Konteksti

Temni paradiž je prostor, ki je zares teman. Bolj malo je razpok, skozi katere bi lahko pronicala svetloba upanja za zanamce. To je prostor, kjer se odločiš, da ne boš imel otrok in kjer ti žalosti in obupu v ksiht lahko upor zaneti le še mali ščepec ciničnega črnega humorja, ki ti je ostal. Trpek in neprijazen. Nesmiseln in absurden. Privlečen do meja verjetnega. A obenem tako zelo človeškega. Kot človek, ki mu nič človeškega ni tuje, se je Publij Terencij Afer skril za platnice trdosrčnih zgodb in bridko jokal, da je postal temen in da mu nič temnega ni tujega. Solze, ki mu ob zasilnem smehu polzijo po brazdah komediografskega obraza, se zdrznejo le ob kratkih predahih zgodb, ki jih vzdržema toku sodobnega življenja bralcem v gnev in zadovoljstvo pošilja Rosa Liksom. Dobrodošli v paradižu. V temnem paradižu. vir slike: emka.si Zbirka kratkih zgodb Rose Likstom je v izvirniku izšla že daljnega 1989. Zdi se, da je bil svet takrat precej drugačen, a občutek, ki ga je ujela ...

Tokrat sem si zaželel nekaj svežega na področju žanra, ki se mu neusahljivo vdajam že dolgo. Kriminalni romani so mi vsekakor en tak knjižni fast food, ki ga brezmožgansko lahko berem, ga hitro požiram in nato relativno hitro tudi pozabim. Ker sem strasten ljubitelj skandinavskih avtorjev, vsaj kar se žanra tiče, sem si zaželel nekaj drugačnega. Z drugega konca sveta. In ja, zadeva je bila precej drugačna. (vir slike: mladina.si) Rez ni klasičen kriminalni roman. Običajno imajo kriminalke strukturo, kjer na je na začetku predstavljen bolj ali manj grozljiv umor ali kaka podobna barabija, bodisi preko žandarjev, ki na primeru delajo bodisi prek podrobnosti dogajanja te barabije same. Nato pa sledi dolga pot, polna temeljitega preiskovanja, ki v končni fazi pripelje do tega, da izvemo, kdo je barabijo storil. Tu se v resnici kar lomijo različni nivoji pripovedništva in izgradnje kompleksnosti, kajti spekter tega žanra lahko zajema zelo zapletene zgodbe; obstajajo seveda tudi zgod...

Juho življenja, človeško juho življenja, najdemo v jedru gnusnega. In to podeljuje gnusu nezgrešljivo mizantropijo. Gnus obhaja slabost ob tem, kar smo in kar počnemo namerno ali pač nenamerno. Ogorčenje vsemu svojemu maščevalnemu besu navkljub ne obsoja človeštva tako nepreklicno. Ko je maščevanje doseženo oziroma kot je pravici zadoščeno, je svet spet urejen in red utegne biti razveseljive vrste, poln življenja in možnosti. Ogorčenje nam daje razloge za življenje. Gnus nam daje razloge za umik. Gnus opravi svoje moralno delo, a nam naposled zapusti občutek omadeževanosti zaradi samega dela. William Ian Miller, Anatomija gnusa (Studia Humanitatis, Ljubljana, 2006, str. 306, prevod Jernej Habjan)