Konteksti

vir slike: emka.si Najbrž je naključje hotelo, da v zadnjih nekaj tednih berem knjige, ki so sicer na različne načine obtežene z moralnimi izzivi in prav tako na različne načine odstirajo temine, ljubezni, šibkosti in pokvarjenosti človekove narave, a imajo pa skupno stičišče, da se kar nekaj pokrajine njihovih fabul dogaja na sodišču. Sodna veja oblasti je očitno še vedno zanimiva, ker s svojo načelno neodvisnostjo, a natanko zaradi absolutno poudarjene moči zanimiva, intrigantna v iskanju dvoma vanjo. Pri meni zaradi dveh reči: zaradi tega, ker so tudi sodišča ljudje in zaradi tega, ker v sprejemanju pravnih odločitev prekrivajo življenje družbe tudi v etičnem oziru. Zato ne dvomim, da so zanimiva tudi piscem in piskam. Prva v tej mini poletni seriji, ki sem si jo privoščil, je na voljo že nekaj časa. Na police so nam pri Mladinski knjigi postavili Živi pesek avtorice Malin Persson Giolito , v prevodu Petre Piber. Gre za izvrstno in napeto branje, ki nas pelje v življenje višje...

Jonas Jonasson je slovenskemu bralskemu občestvu sedaj že dobro znan. Pred leti je napravil zelo pomemben premik v naši izdajateljski srenji, saj je s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil naredil pravo malo revolucijo. S kombinacijo izvrstnega črnega humorja, satire sodobnega časa in sproščenega stoičnega navodila, s katerim je stari čemernež zelo dobro prejadral vse prepreke, je napisal eno bolj branih in navdušujočih knjig. S to knjigo, bi lahko zapisal, je pri nas začel z nekakšnim upokojenskim žanrom. Ta v ospredje pošilja upokojence, starostnike, in jih podaja na dogodivščine, ki jim jih mnogi že odvzemajo. A njihove karakteristike in izkušnje, s katerimi so oboroženi, jih ob obilici nerganja in preproste poštenosti omogoča, da postanejo pravi superjunaki. Tako so k nam prišli tudi Ove , Babica, Hendrik, Harold ... in še kdo bo za njimi. Jonas je medtem v zanosu humornega žanra izdal prav tako berljivo Analfabetko, ki je obvladala računstvo , kjer je to upokojensko not...

Ove je zoprn. Ove ima načela. Ove ne mara nikogar. Ove sovraži spremembe. Ove je nergač. Ove ne pozna šale. Ove je v sporu z vsemi. Ove je skopuh. Ove je godrnjač. Ove ne mara, če kdo krši pravila. Ove je mnenja, da ve največ od vseh. Ove meni, da je le ena znamka avtomobila prava. Ove meni, da je le znamka tistega avtomobila, ki ga vozi sam, prava. Ove ne mara otrok. Ove ne mara, če mu kdo skuša vsiliti način ogrevanja. Ove je mnenja, da ga skušajo trgovci vedno opehariti. Ove ne mara zapravljati denarja v kavarnah. Ove prezira birokrate. Ove zelo natančno ve, kdo je parkiral na mesto, kjer ne bi smel. Ove meni, da je določene stvari potrebno pač poznati. Ove je pripravljen na vse, tudi na tisto, kar pride takrat, ko njega več ne bo tu. Ker Ove zna oceniti situacijo. In situacija je takšna, da gre vse v maloro. Pardon, že nekaj časa nazaj je šlo vse v maloro. A Ove ostaja tu, ker... ker v resnici le Ove ve, kako se rečem streže. Skoraj vsi poznamo kakega Oveja. In to vedno bolj, glede...

Jonas Jonasson se je na svoj značilen način zopet poslužil recepta za zabaven in kratkočasen roman, ki svoje veje širi v mnoge smeri, tudi izven kratkočasja in zabave; recepta, ki smo ga lahko prebirali že v Stoletniku , ki je zlezel skozi okno in izginil. V njegovem drugem romanu, ki ga je naslovil z Analfabetka, ki je obvladala računstvo, najdemo geografsko razgibano pripoved, ki pelje od Južnoafriške republike do Švedske, se vmes dotakne tudi Kitajske, Izraela in še drugih držav; tako, kot je pripoved Stoletnika nanizal kot serijo neverjetnih naključij, je nekaj podobnega, čeprav v manjši meri, na delu tudi v Analfabetki. In če je ob Stoletniku v knjigi bilo cel kup bolj ali manj zgodovinsko pomembnih osebnosti, ki so mu prekrižali pot, je bizarnih srečanj s tako pomembnimi državniki v Analfabetki sicer manj, a je že nabor osnovnega dramatis personae dovolj absurden, da se že po prvih straneh obetajo zanimive dogodivščine. vir slike: emka.si Analfabetki je ime Nombeko in pr...