26. december 2018

Časokljunov dosje (VI): bralno leto 2018

Skokovito se je vzpenjal po hrbtišču hriba, ki ga je obiskal tolikokrat, da je že nehal šteti. Vmes se je zgodilo marsikaj. Menjala se je oblast, prihajale so različne lepote, prijatelji so odhajali, vzdržema so odhajali tudi občutki, ki jih je vneto hranil za lepše čase. A ti se zdijo, kot da ne pridejo v prihodnosti, zato si je mislil, da bo najbolje, če še naprej predvsem išče trenutek, ki bo vreden tega, da si reče sedaj. In medtem, ko je hodil, je vedno bolj vedel, da je to prav to, kar je od vekomaj bdelo nad njim. In nad to hojo. Ko je prišel tja, kamor se je namenil. Se je ozrl nazaj v dolino. V tem zazrtju je prebivalo vse bivanje. Prebivalo je tisto, kar je bilo, kar je naredilo vse tisto, kar ga je pripeljalo do sem. Hkrati pa je prebivalo tudi vse tisto, k čemur bo odšel in bo odslej to, kar se ima zgoditi. Vse možnosti, vse lepo, vse grozljivo. V to medčasje, ki nikdar ne odide, se je z njegovim nasmeškom in neko odkrito spokojnostjo naselil trenutek. Sedaj, ko je sedaj hitel proč v vse, kar prihaja, pa je pred seboj, na pomrznjenih tleh pozno decembrskega rastja uzrl list, na katerem je bila časokljunova podoba. Poznal ga je, to je bilo kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli. 

Šesta edicija časokljunovega dosjeja je zopet prinesla vest o dobrih branjih, ki so navduševala ljubitelje knjig skozi vse leto. Naj tudi letos vsa hvala o njihovi odličnosti potuje naprej.




Leto 2018 je prineslo veliko lepih in odličnih prebranih strani; za marsikatere teh bom vesel, če se mi bodo v rokah znašle še velikokrat v življenju. Januar se je pričel z odličnim branjem Schönwerthovih

18. december 2018

Cox ali tok časa: perpetuum mobile

vir slike: bukla.si
Zdi se mi, da imam tu kar zadovoljivo dovolj priložnosti pisati o času. Knjige, zgodbe in pripovedovanje, še posebno, kadar je govor o življenjskih zgodbah in spominih, ki zajemajo nekolikanj daljša obdobja, so pravzaprav zapisi spominov in želja, strahov in dogodkov ter obrazov in besed, ki avtorja, pripovedovalca zvežejo z njimi. Besede se zdijo edina pot do podob preteklosti, pa tudi do prihodnosti, ki se ima še zgoditi. So pa na naših policah tudi dela, ki neposredno nagovarjajo čas in bodisi so knjige, zavite v težko prebojen oklep filozofske teorije bodisi literarni poizkusi, ki se skušajo tako ali drugače približati temu, čemur je Tima Crane v enem od filozofsko propedevtičnih čtiv obesedil kot najbolj očiten in najbolj zapleten vidik tega, kar obstaja. Času. In tokrat imam veselje pisati o knjigi avtorja, ki mu niso tuje ne omenjene teorije ne literarni poizkusi. Gre za roman, ki ga je leta 2016 izdal avstrijski pisatelj Christoph Ransmayr. Nosi naslov Cox ali tok časa.

Prevod, ki ga je odlično opravil Štefan Vevar, je v 105. ediciji odličnih Modernih klasikov izšel pri Cankarjevi založbi. Gre za sila prijetno branje, ki ga odlikuje avtorjev izjemno bogat zaklad dolgih in obsegajočih stavčnih struktur, s katerimi vstopa v povsem poetično opisovanje dogajanja in občutkov svojih junakov. Zgodba nas pelje v potovanje slovitega izumitelja Coxa na Kitajsko, kjer nam v času, ko je ta s sodelavci v gosteh pri kitajskem cesarju Qianlongu, v lepi maniri nariše podobo Kitajske, ki je povsem brezkompromisno vdana svojemu cesarju, njegovim potrebam in željam, zaradi slednjih so se pri njem seveda znašli tudi urarji, draguljarji, izumitelji in vsakovrstni finomehaniki iz Anglije. Tako beremo zgodbo o angleškem mojstru, ki ga bremeni družinska tragedija, a skupaj z neverjetnim občutkom za lepo in popolno objema dogodke v zgodovinskem obrisovanju božanske narave povsem tuje kulture in nje običajev. Delo, ki je mešanica literarnega odkrivanja neznanega, ikonografije neskončnega učlovečenja božanskega, razmišljanja o času, strahu, urah in izumih, popolnosti in prekrivanja ran spominov. Strukturno pa daje občutek sodobne pravljice. Kratek roman, ki se mi je v spomin zasidral predvsem zaradi slogovne izpiljenosti Ransmayrjevega pisanja.

Nobena slana povodenj ne izbruh vulkana, tudi ne potresni sunek ali pomračitev sonca … nič ni moglo upravičiti ene same neznatne misli, ki bi se brez dovoljenja odvrnila od sijaja in vsemogočnosti cesarja in se posvetila navadnemu svetu.

Cox ali tok časa je zgodba, ki v naslovu nosi ime izumitelja, urarja Coxa. Tega je Ransmayr našel v Jamesu Coxu,

09. december 2018

Apalaška pot: Kovičeva metafora življenja, dobesedno


vir slike: bukla.si
Zatem, ko dan, prost službe, izkoristim za hajko po okoliških hribih, takole sedeč pred zaslonom nadaljujem misli, ki sem jih pričel že na poti. Po kakih dveh urah, nekaj več kot desetih kilometrih prehojenih poti, manj kot sedemsto metrih višinske razlike, dveh buškah po padcih zaradi povsem vlažnih korenin, ki so v tem času zelo hinavsko skrite za kupi odpadlega listja v gozdu in rahlo bolečih nogah, katerih naravno gibanje že dolgo ni več drugo kot sedenje, vse skupaj rezultira v mešanico zadovoljstva in usmiljenja vrednega samosmila. A bilo je prijetno, predvsem za vse tisto, kar gre mimo telesnega. Takšni majhni odklopi od vsakodnevnega so odlični predvsem za to, da sčistim glavo, uredim misli, se oprimem spet tega, kar me drži skupaj z vsem obdajajočim. Premislek, ki je spremljal pot, pa je bil tako prikladno namenjen seveda knjigi, ki je posvečena hoji. Dolgi hoji. -Naporni hoji. In avtorju, ki je - če odmislim nekaj zdravstvenih neprilik - pustil vtis, da je tudi to mogoče, ne da bi bilo potrebno žrtvovati ud ali dva. Tako se moj samosmil lahko neha, občudovanje Jakobove hoje in pisanja pa začne.

Jakob J. Kenda je leta 2017 postal prvi Slovenec, ki se je opogumil, sestavil načrt, odpotoval in prehodil neverjetno dolgo in naporno pohodniško pot, pravzaprav "mati vseh poti", kot je zapisano na ovitku, slovito Apalaško pot. S stališča nekoga, ki mu nekajurni pohod po hribih povzroči kar nekaj rehabilitacijskih težav, vse to, kar je prehodil in doživel, zveni skoraj kot znanstvena fantastika. Pa ni. Gre za zelo prizemljeno, nič patetično poduhovljeno, poučno in zelo navdihujočo potopisno pripoved o tem, kaj vse je oblikovalo Jakobovo potovanje, ki meri dolgih 3500 metrov po horizontali in neverjetnih 142 kilometrov vertikale. Prehodil jo je v nekaj mesecih in v knjigi popisal vse tisto, kar je vmes doživel, ljudi, ki jih je srečal, mesta, v katerih se je gibal in prenočišča, v katerih je spal. Zaradi vsega, kar najdemo v knjigi, je potopis kar malo krivičen

01. december 2018

Kruh, prah: kako daleč je treba, da zapišeš mir

vir slike: goga.si
Tole bo zapis o branju romana, ki me ni pustil ravnodušnega. Branje ni bilo enostavno, premočrtno in ni bilo hitro. Počasi me je goltalo. Zato tule o tem, kako lahko beremo knjigo, ki je presunljivo nabita z emocijami, polna slabe vesti, tragičnosti in vsemogočne moči spominov, ki protagonista do zadnje stotinke njegove zavesti obvladuje in mu narekuje to, kako vidi, kako razmišlja in kako nemočno zaradi njih tudi deluje. In o tem, kaj je družina, kaj so lepi spomini, kaj to niso. O tem, kako daleč se je včasih potrebno peljati, da lahko v misel in na papir zapišeš mir. Na koncu pa tudi o tem, kaj vse imenuje vojna, kaj so v vojni ljudje in kaj zagotovo niso. Vse to namreč v svojem toku pripovedovanja, opisovanja spominov in reševanja njihove groze zapiše Marko Sosič. V najnovejšem romanu Kruh, prah.

… kakor bi na njih koga iskal, in mislim, da so posejana s koruzo, pšenico, ajdo, iz katere bodo naredili moko in spekli kruh, ki bo dišal kakor moji ljudje, ki danes prihajajo vame iz daljav, kakor bi mi hoteli pomagati na poti do resničnosti in resnice.

Marko Sosič je v svojem romanu Kruh, prah stopil na pot izjemno subtilnega in žalostnega tragičnega sozvočja bolečine, spominov in refleksije modernega časa skozi breme, ki ga nosi zavoljo preteklosti, vojn, naravnih katastrof in ozkega človekovega duha. Iztek sledi v človeku. Pa ne le iztek, tudi potek in pričetek. A težko bom to delo zapisal kot klasično prozno delo. Velika večina pripovedi
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...