Konteksti

vir slike: modrijan.si Kje se neha dokumentarnost in začne umetnost, fikcija? Od kod črpati navdih za podoživljanje tragedij skozi branje o grozljivem? Zakaj bi to sploh želeli? Mogoče prav zaradi bližine z besedami slikamo ne le dogodke temveč tudi kritiko dogodka samega. Vlivamo neko upanje v neponovljivost . Mogoče natanko to. Temeljna premisa del, ki temeljijo na obupnem škodovanju, kršenju vseh človekovih dogovorov in občutkov, se zdi v racionalizaciji dogodka, približevanju občutkov, zapolnjevanju črnih lukenj tega, česar zgodovinopisje in reportažnost ne dosežeta. Moč literature doživljam kot moč empatije njenega bralca ali bralke. Podobne misli sem zbiral že pri Maxu , najbrž še bolj pri Šehićevi Knjigi o Uni , kjer je avtor na vprašanje, kako bi nekomu razložili vojno, odvrnil z vrhunsko in bolečo: »To je kot podaljšani Konec sveta s smetano, le veliko bolje.« V rokah pa držim roman irske pisateljice Edne O'Brien z naslovom V gozdu. Išel je v prevodu Maje Kraigher pri ...

vir slike: emka.si Vsi ti razmisleki, ki so tako ali drugače osvetljevali Bralno značko in njeno moč za prihodnost in preteklost, so tudi meni seveda dali nekaj spominov. Na to, kako v resnici nisem nikoli dvomil o tem, da je to nekaj dobrega. Da je branje nekaj, kar je v redu, za razširjanje tako besednega kot tudi spoznavnega horizonta, v to sem bil naučen že zelo zgodaj. Najbrž že pred prvimi šolskimi urami. In seveda sem delal Bralno značko, ves čas. Tudi nisem se kaj pretirano obremenjeval s seznami: v nižjih razredih se je z njimi moja mama, v višjih sem večkrat kar svoje izbore nosil k učiteljicam za slovenščino. Med temi je bila, če me spomin ni izdal, tudi klasika Maria Puza, Boter. Kriminalno biografska drama o vzponih in padcih družine Corleone, ki bo za vedno ostala v moji zavesti. In najbrž še komu drugemu tudi. In natanko v obdobju teh silnih razprav o Bralni znački sem bral, takole z nekajmesečnim zamikom, Mojco Širok in njeno Pogodbo . Zatorej to, da sem pomislil na...

vir slike: emka.si Pred leti je v zbirki Modernih klasikov izšla nenavadna zgodba o umoru, ki ga je zagrešila skupina mladih nadebudnih študentov, ki so klasično filologijo in antičnega duha brali zelo resno. Pri tem pa pozabila na občutja razrešitve in pomiritve odnosov do sebe in vseh ostalih vpletenih. Zgodba, ki se začne kot kriminalka in konča malodane kot tragedija je pri vseh, ki sem jim porinil knjigo v roke, doživela odličen sprejem. Pišem seveda o Donni Tartt in njeni kultni Skrivni zgodovini . In ker še danes odzvanja, sem se kakopak razveselil tudi Liščka. Njenega s Pulitzerjem nagrajenega romana iz 2013. V vsej njegovi debelini. Lišček je iskriva knjiga, ki si vzame čas za razvoj zgodbe glavnega lika. Ta je razmišljujoče zastavljena pripoved z dobro nastavljenim moralnim diskurzom, v katerem se odvija Theova življenjska usoda. Knjiga, za katero se zdi, da na nek način poteka ravno obratno od Skrivnostne zgodovine. Tu se začne s tragedijo in konča s smrtjo, a slednj...

vir slike: sanje.si Če bi sodil letošnjo bralno paradigmo po njeni iniciali, bi zapisal, da se bo sukalo predvsem okoli kratkih zgodb. Te so se v prvih dveh mesecih prikradle k meni in priznam, da mi ustrezajo. Tako Sredi noči , Neumanove Stvari, ki jih ne narediva ali pa Schönwerthove pravljice . In še nekaj jih čaka. Zato sem zadnjih nekaj tednov z veseljem dvigoval zajetno špehovje Zbranih kratkih zgodb Roalda Dahla. Te so izšle že lansko leto pri založbi Sanje in združujejo zares mnogo nivojev odličnosti, ki se ob primernem doziranju v kratkih in malo manj kratkih zapisih razkrivajo sloj za slojem te pomembne izdaje. V teh zgodbah bralec najde lepoto besede, iznajdljivost dramskih zasukov, razočaranja nad ljudmi, sarkazem in celo fantastiko in vojne zgodbe pilota. Njegovi junaki so lahko dobri ali pa tudi ne, a z vsemi nas prijazno seznani v dovolj izčrpni gesti. Čeprav ji format odreja asketizem, tega bralec ne občuti. Dahl pa se tudi ne zdi nekdo, ki bi se pustil, da mu šab...

vir slike: manicnipoet.net Pred kratkim je na slovensko knjižno sceno prišla novost, ki jo je napisal Jaka Tomc. Pri svoji založbi Manični poet je izdal že svoje šesto delo, v katerem je posegel po kriminalnem žanru. In ker med domačimi avtorji prihaja do vse in vse boljših poizkusov tudi v žanrskem pisanju, sem se z veseljem lotil tudi kratke knjige z naslovnico, na kateri se na belem ozadju bohoti natančna reprodukcija srca, nad njim pa kraljuje naslov romana, 720 utripov srca. Branje se zgodi hitro, v nikakor posiljenem ritmu in brez odvečnih podzgodb, ki bi zmanjševale suspenz kriminalke. A obenem skozi domiselno strukturo in vsled dveh pomembnih elementov pokaže, da nikakor ne želi ostati zaklenjeno v žanr. O teh dveh elementih nekoliko kasneje, tu je treba dodati predvsem, da gre za napeto branje, v katerem bo, tako kot je potrebno pri tovrstnem čtivu, užitek obračati strani in povsem neprisiljeno spremljati dogajanje, umeščeno v naše lokalne okolje, ki pa navzlic temu nikak...

Jonas Jonasson je slovenskemu bralskemu občestvu sedaj že dobro znan. Pred leti je napravil zelo pomemben premik v naši izdajateljski srenji, saj je s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil naredil pravo malo revolucijo. S kombinacijo izvrstnega črnega humorja, satire sodobnega časa in sproščenega stoičnega navodila, s katerim je stari čemernež zelo dobro prejadral vse prepreke, je napisal eno bolj branih in navdušujočih knjig. S to knjigo, bi lahko zapisal, je pri nas začel z nekakšnim upokojenskim žanrom. Ta v ospredje pošilja upokojence, starostnike, in jih podaja na dogodivščine, ki jim jih mnogi že odvzemajo. A njihove karakteristike in izkušnje, s katerimi so oboroženi, jih ob obilici nerganja in preproste poštenosti omogoča, da postanejo pravi superjunaki. Tako so k nam prišli tudi Ove , Babica, Hendrik, Harold ... in še kdo bo za njimi. Jonas je medtem v zanosu humornega žanra izdal prav tako berljivo Analfabetko, ki je obvladala računstvo , kjer je to upokojensko not...

Temni paradiž je prostor, ki je zares teman. Bolj malo je razpok, skozi katere bi lahko pronicala svetloba upanja za zanamce. To je prostor, kjer se odločiš, da ne boš imel otrok in kjer ti žalosti in obupu v ksiht lahko upor zaneti le še mali ščepec ciničnega črnega humorja, ki ti je ostal. Trpek in neprijazen. Nesmiseln in absurden. Privlečen do meja verjetnega. A obenem tako zelo človeškega. Kot človek, ki mu nič človeškega ni tuje, se je Publij Terencij Afer skril za platnice trdosrčnih zgodb in bridko jokal, da je postal temen in da mu nič temnega ni tujega. Solze, ki mu ob zasilnem smehu polzijo po brazdah komediografskega obraza, se zdrznejo le ob kratkih predahih zgodb, ki jih vzdržema toku sodobnega življenja bralcem v gnev in zadovoljstvo pošilja Rosa Liksom. Dobrodošli v paradižu. V temnem paradižu. vir slike: emka.si Zbirka kratkih zgodb Rose Likstom je v izvirniku izšla že daljnega 1989. Zdi se, da je bil svet takrat precej drugačen, a občutek, ki ga je ujela ...

Ana Ugrinovič, ki je bila kot urednica na Cankarjevi založbi ena tistih, ki so poskrbeli za izid Donne Tartt in njene Skrivne zgodovine v slovenskem jeziku, je na predstavitvi zadnje trojke Modernih klasikov , kjer je knjiga tudi izšla, izjavila, da je imela že zelo dolgo namen, da k nam pripelje tudi to kultno branje. In res, ko sem odložil Skrivno zgodovino, sem se vprašal, kaj je narobe z njo, da je bilo na slovenski prevod potrebno čakati skoraj 25 let. Pa v resnici ne vem. Ja, lahko bi se šli to igrico, pa ne mislim izgubljati prostora s tem, da bi ugibal, kaj je v tej knjigi napak storjeno. Mnogo raje bom pisal, kaj je na tej knjigi zanimivega. Ker tega res ni malo. Ne, ta žanrski širokopotezni roman o mladini in njihovih fascinacijah, soočanju z dekadenco, ki ji niso kos, je vse prej kot dolgočasen. vir slike: emka.si Skrivna zgodovina je zgodba o študentu Richardu, ki bolj zaradi pobega od doma kot zaradi česa drugega odide na študij v Vermont, kjer se po začetnih ovi...

Pred časom sem bral Nikoli ne reci, da te je strah . Ta se presunljivo loteva begunske teme in razkriva vidike migracij in bega, vztrajnosti in trme in bolečine bežečih, ki jih mogoče nimamo dovolj pred očmi. Knjiga, ki sem jo sedajle odložil, te zgodbe jemlje kot jasna dejstva in dogajanje polaga v njih okvir. Na koncu je ta okvir še vedno tu. Avtor si ne dela utvar glede tega, da tako obsežno problematiko lahko tako hitro pospravi. Zapakiral jo je v kriminalko, ki ni brez napak, a bralca popelje na vožnjo do končnega premisleka o žrtvi. Ja, žrtev bo v resnici prava beseda takrat, ko se boste pogovarjali o Danski zanki. vir slike: sanje.si Zgodba je nastavljena silovito hitro. V njej avtor ne izgublja odvečnega časa s pripovedovanjem preteklih ali drugih obstranskih zgodbic, čeprav je nastavkov za to več kot dovolj. Ozadje zgodbe je - in to je ena tistih največjih prednosti tega krimiča - postavljeno v sodobno podobo Balkana, še posebno v republike bivše Jugoslavije: Bosna ...

Salla Simukka je s prevodom Bela kot sneg kot nalašč k nam prispela z začetkom poletja. Poletje je bojda bolj naklonjeno krimičem. Z glavo na off in nasiljem v knjigi. Tam, kjer mora biti. Nasilje, ne glava. Nekoč si bom zagotovo vzel čas in temeljito raziskal, če a.) to, da poleti raje beremo krimiče, res drži ali gre le za varljiv občutek in b.) ali je branje o nasilju, kriminalu res sproščujoče. Oboje bom vzel kot delovno predpostavko. Zdi se, da drži. Iskanje zapletenih monolitov človeške psihe, preiskovanja temačnih globočin človekovega nerazumnega delovanja, neskončna nedoumljiva moč, do kod lahko raztegnemo iznajdljivost pri nemoralnih dejanjih, vse to in še mnogo več najdemo v žanrskih delih, ki pa vendarle privlačijo. Ena sicer bolj kot druga. A ljudje radi beremo takšne zadeve predvsem zato, ker radi vidimo, kako dobro premaga zlo in če smo kot bralci lahko soudeleženi pri razvozlavanju skrivnostnih zapletov – čeprav na koncu niti niso tako skrivnostni ali prepleteni – in se ...

Obstaja kar nekaj kombinacij, s katerimi se srečamo v življenju, za katere se nam vsaj na prvi pogled zdi, da ne gredo skupaj. In nasploh se, vsaj glede kriminalk zdi, da gre za zelo občutljivo žanrsko zgodbo. Z določenimi drugimi primesmi si je nikakor ne znam predstavljati. Recimo komedija bi parodizirala vso resnost, na podlagi katere kriminalka daje potrebno poenotenje z svetom izven knjige, ki je nujno za občutek dobrega in zlega, vrednotenja. Brez česar ni užitka v kriminalki. Tako se zdi tudi, da mladinsko čtivo, ki se ukvarja z določenimi problemi in delci težkega obdobja adolescence, težko uspešno nagovarja ljubitelje kriminalk in branja, ki je vajeno suspenza, nasilja, krvi in iskanja trenutka, v katerem bodo slabi fantje plačali za svoje grehe. Mladinski žanr velikokrat prinaša problemsko branje, ki terjajo svojevrstno soočanje s povsem drugim sklopom problemov, da bi bilo skoraj utopično misliti, da si bo bralec utegnil vzeti dovolj časa, da mirno in spodobno prebavi oboje....

Če se prav spomnim, so bili ponedeljki. Dolgi ponedeljki na fakulteti, podprti z mnogo preveč popitih kav, ob katerih smo velikokrat rešili svet. Ob teh ponedeljkih smo se s sošolci v popoldanskih urah, ki so se običajno potegnile v večerne, praviloma zadržali na izjemnih predavanjih profesorja Božoviča. Ni bilo želje po izpuščanju predavanj, čeprav smo bili izjemno nevedni glede praktično vsega, kar nam je želel pojasniti. Verjamem, da mu ni bilo lahko. Predaval je noro težke stvari. In tam sem se tako prvič srečal s Spinozo. O njegovi misli bi se dalo razpredati na več načinov in ob mnogih priložnostih. Vendar pa sem o njegovem sistemu, s katerim je pojasnjeval in izpeljeval vse tisto kar nas obdaja, vključno z nami, dobil veliko prijetnih spominov. A če bi moral danes z eno besedo opisati Spinozo in sistem, ki ga je izpeljal v svoji Etiki, bi to ne bila substanca, ne atributi, ne afekcije. Bil bi to red. Neuničljivost matematičnega reda in nujnosti, ki iz tega sledi. (vir slik...