudi premislek o teh nadaljevanjih. Zgodbe včasih terjajo svoje nadaljevanje, včasih tudi ne. Marsikateri pogovor bi bil boljši, če bi ga ustavili kak stavek prej in marsikatera jed bi bila bolje pripravljena brez tistega dodatnega ščepca začimba. A nekatere potrebujejo prav to. Herbert je v Peščenem planetu naredil ogromno, postavil nastavke za mnoge pogovore in razmisleke o trenutkih, ko se prelamljajo politične, verske, ekološke in eksistenčne odločitve. Neverjetno je predvsem, kako je pred več kot pol stoletja vpel te mnoge prvine v eno samo  delo, ki bi ga morali prebrati mnogi - dasiravno je zaklenjeno v žanr, ki po mojih izkušnjah veliko ljudem ni tako blizu. A vprašanje je, ali bi se to zgodbo dalo povedati kako drugače.  Po branju Mesije ostajam pri enakih mislih, kot sem jih imel po bran...

vir slike: emka.si O knjigah bi umno lahko govorili tudi kot o poteh. Tako kot je poved le seštevek trenutkov, ko želja potuje od začetka do svojega navideznega cilja, je tudi knjiga s svojim začetkom, ki bo pričelo potovanje ubeseditve nekega protesta, veselja, žalosti in hrepenenja, bo njen konec, navidezen ali ne, zaključek tega potovanja. Nadaljeval se tu ne bo več. Prebival bo v zavesti svojih bralcev popotnikov in v vseh naslednjih povedih, stavkih, nenazadnje željah. Nekatere knjige so dolgo potovanje, v marsičem predolgo. Druge so predvsem trpko in žalostno potovanje. Spet tretje so oboje. Takšna je tudi knjiga s številko. V prevodu in s spremnim besedilom Lare Unuk je Cankarjeva založba poskrbela za izdajo Iliasa Venezisa in njegove Številke 31328 . Roman, ki je sežetek avtorjevih spominov na delovna taborišča, v katerih je preživel 14 mesecev med 1922 in 1923, potem, ko je bila Grčija priča maloazijski katastrofi. Ob koncu prve svetovne vojne je bilo tisto območje Sred...

vir slike: bukla.si Tam nekje v drugem letniku gimnazije se je moje življenje v marsičem sukalo okoli glasbe. Muske, komadov. Žganja, takšnega in drugačnega. Pravzaprav, bolj je hrumelo, treskalo in vpilo, bolje je bilo. Temu vzlic sem nestrpno spremljal vse pomembnejše novosti s področja in povsem temu primerno do zadnjega razpoložljivega tolarja zapravil vse, kar sem premogel, da si bogatim zbirko tega hrumenja, treskanja in vpitja. Med novostmi tistega odličnega leta je bila tudi še danes izjemno navdušujoča zgoščenka Sepulture, naslovljena Roots . V žaru odličnega vtisa dolgometražne osnovne različice sem si seveda omislil tudi singel Ratamahatta. In tu sem prvič slišal divjo priredbo Marleyjeve pesmi War , v skladu s paradigmo, ki jo je takrat udejanjal brazilski kvartet. Pesem je hipnotična, sporočilna in malodane litanijskem duhu sporoča vojno, ki preplavlja čisto vse konce neba. Vojna, prepir, bitke, vse tisto, kar skozi zlo prebiva na zemlji. Naravno stanje, o katerem je ...

vir slike: bukla.si Navkljub temu, da se pisanje nekaterih knjig zdi kot prenašanje zelo zelo težkega bremena, jih je najbrž potrebno napisati. Vsaj tako je Benedict Wells povedal v intervjuju za The Guardian , ko je dejal: " To knjigo sem moral napisati, naslednje knjige si želim napisati. " In v mislih ima svojo uspešnico O koncu žalosti . Pogovor je zanimiv, ker razkriva mnogo ozadja, v katerem je avtor pisal roman. Kar daje misliti, kako drži, da je v pisanju mnogo avtobiografskega, iz česar je potrebno črpati popisovanja čustev, hrepenenja in videnje strukture sveta, da nato bralčeva izkušnja drži vodo; hkrati pa tudi potrjuje tisto, kar sem ugotavljal pri mnogih drugih, kako pomemben element dobrega pisanja je njen samoterapevtski učinek. Pisatelj se zdi kot bolnik, ki trpi za bremenom neskončnega brezna, ki ga zre skozi predirajoče oči očitkov po posluhu zgodbi, ki se ima v njem zgoditi. Kot Sizif, ki si je prislužil kazen večnega vračanja navdiha, dokler ga ne iz...

vir slike: emka.si Nekje prav naslednje leto bo minilo okroglih 30 let, odkar je fenomenalni Nick Cave z vrsticami Come sail your ships around me/ And burn your bridges down/ We make a little history baby/ Every time you come around pel v nesmrtni The Ship Song . Ne glede na to, da poje o ljubezni, me je branje, ki sem a pred časom držal v rokah, spomnilo prav nanjo. Sedaj odzvanja, še posebej sedaj, ko te vrstice pišem ob zvokih plovil, ki si utirajo pot prek morskih valov. V prihodnost, novo sedanjost, novi trenutek. Ker to je tudi pesem o trenutku. Trenutku odločitve, ki pod preprogo večnosti pomede preteklost in ji nadane poteze za nadaljnje možnosti. Te se zdijo pravilne, kljub temu, da marsikaj pravi temu nasprotno. In tako je tudi s tem branjem. V 109. izdaji Modernih klasikov , ki jim vedno znova ponudim priložnost za spoznavanje novih literarnih moči, se na nek način dogaja prav to. Minimalističen roman, primeren tudi za uprizoritev pred gledališkim občinstvom, ki se doga...

vir slike: modrijan.si Medtem, ko se že strastno prepogibam nad branjem in iskanjem španskega ministra za šolstvo v zadnji Zafonovi knjigi Pokopališča izgubljenih knjig , se sedaj vračam k branju čisto drugačnega gradiva, ki mi je v privlačni govorici zopet približevalo čas druge svetovne vojne, a še bolj kot to neko temeljno človekovo gesto preživetja, ki je prisotno v vsem, kar ga obkroža in ogroža. Gre za roman Siegfrieda Lenza , ki je zaradi časa in prostora, v katerem je nastal, pa tudi zaradi vsebine ter njene interpretacije v političnem kontekstu tega istega časa in prostora dolgo ostal v predalu in je bil tako izdan posthumno, pred nekaj leti pravzaprav. Izvrstni roman nosi naslov Prebežnik . Okoliščine nastanka in burna usoda neobjave besedila je odlično popisana v spremnem besedilu na koncu romana, ki ga je spisala Kristina Jurkovič; roman je marca letos v prevodu Ane Jasmine Oseban izdala založba Modrijan. Bolj kot samo osnovno dejanje Prebežnika, torej prebeg na drugo...

vir slike: vigevageknjige.org Risoromanov ne poznam, zato je bil tole manjši test. Nova izkušnja branja, ki je ne morem povsem poistovetiti s stripom. Bralec z avtorjem tule komunicira drugače kot pri tradicionalnem branju. Če dobro pomislim, najprej so tu barve . Te je potrebno dodati. Morje je vedno morje, ob njem ne pomislimo na drugo kot na modro; a žalost ima barvo, ki je bralčeva, ne avtorjeva in tudi v okolici je ne vidi. Druga naloga, ki jo ima bralec, so besede . Teh je lahko zelo malo. Je pa lahko veliko podob, večina njih se lahko vzdržema preliva druga v drugo in nazaj. Tako bi se rojevale malodane filmske podobe, ki v glavi bralca ponudijo sosledje podob in njih gibanje, ki je pri običajnem branju povsem drugačno. Tule je avtorjev poseg, bi rekel, elegantnejši. Drugačen je ritem pripovedi. Ko se pogrezneš v zgodbo, te lahko pelje hitro in brez postanka kot kratki film, na krilih galebov, katerih podoba lahko spremlja večino zgodbe. In nato so tu obrazi . Obrazi začuden...

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot juna...

vir slike: emka.si Letošnje leto je res polno dobrih knjig. Malo je nerodno le to, da so tako obilne, da ne gre prav hitro. A dobrega branja sem vedno vesel. Čeprav je polno teme, gnusa, razočaranja, slabega, mrzlega, nepravičnega, živalskega in kaotičnega . Vendarle pa tudi polno zgodovine in ljudi, ki so v podobni, nemara zelo podobni zgodbi zares preživljali in pustili del svojega življenja (ali vsega) na tem odročnem kraju, kjer si je sovjetska oblast v dvajsetih letih 20. stoletja domislila izvedbo prevzgojnega taborišča , v nekem modelu, ki so mu sledili (drugi) gulagi kasneje. To je zgodba o dogajanju v taborišču na Soloveških otokih . Izjemno natančen, senzibilen in kričeč roman, ki bralca prilepi na svoje strani; mnogodimenzionalna študija človeških odnosov v nejasnih razmerah, ki v ozadju vsega ustvarjajo povsem kaotičen občutek popolne nemoči nad strojem zgodovine . In v njej nekaj posameznikov. Takšnih in drugačnih. V njej tudi ljubezen . Takšna in drugačna.  Piše...

Pokrpajmo žive pove veliko. Najprej o telesu. Nato o družini, o družbi, o stroki, o hitrosti, o življenju in o smrti. Pesem, ki jo lahko pojejo bitja, ki s sinoptičnim pogledom motrijo tisto, kar se običajno ne da opazovati na takšen način. Knjiga, za katero je treba zbrati neskončno empatije, da vsem vpletenim nameniš dovolj prostora, ko načeloma takšna situacija dovolj prostora ne bo dala nikdar. Presunljiva pripoved o tekmi s časom, polna nasprotij in iskanja priložnosti, da ostanemo živi. Nagrajeni roman pisateljice Maylis de Kerangal, Pokrpajmo žive, vas ne bo pustil hladnih. Zgodba, ki je pravzaprav kratko delo, na manj kot 200 straneh, je polna čustev, trpkih spoznanj, pa tudi sreče, upanja in soočanja s nepredstavljivo zahtevnim poslanstvom mnogih zdravnikov, ki vsakodnevno opravljajo težko delo v transplantacijski medicini. Zgodba se začne z življenjem. S polnim življenjem, ki ga najstnik Simon živi v želji, da bo izkoristil svoje dneve kar najbolj, kot je mogoče. Pri njem...

Kitajske literature, najsibo starejše ali mlajše, ne poznam kaj dosti. Niti se ne bom pretvarjal, da jo. Zavedam se, da gre za kulturo, ki je daleč stran, pri čemer ne gre le za kilometre. Zato so načini, kako beremo tekste, ki prihajajo od tam, lahko izzivi povsem svojih zgodb. A pozdravljam izdajanje avtorjev, kot je Yu Hua tudi pri nas. Pa ne zato, da bi ponudili nekakšne nove poglede na realnost sveta okoli nas. To naredi vsaka knjiga tako ali tako. Gre nemara prav za to, da v njih prepoznamo jedro človeštva, ki v zaključenih zgodbah najde neko osnovno pomiritev. Ki v pripovedi počasi, stran za stranjo in poved za povedjo odstira trenutnost v primerjavi s širšo zgodbo, ki jo pišemo vsi skupaj. In ki zmore v svoji moči komplementarnosti ponuditi širšemu občinstvu interpretacijo življenja, ki ga želimo in ne želimo hkrati. Ki prinaša vzpone in padce, s svojo prikrito in neprikrito simboliko pa v majhnih delčkih svoje sestavljanke prinaša napotke za stoično držo, ki bo uspela stati in...

Svet ni več oder. Odra ni več. Velikih zgodb je konec, ostaja le še tisto, kar gledamo. Nekje med vsem tem vemo, da to, kar gledamo, ni isto, kar živimo, a v resnici nismo čisto prepričani, če znamo povedati, kje se neha to kar gledamo in začne tisto, kar živimo. Najbrž je nekoč obstajal trenutek, ko smo to znali, a je ta že davno pozabljen. Vmes se je marsikaj spremenilo. Sedaj stojimo v vrsti drug poleg drugega. A drugi je drugačen od mene. Je resničen, se zna jokati, se iskreno nasmeje. Se zjoka tudi takrat, ko ga ne bo nihče slišal, slikal, posnel? Ga bom jaz opazil, če ga ne bom videl na sliki. Bom sploh vedel za to, kaj je. In koliko sem jaz v primerjavi z drugim resničen? Kako ga lahko sploh razumem, ne da bi me nekdo vodil v tem, kaj ta počne? Ta okvir ni nikdar bolj pomemben kot sedaj. Čeprav se zdi, da svet ni več oder. Odrov ni več, zgodbe pa so le še tiste, ki smo jih pripravljeni gledati. Na televiziji, na telefonu. Še dobro, da obstajajo zasloni, brez katerih resničnosti ...

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga...

Nietzschejeva izvrstna knjiga Somrak malikov mi velikokrat pride v spomin, ko se skušam domisliti najbolj žlahtne oblike cinizma, v katerega je vpeta izjemna kritika vsega, kar se je avtorju zdelo lažno. In ne glede na pretencioznost ali aroganco, s katero se je Nietzsche lotil malodane vsega, se v tej knjigi skrivajo izjemni biseri. Nekaj teh se razkrije že prav na začetku knjige, kjer so Pregovori in puščice. V tem seznamu aforizmov je moč najti tudi tisto Da živiš sam, moraš biti žival ali bog - pravi Aristotel. Manjka tretja možnost: moraš biti oboje - filozof... Tega nikdar nisem dojemal toliko kot kritiko, temveč bolj kot dopolnitev slavnega Aristotla. Ta je namreč več kot 2000 let pred tem v svoji slavni Politiki pisal o utemeljitvi človekove potrebe po življenju v polis in družbi. In v tem povsem jasno in nedvomno zapiše, da tisti, ki ni zmožen živeti v skupnosti ali pa zaradi samozadostnosti ničesar ne potrebuje, ni del polis in je bodisi zver bodisi bog. V sredo teh dveh c...

Če odmislimo njegove kratke zgodbe in če odmislimo občasno nezanesljivost informacij z Wikipedije, je Memushiri kouchi prvi roman, ki ga je napisal Kenzaburo Ōe, pri svojih 33 letih. Izdan je bil leta 1958, pri nas pa je po Osebni zadevi (1997 v kultni zbirki XX. stoletje) kot drugi monografski prevod tega avtorja z naslovom Potrgajte poganjke, postrelite otroke , roman izšel 57 let kasneje. Letos. In škoda, da je bilo potrebno čakati tako dolgo. Ōe je vendarle Nobelov nagrajenec za literaturo; a obstranivši to dejstvo, je Potrgajte poganjke, postrelite otroke izjemno intrigantna knjiga, ki v premislek razpira mnogo takšnega, kar bi si že veliko prej zaslužila umestitev v prevodni cvetober naše literature. (vir slike: sanje.si) Ōejevo delo, če sodim po sebi, občutimo najprej kot jezno delo. Delo polno anarhije, žalosti, razočaranja in gnusa. Nato, ko te posrka v tok pripovedi, kot branje romana o strahu, ki ne pozna meja in ki deluje kot eliksir, ki še tako preproste ljud...

Ko v mimobežnih dogodkih, v katerih, začuda, srečujem veliko zanimivega čtiva in preberem mnogo intrigantnih naslovov, je nekaj takšnih, pri katerih bi zastrigel tudi z očmi, če bi znal. Vedno, ko jih zagledam. Ker se navdušujem tudi nad novimi prevodi del, ki bodo že zaradi avtorja, ki je podpisan podnje, zelo zanimiva. Gojim prepričanje, da tisto, kar me je v preteklosti prepričalo, težko razočara. Čeprav se bom slej ko prej opekel, v to verjamem. Avtorji, ki so bogato pismeni, polni neuničljive upodobitvene moči in s svojo pisarijo neprestano prestopajo meje med liriko in prozo, me imajo v svoji pesti. Zato sem zelo vesel, če zagledam njihovo ime na kateri od novih izdaj. Zelo zelo vzradoščeno sem pospremil prihod novega prevoda Patricka Nessa , ki me je pred leti v polnem zapeljal s svojo Sedem minut čez polnoč ; sedaj ga lahko beremo tudi v Več kot to . vir slike: emka.si In menim, da ne bom pretiraval v navdušenosti, če zapišem, da je Več kot to res dobro napisan roman....

Vsaka knjiga, ki je napisana v maniri literature, bi morala v sebi nositi tudi osnutke odgovora na vprašanje, čemu pisati. Zdi se, da je vsebina sama, kolikor je lažniva v primerjavi z izkustvom bralčevega življenja in pogojena z kukalom, skozi katerega je opazovana le s strani avtorja, tista, ki nosi izvirni greh te lažnivosti. Zato sama kriči po legitimizaciji. Po tem, da je njen obstoj utemeljen. Da ima, kot bi rekel Svetlanin škrat Avgust, ko je pesnil litanije proti Kuzmi , da obstaja. Ima da obstaja. A škrat Avgust se je postavil v vlogo stvarnika, ločenega od narave, ki ji poveljuje. Roman in njegova vsebina pa ima le avtorja in bralca. Nekoga, ki piše izmišljije in nekoga, ki jih bere. In ker se že v osnovi zdi, da obstaja neka notranja nuja, da obstajajo vsi trije, je v nekem paradoksu skoraj nujno neko pretvarjanje avtorja, da bralec od njega terja utemeljitev pisanja. Ali je to zaradi pisateljeve potrebe po prevpraševanju svojega početja? Mogoče zaradi preproste umestitve se...

Nekateri bralci so mnenja, da je literatura namenjena razvedrilu in krajšanju prostega časa. Da je literatura kot nekakšno zdravilo za slabo počutje ali razpadle občutke o smislu življenja. In zato so življenjski trenutki kot simptomi, ki jih je potrebno zdraviti. Knjige pa so tu le z nekim specifičnim in običajno kratkotrajnim namenom. Nekateri drugi pa v knjigah vidimo osnovo za to, kako bomo življenje kot tako sploh uspeli interpretirati. Vse, kar je, do nas pride s pomočjo znakov, besed, stavkov. Sestavkov, esejev, novel in romanov. Interpretacije so le tako lahko dovolj bogate. Kako bi tukaj in v okviru teh dveh odgovorov o literaturi lahko spregovorili o Julie Otsuka in njenem Buda na podstrešju ? Je lahko Otsukina knjiga namenjena razvedrilu? Je to lahko prijetno krajšanje časa? Po drugi strani pa, kaj lahko iz romana potegnemo? Kakšen etični napor terja od mene? vir: emka.si Buda na podstrešju je zelo zelo zanimiva knjiga. Zelo kratka in zelo posebna. Vsebinsko je zelo ...

Silos je zgrajen zato, da varuje. Ima zidove in pomeni fizično razloko do slabega, celo uničujočega zraka, ki čaka zunaj. Z željo, da nas posrka skozi svoje smrtne hlape in uniči vse od povrhnjice do notranjih organov. Stene morajo biti in silos mora biti. Onstran silosa je le smrt. Znotraj silosa pa je družba, ki je narejena tako, da funkcionira. Funkcionira prek strogih pravil, ki so zapovedana že od nekdaj. In zapoveduje jih Red, knjiga modrosti. Utemljena je na znanju, ki presega živeče ljudi, da ti lahko uživajo v mirnem življenju silosa. Tisto, zaradi česar je silos nujen, je nad posamezniki, ki v njem prebivajo. In edina opcija, zunaj te nujnosti, je dovolj jasno izrisana. Vsakokrat znova, ko se nekdo odpravi na čiščenje. Ta opcija je le smrt. To je slika, v katero se pri branju tega futurističnega čtiva zelo hitro zagledamo. In čtivo je zanimivo. Pogleda ne umaknemo tako zlahka. To, kar počne, počne zelo dobro. Ne trudi se preveč v smeri visoke literature, ki bi bila polna mo...