Konteksti

vir slike: emka.si Pred leti je v zbirki Modernih klasikov izšla nenavadna zgodba o umoru, ki ga je zagrešila skupina mladih nadebudnih študentov, ki so klasično filologijo in antičnega duha brali zelo resno. Pri tem pa pozabila na občutja razrešitve in pomiritve odnosov do sebe in vseh ostalih vpletenih. Zgodba, ki se začne kot kriminalka in konča malodane kot tragedija je pri vseh, ki sem jim porinil knjigo v roke, doživela odličen sprejem. Pišem seveda o Donni Tartt in njeni kultni Skrivni zgodovini . In ker še danes odzvanja, sem se kakopak razveselil tudi Liščka. Njenega s Pulitzerjem nagrajenega romana iz 2013. V vsej njegovi debelini. Lišček je iskriva knjiga, ki si vzame čas za razvoj zgodbe glavnega lika. Ta je razmišljujoče zastavljena pripoved z dobro nastavljenim moralnim diskurzom, v katerem se odvija Theova življenjska usoda. Knjiga, za katero se zdi, da na nek način poteka ravno obratno od Skrivnostne zgodovine. Tu se začne s tragedijo in konča s smrtjo, a slednj...

vir slike: sanje.si Če bi sodil letošnjo bralno paradigmo po njeni iniciali, bi zapisal, da se bo sukalo predvsem okoli kratkih zgodb. Te so se v prvih dveh mesecih prikradle k meni in priznam, da mi ustrezajo. Tako Sredi noči , Neumanove Stvari, ki jih ne narediva ali pa Schönwerthove pravljice . In še nekaj jih čaka. Zato sem zadnjih nekaj tednov z veseljem dvigoval zajetno špehovje Zbranih kratkih zgodb Roalda Dahla. Te so izšle že lansko leto pri založbi Sanje in združujejo zares mnogo nivojev odličnosti, ki se ob primernem doziranju v kratkih in malo manj kratkih zapisih razkrivajo sloj za slojem te pomembne izdaje. V teh zgodbah bralec najde lepoto besede, iznajdljivost dramskih zasukov, razočaranja nad ljudmi, sarkazem in celo fantastiko in vojne zgodbe pilota. Njegovi junaki so lahko dobri ali pa tudi ne, a z vsemi nas prijazno seznani v dovolj izčrpni gesti. Čeprav ji format odreja asketizem, tega bralec ne občuti. Dahl pa se tudi ne zdi nekdo, ki bi se pustil, da mu šab...

vir slike: emka.si Tam nekje, kjer se krvavi večerni sij sreča z nočnim življem, odločajoč se med praznim počitkom in prepolnim hrupom more, se skriva kraj pokore. Najbrž ga ima vsakdo. Tja večinoma ne prideš, ker bi si tega želel. Tja prideš zato, ker te je nekaj tja poslalo. In mnogo se mučiš, preden tja dospeš, a ko skrivalnic očem vidno zmanjka pohlepa, se prične trdo delo za smislom, pomenom in odrešenjem. Kraj pokore ni lep. Ni prijazen. In ne gre ga soditi po vatlih vsakodnevne tlake. Slednja z brozgarjenjem v tem pozabljenem kraju nima ničesar. A vsakdo najbrž ima kraj, kamor odide na pokoro. Bolečo, grozljivo in čudaško. Takšen kraj je Mokuš. O njem je pisal Feri Lainšček že pred skoraj četrt stoletja. V Kondorju pravkar izdano mojstrovino Ki jo je megla prinesla lahko beremo skupaj z odlično spremno besedo Urbana Vovka in obsežno avtorjevo bibliografijo, ki jo je sestavil kolega Matjaž Hočevar. Ki jo je megla prinesla je Lainščkovo delo, ki je prvič izšlo že leta 1993, ...