Konteksti

Svet ni več oder. Odra ni več. Velikih zgodb je konec, ostaja le še tisto, kar gledamo. Nekje med vsem tem vemo, da to, kar gledamo, ni isto, kar živimo, a v resnici nismo čisto prepričani, če znamo povedati, kje se neha to kar gledamo in začne tisto, kar živimo. Najbrž je nekoč obstajal trenutek, ko smo to znali, a je ta že davno pozabljen. Vmes se je marsikaj spremenilo. Sedaj stojimo v vrsti drug poleg drugega. A drugi je drugačen od mene. Je resničen, se zna jokati, se iskreno nasmeje. Se zjoka tudi takrat, ko ga ne bo nihče slišal, slikal, posnel? Ga bom jaz opazil, če ga ne bom videl na sliki. Bom sploh vedel za to, kaj je. In koliko sem jaz v primerjavi z drugim resničen? Kako ga lahko sploh razumem, ne da bi me nekdo vodil v tem, kaj ta počne? Ta okvir ni nikdar bolj pomemben kot sedaj. Čeprav se zdi, da svet ni več oder. Odrov ni več, zgodbe pa so le še tiste, ki smo jih pripravljeni gledati. Na televiziji, na telefonu. Še dobro, da obstajajo zasloni, brez katerih resničnosti ...

Ko v mimobežnih dogodkih, v katerih, začuda, srečujem veliko zanimivega čtiva in preberem mnogo intrigantnih naslovov, je nekaj takšnih, pri katerih bi zastrigel tudi z očmi, če bi znal. Vedno, ko jih zagledam. Ker se navdušujem tudi nad novimi prevodi del, ki bodo že zaradi avtorja, ki je podpisan podnje, zelo zanimiva. Gojim prepričanje, da tisto, kar me je v preteklosti prepričalo, težko razočara. Čeprav se bom slej ko prej opekel, v to verjamem. Avtorji, ki so bogato pismeni, polni neuničljive upodobitvene moči in s svojo pisarijo neprestano prestopajo meje med liriko in prozo, me imajo v svoji pesti. Zato sem zelo vesel, če zagledam njihovo ime na kateri od novih izdaj. Zelo zelo vzradoščeno sem pospremil prihod novega prevoda Patricka Nessa , ki me je pred leti v polnem zapeljal s svojo Sedem minut čez polnoč ; sedaj ga lahko beremo tudi v Več kot to . vir slike: emka.si In menim, da ne bom pretiraval v navdušenosti, če zapišem, da je Več kot to res dobro napisan roman....

Silos je zgrajen zato, da varuje. Ima zidove in pomeni fizično razloko do slabega, celo uničujočega zraka, ki čaka zunaj. Z željo, da nas posrka skozi svoje smrtne hlape in uniči vse od povrhnjice do notranjih organov. Stene morajo biti in silos mora biti. Onstran silosa je le smrt. Znotraj silosa pa je družba, ki je narejena tako, da funkcionira. Funkcionira prek strogih pravil, ki so zapovedana že od nekdaj. In zapoveduje jih Red, knjiga modrosti. Utemljena je na znanju, ki presega živeče ljudi, da ti lahko uživajo v mirnem življenju silosa. Tisto, zaradi česar je silos nujen, je nad posamezniki, ki v njem prebivajo. In edina opcija, zunaj te nujnosti, je dovolj jasno izrisana. Vsakokrat znova, ko se nekdo odpravi na čiščenje. Ta opcija je le smrt. To je slika, v katero se pri branju tega futurističnega čtiva zelo hitro zagledamo. In čtivo je zanimivo. Pogleda ne umaknemo tako zlahka. To, kar počne, počne zelo dobro. Ne trudi se preveč v smeri visoke literature, ki bi bila polna mo...

Dolgo sem se otepal Murakamija. Ne vem prav gotovo, ali je šlo za namenoma provocirano gesto zanikanja,s katero nisem želel brati tistega, kar bere mainstream, ali pa sem enostavno imel dovolj drugega v kotličku, česar nisem smel pustiti na ognju, ker bi zagotovo povzročil beden sprimek na dnu, ki ga še dolgo ne bi zdrgnil proč. Pa je prišel trenutek. Časa je dovolj, hujše majske obveznosti v službi so tudi mimo, lahko grem torej na to potovanje. In potovanje je to bilo. Nekaj več kot štirinajst dni sem hodil po pokrajini Harukija Murakamija, slavnega japonskega pisatelja, ki je osvojil tako veliko število bralcev. Ja, tudi sam sem navdušen. Tole je bilo vsekakor nekaj posebnega. Kdor želi na to potovanje, naj za popotnico vzame odprtega duha, pripravljenega na čarobno fantazijo. In ne čudi se, če boš vmes in na koncu na nebu iskal dve luni. Eno večjo in eno manjšo poleg nje. (vir slike: svetknjige.si) 1Q84 je mojstrovina žlahtne kovine. Dragulj sodobnega romana. Ni brez napak,...