Čudesa cirkusa: alegorija, včasih kratka, včasih še krajša

vir slike: malinc.si

Kmalu bo minilo leto, odkar sem se prvič srečal z žanrom mikrofikcije. Izjemno kratke, včasih tudi enostavčne zgodbe, ki s svojo asketsko impresijo naredi odtis časa, prostora in dogajanja v njem, so res nekaj posebnega. V resnici sem postal velik ljubitelj tega, kako lahko s pomočjo tišine, ki sledi kratkemu tekstu avtor ustvari praznino, kamor se s svojo domišljijo, izmišljijo ali družbenim kontekstom naseli bralčeva zavest, ki zgodbo izpelje do konca. Pravzaprav, če dobro pomislim, gre najbrž za ultimativno pogovorno fikcijo, v kateri moramo tvorno sodelovati predvsem bralci. Brez praznine, ki jo mikrofikcija ustvarja, bi vse skupaj klavrno propadlo natanko tako, kot propade standup brez smeha, v katerem je končna stična točka med komikom in poslušalcem. In občasno tudi ta kratka kratka proza spominja na standup. Hitra priprava, povsem brez odvečnih besed in na koncu izjemen punchline, ki obrne vse skupaj na glavo ali pa poveže povedano v povsem drugačni luči, skozi zrcalni odblisk pomeče v bralčevo srce grozljivo spoznanje o svetu, družbi in v končni fazi seveda tudi o sebi.

Tu nekje je doma tudi Ana María Shua. Z letnico 2017 je pri založbi Malinc, v prevodu Ave Zupančič (v knjigi je tudi njena odlična spremna beseda), izšla njena zbirka mikroproze Fenómenos de circo, Čudesa cirkusa. V zbirki na okoli 150 straneh najdemo skoraj natanko toliko naslovov zgodb. Vse imajo skupno točko v cirkusu. Pa v resnici še najmanj govori o cirkusu kot takem. Takole, na prvi vtis, gre za zgodbe, kjer Shua ponovi Shakespearovo metaforo iz Kakor vam drago, v katerem Jaques izreče tisto slavno Ves svet je oder in moški vsi in ženske le igralci nastopajo in spet odhajajo. Dasiravno je slavni dramatik govoril o postajah človekovega življenja, sta si eno s Shuo v alegorični identiteti sveta, ki je oder in ljudi, ki so le igralci na tem odru. V svojih zgodbah izrablja fenomen cirkusa z vsemi pozitivnimi in negativnimi pritiklinami, lepotami in tragedijo cirkuških umetnikov, njihovo odvisnostjo od publike in žalostjo, s katero se sooča njihova stvarnost, v te zgodbe pomeša mitologijo, zgodovino slavnih artistov, se nemalokrat zazre neposredno v bralca, z njim koketira in na metaravni spregovori tudi z junaki lastnih izmišljij, zelo pogosto pa se v stilu zgoraj omenjenih punchlinov v povsem zadnji vrstici sprehodi skozi triumf proze, ko bralca doseže in ga razoroži z filigransko natančnimi refleksijami ogrizkov družbe, ki jih ta vsakodnevno uprizarja. Čudesa cirkusa so ena sama alegorija. Včasih kratka, včasih še krajša. Mojstrsko spisana. V razmislek in nikakor ne v prehitro prebavo.

Mislite, da ste v cirkusu, vendar dvomite, iščete dokaze. (Sumljiv cirkus)

Zgodbe so za razdeljene v poglavja, ki ujamejo rdečo nit svojih motivov. Prvi sklop nosi naslov Vse je cirkus. V Cirkus mojih sanj srečamo prekrasno metaforo dvojine, ki v ljubezni edino šteje, v Revnem cirkusu cirkuške artiste sooči z dejstvom, da je potrebno odigrati več vlog in bralcu prikaže nemoč igranja vlog življenja, ki se izključujejo; v Razvoj cirkusa pa gre Shua v trpko metaforo cirkuškega življenja kot življenja današnjih prekarcev, se tudi sama postavi v vlogo medvedke in optimistično zre v prihodnost, ko bo za sveje delo dobila plačilo; v Pritlikavosti se poigra z metafikcijo, ko nam skozi cinične pripombe cirkuških direktorjev mimogrede pokaže, kako neverjetna je pot zelo kratke zgodbe; v Zmote logičnega razmišljanja je cirkus v vlogi skupnosti, v kateri je treba zares živeti skupaj in zategadelj vsi tega ne zmorejo; k pisateljski vlogi se zopet vrne v Uvod v cirkus, ki je po Monterrosovem enovrstičnem mojstrstvu vzoru uvid v izjemno prav tako enovrstično Relativne mere (Na srečo je toliko zrasel, da je dosegel višino škrata); v Še ena cirkuška fantazija zaklene gornjo repliko Ves svet je oder in jo potrdi v zgodbi - Artisti smo, pa tudi gledalci, nastopamo in si istočasno ploskamo; v Perzej in Meduzina glava se poigra z grško mitologijo in pokaže, kako starodavne grožnje danes ne učinkujejo več tako močno, ko to metaforo nato iz cirkusa prenesemo naprej, nekje v glavi odkrijemo sočloveka brez kančka empatije, za katerega je dobro vprašanje, kaj sploh še učinkuje; podobno v Prometej iz cirkusa, kjer trpko umetnost reducira na razvedrilo, v katerem ni pomembno, kako igralec v svojem delu zares krvavi, ker je cinična resnica prav ta, da z razdalje gledalca v resnici ni razlike.

Ker si prizadevamo ponuditi vrhunski spektakel, se na pesku med aplavzi prepustimo smrti. A ni dovolj, tudi to ni dovolj. To zna že vsak. (Presenečenja)

Drugi sklop je naslovljen s Poklici. V Presenečenja pokaže na kruto realnost vsakdana, kjer to, da gre v vsakodnevnih bitkah za boje na življenje in smrt, v resnici ni za nikogar več dovolj; Shua se sprehodi po različnih likih, ki s svojo zanimivo barvitostjo sestavljajo cirkus. Piše o garderoberki, umetnikih na trapezu, v Letalci in baze s pomočjo cirkuških akrobatov zopet pelje v intepretacijo svojega odnosa avtorice do bralcev. Gibka zmožnost hitrega prenosa pomenov v teh zgodbah bralca naravnost fascinira. Nadaljuje v fantastični Vrvohodec in njegova palica, kjer se zopet igra z idejo življenja v dvoje, v Nesreči požiralca mečev pelje v diskurz resnice in fikcije, ki sta včasih tako močno pomešana, da ju je nemogoče ločiti. Še takrat, ko bi jo bilo potrebno. Ali pa želi povedati, da ju nikdar ni mogoče ločiti in da obstajajo le nesrečniki, ki svoji zgodbi verjamejo v neskončnost. Tu je tudi groteskna Preobleka, nič manj groteskno pehanje za presežkom v Izvirni akrobat na trapezu in razmislek o deterministični usodi Rojenega vrvohodca, ki svoji vlogi ne more ubežati. Shua v svojih zgodba združi Herkula in Atlasa, razkriva skrivnosti velikih čarovnikov, v absurdni Ikarji in antipode pa popelje bralca od Zgodnjega Egipta do literature Itala Calvina. Loti se tudi Ciganke, ki vedno laže, kljub temu, da občasno v napovedih prihodnosti pravilni potek dogodkov tudi ugane. Nato v Avtomatih in Čarovniji bridko poseže po skrivnostih družbe in življenja, ki so tako blizu cirkusu …in življenju samemu. Še posebno bridko, ko naletimo na zgodbo o Čarovniku z ročno žago. Presunljive zgodbe, ki delujejo kot večerja z mnogimi hodi. V Vsakomur se zgodi razvije motiv staranja in Popolnega klovna, ki mora biti nepopoln, če želi biti popoln, ker je to bistvo klovna. Nato se v Pesnica jahalka ponovno vrne v refleksijo literatov in njihovega prekletstva. Odlično se k bralcu povsem neposredno vrne tudi v Kdo je žrtev. Najde tudi prostor za vlogo ženske, paradoksalno vlogo ženske v družbi.

Glava, ki govori, vedno navduši, sploh če lahko dokažemo, da ne gre za trik. (Odsotnosti)

Nato je sklop Friki. Piše o Diane Arbus, pa o Človeku slonu, o Lucii Zarante, o bratih Muse, o filmu Freaks Toda Browninga, o Grace McDaniels, o bradati ženski Jean Carroll in se z bralcem humorno poigra z združevanjem zgodbe o kralju Salamonu in Francescu Lentiniju, možu s tremi nogami. Teh zgodb je veliko in vsaka zase je kot drobno, a boleče šilo, ki se zapiči v zavest nekoga, ki se je odločil, da jih prebere. Ogledalo, nastavljeno bralcu, s tako presunljivo odmerjenimi udarci hkrati objema hkrati psuje nič hudega sluteče požiralce besed, ki pričakujejo branje o cirkuških spakah, najdejo pa le vprašanje o samem sebi: Sem preveč ali nisem dovolj?

Da levi požrejo klovna, je precejšnja škoda. Važno je, da se razišče, če je šlo za nesrečo, zločin ali samomor.
Da klovni požrejo leva, je svarilo. (Levi in klovni)

Sledijo zgodbe poglavja Živali. Tu se ukvarja z živalmi, ki imajo različne vloge v cirkusu. Uporabi jih s sarkazmom in v ničemer jih ne podreja drugim motivom v zgodbah. Živali so v cirkusu zelo pomembne, tudi ko so to le preoblečeni in zamaskirani ljudje. V Velikost je pomembna govori tudi o prvem slonu v Mehiki. In dinozavru. Ki ne bi bil nič posebnega, če ga ne bi sanjal Augusto Monterroso. Takole, čisto mimogrede Shua opravi najboljši poklon avtorju prve reprezentativne zgodbe žanra mikrofikcije, v katerem ustvarja tudi sama. Mimogrede, kasneje spomni tudi na Jacka Londona (zgodba Primer) in se vrne nazaj med mitološke Grke z Kerberom. Ponovno me prešine ta neznosna kondicija gibkega pripovedovanja, moč, s katero lahko skače od motiva do motiva in pelje bralca v neslutene slike. Delo, ki stoji za to gibkostjo, me navdaja z neizmernim občudovanjem in spoštovanjem. In nič manj tudi ne v zadnjem sklopu zgodb, naslovljenem Zgodovina cirkusa. Tu so v orodje vzeti momenti in osebe iz zgodovine cirkusa. V njih se zopet s cinizmom, satiro in otroško preprostostjo loteva družbe, ki jo obdaja. Cirkus so dogodki, ki se dogajajo in so simptom vsega, kar je v tej družbi narobe. In tudi tistega, kar je prav. Primer za tisto prvo je vsekakor zgodba Strelivo, zgodba o Fariniju, ki je izumil človeka-kroglo; drugi pa je Shuino koketiranje z bralcem takoj na naslednji strani v zgodbi Eskapist Houdini, v katerem čisto na hitro pokaže na vso moč literature, spominov in umetnosti.

Govori se, da je bil eden najboljših levov pogumen slavček in drugi (ampak to so samo govorice) neka patricijska dama. (Historija Augusta)

Obstajajo zgodbe, tako kot je zapisala Ana María Shua tik pred koncem svoje zbirke Čudesa cirkusa, ki ne puščajo prostora za domišljijo. Po svoje se mi zdi, da so prav mikrozgodbe tule takšne. Te zgodbe so tako kratke in asketske, da hudih baročnih dodatkov, ki bi krasili svoje besede, ne prenesejo. Teh dodatkov tudi v moji glavi ni bilo. Bilo je branje zgodbe in bil je kontakt. Te mikrozgodbe funkcionirajo s kontaktom, ki ga nastavi avtorica v tistih nekaj malo povedi. In ta stik, ki je vržen v praznino neizrečenega, deluje le kot del, ki je neizrečen. Izrečen le v mislih tistega, ki bere. Čudesa cirkusa ta stik naredijo bodisi s humorjem, bodisi s satiro, tudi s ciničnim odnosom do sveta, povzpetniške družbe, s premoženjem obsedenih lastnikov, s spektaklom obsedenih opazovalcev vsakdanjosti, v svoje delo zazrtih avtorjev in celo z združevanjem junakov vse mogoče kulturne zgodovine, ne glede na to, ali so to živali ali ljudje. Ana María Shua stavi na bralca. Tistega, ki pozna to kulturno zgodovino, zna kritično in z distanco opaziti svati, ki se vsakomur odvijajo pred očmi, se z njim občasno tudi poigra, mimogrede malo tudi z junaki svoje mirkofikcije, ponudi pa predvsem žanrsko zaključeno delo, ki ga je pri nas čisto premalo. Čudesa cirkusa so prav tako gibčna kot akrobati na trapezu, strašljiva kot levi, ki grozijo, da bodo pojedli svoje krotilce in vase zazrta, kot množica gledalcev v cirkuški areni, ki v resnici takole krožno gledajo le sami sebe, ker cirkusa v resnici tule sploh ni. 

Več kot odlično.

✭✭✭✭✭

Obišči tudi:

Bukla 

Malinc
Dobre knjige
Mertin literary agency
Complete review
Goodreads 

Recenzijski izvod je priskrbela založba Malinc. Konteksti se zahvaljujejo.