27. januar 2019

Peščeni planet: bojevnik in mistik, pošast in svetnik, manj kot bog, več kot človek

vir slike: bukla.si
Čas hitro beži. Že skoraj tri mesece je tega, kar me je Igor, prevajalec Peščenega planeta, opozoril na izid prevoda tega kanonskega dela znanstvene fantastike v Sloveniji. Sam se ne štejem med najbolj goreče oboževalce žanra, a vendarle z največjim spoštovanjem spremljam poskuse, kako se dojemanju stvarstva, časa, prihodnosti in človekove umeščenosti v vse to ustvarjalno približujejo najrazličnejši pisatelji in pesniki. Tu ni nekih razmejitev, prostranost upodobitvene moči nima konca. Razen tistega, kar je v tem tu sedaj in v motivu, podobah in idejah, ki dajejo pogon vsej literaturi. Branje vsega fantastičnega, od pravljic bratov Grimm do Ursule Le Guin, prek Frankensteina ali Brama Stokerja, se zato nujno na neki točki ukvarja z znanimi idejami, ki so postavljene v neznano okolje. Štejejo pa vse, tudi majhne in obrobne podrobnosti, ki ta dela vedno znova polagajo pod neko novo bralno leščerbo. Nič manj vse to velja za Franka Herberta in njegov Dune. Peščeni planet je nekaj več kot 50 let po izidu prišel tudi v slovenskem prevodu. Izdali so ga pri založbi Sanje.

In ja. Poslastica za vse ZF navdušence in vse tiste, ki bodo to še postali. Ponuja pogled v prihodnost, ki v večplastno zgodbo vplete ideje razvoja religije, ekologije, narave, potovanja v vesolja, srečevanja z nepoznanimi bitji, iskanja pravega zla, boja za iskano in dragoceno surovino, pa tudi povsem klasičnega boja za oblast, denar, moč, politični vpliv, intrige, evgenično načrtovanje ter povsem nove zavesti časa in prostora. Pred nami je kompleksna zgodba polna intrig in trka različnih pogledov na hierarhijo galaksije in političnega, ki bogato posega v gospodarstvo in religiozno. Peščeni planet je lahko zgodovinski, politični, akcijski, futuristični, povsem filozofski ali ekološki roman. Ali vse to skupaj. Nikakor pa ni preprost in hiter zalogaj.

14. januar 2019

Nordijska mitologija: Gaimanovo bájanje o Lokiju in ostalih

vir slike: bukla.si
Za lučaj dlje od dvajset let nazaj sem nadobudno pil življenje iz večjih žlic, brez prave mere in miru. Pri tem sem poletaval tudi vsepovsod, kjer sem našel neobičajno, zanimivo, mikavno. Tu so bile knjige, tu so bili ljudje, tu je bila tudi glasba. Predvsem ta. In v čudaškem okusu, ki sem ga razvil nekje tu, sem neizmerno užival tudi v čudaškem klepanju stihov, ki so jih vkup dajali ljubitelji tradicije severnih dežel. Uničevalci trendov, iskalci korenin, pristnega, borci proti prenarejanju. Kar koli so že bili, niti ni pomembno. Pač pa je neizmerno zabavno poslati spomine tja daleč nazaj in se muzati navdušenju nad recimo Kvasirs blot, v kateri bradati norvežani Enslaved izpopolnijo surove kitare in bobne z izmenjaje hrumečimi kriki in melodijami. Dobro je. Še danes mi je všeč. Vis blir den som drikker av mjøden, Kvarsis blod, men ei den som drikker Av den spillte mjød som dryppet fra Falkens ham. Le s tem, da mi kljub priloženemu angleškemu prevodu prav nič ni bilo jasno, kakšna zgodba se pravzaprav skriva za medico, Kvasirjem in orlom. Najbrž se tudi nisem preveč pehal za tem, da bi si vse to pojasnil.

Danes glasba ostaja, tudi branja, ki bi se lotevalo nordijske mitologije, je nekaj. A med njimi bo gotovo posebno prav tole, ki ga imam v rokah. Nastalo je pod tipkovnico Neila Gaimana, mojstra iskanja lepih in zvenečih stavkov, razburljivih zapletov in večplastnih likov, ki se rad sprehodi v temna območja fantazijske nepričakovanosti. Gaimana, ki sem ga tudi tule že obiskoval z vsem spoštovanjem in upravičenim priklonom. Zgoraj omenjena nostalgična zanesenost in navdušenje nad sodobnimi pisarijami enega najboljših živečih črkosukov sta tukaj potegnila skupaj. Sanje so pred kakima dvema mesecema izdale Nordijsko mitologijo, tako kot jo je ponovno povedal in zapisal Neil Gaiman, v prevodu Polone Glavan. Ponujajo zbir zgodb, kjer se sekajo bogovi, velikani, čudenje nad naravo, razlage stvarjenja in ponovnega rojstva sveta ter navdušujoče moralne zvijačnosti, ki so bile del vsakdana prav vseh prebivalcev te krajine. Gaiman jih je ubesedil na odličen pripovedovalski način, to so zgodbe, ki kar kličejo po glasnem branju ali pripovedovanju. V njih je obdržal suspenz, neusmiljenost, cikličnost in nezanesljivost junakov, in zgodbe opremil s ciničnimi in tudi drugače humornimi vložki, kvalitetno in strastno. Bralec, ki ve, kako je bogove, ki imajo dom v nordijski mitologiji, obiskal že
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...