18. marec 2018

Samostan: ljubezen v času solovetske oblasti

vir slike: emka.si
Letošnje leto je res polno dobrih knjig. Malo je nerodno le to, da so tako obilne, da ne gre prav hitro. A dobrega branja sem vedno vesel. Čeprav je polno teme, gnusa, razočaranja, slabega, mrzlega, nepravičnega, živalskega in kaotičnega. Vendarle pa tudi polno zgodovine in ljudi, ki so v podobni, nemara zelo podobni zgodbi zares preživljali in pustili del svojega življenja (ali vsega) na tem odročnem kraju, kjer si je sovjetska oblast v dvajsetih letih 20. stoletja domislila izvedbo prevzgojnega taborišča, v nekem modelu, ki so mu sledili (drugi) gulagi kasneje. To je zgodba o dogajanju v taborišču na Soloveških otokih. Izjemno natančen, senzibilen in kričeč roman, ki bralca prilepi na svoje strani; mnogodimenzionalna študija človeških odnosov v nejasnih razmerah, ki v ozadju vsega ustvarjajo povsem kaotičen občutek popolne nemoči nad strojem zgodovine. In v njej nekaj posameznikov. Takšnih in drugačnih. V njej tudi ljubezen. Takšna in drugačna. 

Pišemo o Samostanu. Roman, ki je pri Cankarjevi založbi v prevodu Boruta Kraševca izšel pred nekaj tedni, ponuja literaturo, ki s svojo besedo zleze pod kožo, začara in obsodi, preizkuša in pelje zelo globoko. Moč pisave Zaharja Prilepina.

"Ne kaži navzven, da počivaš," je rekel Artjom. "Celo če hodiš naokoli brez dela, se pretvarjaj, da delaš. Ne delaj počasi, pa tudi ne prehitro. Tako kot dihaš, tako tudi delaj, ne da bi se zasopel, tukaj se nikamor ne mudi. Ne kaži duše, ne kaži značaja. Ne skušaj bit močan, raje bodi neopazen. Ne bodi grob. Zataji se. Potrpi. Ne pritožuj se, "[...]  

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...