21. oktober 2019

Grad Gripsholm: sprehod namesto trobent

vir slike: miszalozba.com
Knjige kot zapis misli nekega časa, tok komunikacije zapisanih idej pisca ali piske, so zanimive iz različnih vzrokov, jasno. Veliko jih je takšnih, ki so zanimive zaradi tega, ker so prve, mnogo je tudi takšnih, ki so predmet poželenja zato, ker so zadnje. Nekatere so zanimive samo zaradi tega, ker so povzročile večje in manjše revolucije mišljenja, nekatere pa sploh ne zato, ker bi imele zanimivo vsebino, temveč zato, ker so jih napisali točno določeni ljudje. Tako bi lahko napisali, da je mnogoštevilno veliko knjig, ki so zanimive natanko zato, ker nas skozi optiko avtorskega filtra peljejo na točno določen kraj ob točno določenem trenutku, nekatere pa so zanimive tudi zato, ker je zanimiv čas, v katerem so nastale. In med te slednje prištevam tudi pred kratkim prebrano delo enega najpomembnejših pisateljev weimarske republike, Kurta Tucholskyja z naslovom Grad Gripsholm, poletna zgodba. V prevodu Tine Štrancar je izšlo pri založbi Miš.

Grad Gripsholm je bil izdan leta 1931, v zadnjih letih weimarske republike, preden so dobršen del sveta v črnino ovili nacisti, kjer tudi Tucholsky, ki je bil židovskih korenin, seveda ni imel nikakršnih perspektiv. Prebrati je mogoče, da so 1933 njegove knjige gorele. In čeprav Grad Gripsholm fiktivno delo, se bere kot zanimiv dokument preteklosti. Na nek način izjemno zanimivo dopolnjuje Isherwoodovo delo Slovo od Berlina, ki so ga pred leti izdali pri Cankarjevi založbi med Modernimi klasiki. V povzetku bi lahko dejali, da gre za izjemno lahkotno branje, v katerem najdemo tako avtobiografske elemente (odhod v tujino), izjemno lepo ljubezensko zgodbo, v katerem je razprostrt ideal dopolnjevanja moškega in ženske v njunem skupnem preživljanju časa, kritika kulturnega miljeja z iskanjem uspešne produkcije gradiva za knjižni trg , prav tako pa kritika

05. oktober 2019

Pogovori s prijatelji: ko zapremo oči

vir slike: bukla.si
Ko sem pograbil napotilo na Sally Rooney in njeno Pogovori s prijatelji, v resnici nisem vedel, kaj me čaka. Nekje v ozadju mi skozi misli šumijo vsi tisti naslovi, ki jo hvalijo in govorijo o izjemni, če ne najboljši pisateljici mlade generacije. Generacije Snapchata, kot sedaj lahko berem. Nisem imel dovolj časa poizvedovati, kaj je v knjigi, niti ne brati kritik, da bi vedel, zakaj je tako. Pa priznam, tudi sicer se ne drznem kaj preveč kontaminirati z branjem kritik in blogov, predno sestavim svoje misli. A branje je bilo prijetno, intrigantno, reflektivno. Povzroči mnogo več razmisleka, kot bi si mislil. In nemara ne v smeri, kot bi si domišljal sprva. Pogovori s prijatelji so mi bili všeč. Najprej zato, ker so napisani sila sproščeno, skoraj nekako indiferentno. Zato je branje hitro. Obenem povleče z vpogledom v druženje sodobne mladine na robu odraslosti, ki se zdi, da nima nekih velikih ciljev, da do ničesar v resnici nima nekega določenega odnosa, ne vodijo je velike zgodbe. Odnosov ne obvladujejo zaveze, ki bi jim bilo treba slediti, ne na telesni ne na inteligenčni ravni. In zato sem v teh vrsticah našel odličen primer tega, čemur bi rekel sodobni nihilistični pogled na svet, ki išče brezno podlage, da bo zgradilo vrednote, ki jih niti sam še ne pozna. Našel sem tudi iskrive, cinične, humorne, ošiljene ter inteligentne dialoge, včasih le prepise sporočil z zaslona, ki so odličen primer zadržane, previdne in hkrati dovolj drzne komunikacije sodobnega časa. Sally Rooney v Pogovorih s prijatelji ponuja vpogled v pravzaprav brezciljno epizodo življenja mlade pesnice, ki se preblizu dotakne življenja drugih, nemeneč se za posledice in prizadetost, ki jo povzroči predvsem sami sebi, bralcu pa ponudi uvid v svoje razmišljanje in čas, ki ima tudi v tem romanu tako čudovito ciklično strukturo, da se ves nihilistični prizvok ne zdi čisto nič napačen. Roman Sally Rooney Pogovori s prijatelji so v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica izdali pri založbi Sanje.

Rada sem igrala to vlogo – vlogo nasmehljanega dekleta, ki se vsega spomni. Bobbi mi je rekla, da po njenem mnenju niti nimam 'prave osebnosti', ampak to je mišljeno kot kompliment, je še rekla.

Pogovori s prijatelji bi lahko bila zgodba o štirih glavnih likih. Frances, Bobbi, Melissa in Nick. Lahko bi bila tudi zgodba le o Frances in Bobbi. Pa ni ne eno in ne drugo. Gre predvsem za Frances. Vse dogajanje spremljamo z njene perspektive. Sally je imela dovolj priložnosti, da poveča
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...