Konteksti

vir slike:goga.si Za humorjem, ki ga nekatera literatura prinese, je v ozadju skoraj gotovo neka past. Smeh ni nikdar, to je vedel že slepi Jorge, nedolžna gesta. V času, ki ga živimo, nemara še toliko bolj. Skozi vse tančice, ki jih odstira pazljivo branje tekstov, ki ves čas bralca peljejo po poti od nedolžnega prvzdiga obeh kotičkov ust do nezadržnega smeha, se odkriva slast simbola, ki vzporedno z njim raste. Bodisi gre za iskanje simptomov družbenih neumnosti, ali za lastno tragedijo, ki sledi v uzrtju samega sebe v podobah, ki so se še nekaj trenutkov nazaj zdeli tako zelo daleč. In to bržkone velja za dela, ki jih piše sodobnost, ali pa dela, ki so z nami že zelo dolgo. Sto, dvesto let. Tako je potekalo tudi moje branje odličnega romana Nikolaja Gogolja , Mrtve duše . Založba Goga ga je izdala že 2018, za prevod je poskrbel Drago Bajt. Izvrstno branje, ki ne sme prestrašiti z oznako klasičnega ruskega romana. Vsaj ne v meri, v kateri klasično vidimo kot nekaj oddaljenega, ne...

vir slike: emka.si Letošnje leto je res polno dobrih knjig. Malo je nerodno le to, da so tako obilne, da ne gre prav hitro. A dobrega branja sem vedno vesel. Čeprav je polno teme, gnusa, razočaranja, slabega, mrzlega, nepravičnega, živalskega in kaotičnega . Vendarle pa tudi polno zgodovine in ljudi, ki so v podobni, nemara zelo podobni zgodbi zares preživljali in pustili del svojega življenja (ali vsega) na tem odročnem kraju, kjer si je sovjetska oblast v dvajsetih letih 20. stoletja domislila izvedbo prevzgojnega taborišča , v nekem modelu, ki so mu sledili (drugi) gulagi kasneje. To je zgodba o dogajanju v taborišču na Soloveških otokih . Izjemno natančen, senzibilen in kričeč roman, ki bralca prilepi na svoje strani; mnogodimenzionalna študija človeških odnosov v nejasnih razmerah, ki v ozadju vsega ustvarjajo povsem kaotičen občutek popolne nemoči nad strojem zgodovine . In v njej nekaj posameznikov. Takšnih in drugačnih. V njej tudi ljubezen . Takšna in drugačna.  Piše...

Zdi se mi, da je najtežje pisati o odnosih. Še posebno v družini. Nekaj zahtevnega je na tem. Težko je pisati o nečem, katerega del si sam, obenem pa presegati minimalno točko kredibilnosti, da ti svet verjame. Da bralci začutijo, da daješ vtis, da govoriš resnico in ne manipuliraš. Iskrenost vendarle nekaj pomeni. Omogoči majhno luknjo ter skoznjo vdre empatija slehernega izmed tistih, ki si jih navdušil. Brez iskrenosti mogoče ni ničesar. Ali pa vse, če si dober lažnivec. A takih je malo in še pri teh gre resničnost v pripovedi krepko onkraj resnice in laži. In tam se začne dobra bralna izkušnja. Veliko dobrih knjig, mogoče celo vse, v končni fazi opisujejo odnose med ljudmi. Veliko dobrih zgodb je doma v družini, doma so doma. Če malo pomislim, družina je neusahljiv vir navdiha. Spomnim se le nekaj zadnjih: Kristalni kardinal , Zadnji pobeg , Križišče štirih poti , Pojdi, postavi stražarja , Figa , Moj boj … vse te imajo glavne ali katero od stranskih pripovedi zasidrane v družini....

Moderni klasiki v zadnji trojki niso razočarali, res ne. O Prikritem junaku ni bilo slabih besed, Ferrantejevo ste vsi po vrsti pohvalili in sedaj je nekaj besed nujno potrebno nameniti tudi Vodolazkinu in njegovemu Laurusu. Ker je tudi to delo neke posebne vrste presežek, nekaj takšnega, kar ne boste brali prav pogosto. To bo jasno vsakomur, ki se bo Laurusa lotil. Zelo hitro. Težko bom našel paralelne umetnine, s pomočjo katerih bi se približal doživljanju, ki je na delu ob branju Laurusa. Ne vem, ali bi stavil na Ecovo Ime rože, s katero ga tlačijo v iste stavke. Omenjeno Ecovo delo je vzelo povsem sodobno fiktivno predpostavko o nečem, česar ni in ga v kriminalnem žanru čudovito zapakiralo v srednjeveški okoliš, v katerem daleč najbolj izstopa način, kako je Eco svojo ljubezen do skrivnosti, ki jo s seboj prinašajo knjižni svetovi, prelil v genialno metaforo knjižničnega labirinta s poklicanimi in nepoklicanimi stražarji. V Laurusu tega ni. Skoraj nič tega. Namesto k Ecu, bi pogle...