Konteksti

vir slike:emka.si Drži, da so Moderni klasiki moja zapik zbirka. To pomeni, da v uredniškem izboru, ki učinkovito in plemenito bdi nad izborom, najdem mnogo. Najdem uteho, zadoščenje, lepoto, strast, varnost in novo. Branje Klasikov je odmik od neumnosti, ki obdajajo dnevno mimobežje in prostor za varno raziskovanje novega. Marsikaj, kar so mi dali, mi ni dalo nobeno drugo branje doslej. Zaupanje. To bo najbrže odnos, ki naj bi ga postavitev in izbor v zbirki naredila. In to se zdi tudi bistveni element, ki ga enotenje romanov, kratkih zgodb in vse mogoče transžansrske literature vzpostavlja. Poleg tistega hecnega seveda, da na polici lepo izgleda vse skupaj.  Ta uvod v hvalo Modernih klasikov seveda ni naključje, saj so tudi v tem branju prinesli novega. Povsem nov izziv, ki se je malodane vsako stran posebej prepletal s strastnim hlastanjem po besedah, povedih in težo zapisanega. Čeprav malo goljufam: to ni branje, ki bi ga uspešno preglodal v enem sedenju. Začel s...

vir slike:zalozba-chiara.si Odnos med idealom otroške preprostosti, skozi optiko katere je najbolje meriti svet in prizemljeno logiko zdravorazumskih vprašanj, ki jih kompleksnost sveta temu idealu zastavlja, je seveda zelo zapleten. Tako je bilo že pri Malemu princu . Zdaj, ko ga bereva z mlajšim sinom, marsikaj dojemam lažje. A že dolgo nazaj sem prvič prebral tiste vrstico, ki mi bodo vedno ostale v spominu: »Ljudje? Mislim, da jih je kakih pet ali šest. Že pred leti sem jih videla. Nikoli ne veš, kje bi jih našel. Veter jih podi pred seboj. Korenin nimajo, to je tisto.« Najbrž sem jih že kdaj omenjal. Z roko v roki gredo z branjem, ki sem ga pred časom imel priložnost brati. Založba Ocean je že lani v prevodu Veronike Rot Gabrovec izdala knjigo Katherine Applegate Drevo želja . In to je zgodba, ki ima mnogo opraviti s koreninami. In drevesi. In živimi bitji. In o poti, ki jo mora neka zavest prepotovati, da pride do spoznanja o koreninah. Drevo želja je razmeroma kratka knj...

vir slike: bukla.si Navkljub temu, da se pisanje nekaterih knjig zdi kot prenašanje zelo zelo težkega bremena, jih je najbrž potrebno napisati. Vsaj tako je Benedict Wells povedal v intervjuju za The Guardian , ko je dejal: " To knjigo sem moral napisati, naslednje knjige si želim napisati. " In v mislih ima svojo uspešnico O koncu žalosti . Pogovor je zanimiv, ker razkriva mnogo ozadja, v katerem je avtor pisal roman. Kar daje misliti, kako drži, da je v pisanju mnogo avtobiografskega, iz česar je potrebno črpati popisovanja čustev, hrepenenja in videnje strukture sveta, da nato bralčeva izkušnja drži vodo; hkrati pa tudi potrjuje tisto, kar sem ugotavljal pri mnogih drugih, kako pomemben element dobrega pisanja je njen samoterapevtski učinek. Pisatelj se zdi kot bolnik, ki trpi za bremenom neskončnega brezna, ki ga zre skozi predirajoče oči očitkov po posluhu zgodbi, ki se ima v njem zgoditi. Kot Sizif, ki si je prislužil kazen večnega vračanja navdiha, dokler ga ne iz...

vir slike: bukla.si Čas hitro beži. Že skoraj tri mesece je tega, kar me je Igor , prevajalec Peščenega planeta, opozoril na izid prevoda tega kanonskega dela znanstvene fantastike v Sloveniji. Sam se ne štejem med najbolj goreče oboževalce žanra, a vendarle z največjim spoštovanjem spremljam poskuse, kako se dojemanju stvarstva, časa, prihodnosti in človekove umeščenosti v vse to ustvarjalno približujejo najrazličnejši pisatelji in pesniki. Tu ni nekih razmejitev, prostranost upodobitvene moči nima konca. Razen tistega, kar je v tem tu sedaj in v motivu, podobah in idejah, ki dajejo pogon vsej literaturi. Branje vsega fantastičnega, od pravljic bratov Grimm do Ursule Le Guin, prek Frankensteina ali Brama Stokerja, se zato nujno na neki točki ukvarja z znanimi idejami, ki so postavljene v neznano okolje. Štejejo pa vse, tudi majhne in obrobne podrobnosti, ki ta dela vedno znova polagajo pod neko novo bralno leščerbo. Nič manj vse to velja za Franka Herberta in njegov Dune. Peščeni...

vir slike: bukla.si Zdi se mi, da imam tu kar zadovoljivo dovolj priložnosti pisati o času. Knjige, zgodbe in pripovedovanje, še posebno, kadar je govor o življenjskih zgodbah in spominih, ki zajemajo nekolikanj daljša obdobja, so pravzaprav zapisi spominov in želja, strahov in dogodkov ter obrazov in besed, ki avtorja, pripovedovalca zvežejo z njimi. Besede se zdijo edina pot do podob preteklosti, pa tudi do prihodnosti, ki se ima še zgoditi. So pa na naših policah tudi dela, ki neposredno nagovarjajo čas in bodisi so knjige, zavite v težko prebojen oklep filozofske teorije bodisi literarni poizkusi, ki se skušajo tako ali drugače približati temu, čemur je Tima Crane v enem od filozofsko propedevtičnih čtiv obesedil kot najbolj očiten in najbolj zapleten vidik tega, kar obstaja. Času. In tokrat imam veselje pisati o knjigi avtorja, ki mu niso tuje ne omenjene teorije ne literarni poizkusi. Gre za roman, ki ga je leta 2016 izdal avstrijski pisatelj Christoph Ransmayr . Nosi naslo...