Konteksti

Nekatere osebe so nam pač drage. O njih razmišljamo takrat, ko nam prelestno popotovanje neumnih vsakdanjosti nameni kak pošten odmerek nemogočosti, ob katerih bi se največkrat radi le nasmehnili, a se v resnici ne moremo in nam ne preostane drugega, kot da se zvlečemo v najbližji in najtemnejši kot in jedko zaječimo, preštejemo do tri in se vrnemo v to, kar je. Takrat razmišljamo o dragih, ker z mislijo nanje potujemo drugam hipoma, ko nočemo biti tu. In sami se odločimo za to, ker se zdi, da nam drugega ne preostane. Trpko in mučno je opazovati, kako se število teh neumnih vsakdanjosti iz dneva v dan uspešno povečuje, malodane z eksponentno rastjo in zato smo vedno bolj odvisni od teh majhnih, a pomembnih zapikov, ki si jih ustvarimo tudi s pomočjo tistih, ob katerih se počutimo dobro. Tudi zgolj z mislijo. Občasno naletimo na koga, ki nam je o tem pripravljen spregovoriti. Žal največkrat šele na pogrebu. Občasno naletimo tudi na avtorja, ki je o takšnih trenutkih, vezanih na nekoga ...

Paolo Giordano je pisatelj, ki me je – kot tudi marsikoga drugega – navdušil s prvencem Samotnost praštevil . Zato sem tudi njegovo drugo delo, Človeško telo , dal na seznam poletnega branja. Tega nisem storil, ker bi šlo za tipično poletno branje, bolj zato, ker sem vedel, da ga bom prežvečil že pred jesenjo. Vsekakor je roman precej drugačen od Samotnosti praštevil, mogoče tudi nekoliko bolj šibak v tistem prvem napadu, kakor včasih rečem silovitemu občutku, s katerim te lahko knjiga prevzame, a vendarle velja kot izvrstna bralna izkušnja. In veseli smo lahko, da ga imamo na policah. (vir slike: emka.si) Formalna realnost objekta je večkrat bolj pomembna kot njega vsebinska realnost. Včasih v časih pride moment, ko se vprašaš, ali vseeno sodiš človeka po obleki, ki jo nosi; film po igralcih, ki v njem nastopajo in knjigo po platnici, v katero je ovita. Ja, velikokrat to storimo in vpliv, ki ga ima forma na dojem, je včasih veliko večji kot vsebina. Zato tudi lahko trdim, da bi...

Roman Samotnost praštevil (Paolo Giordano, La solitudine dei numeri primi, 2008)   sem pričel brati v nedeljo zvečer, tam nekje okoli pol desetih zvečer. Tokrat na suho, ne da bi bil opremljen s kakimi predhodnimi informacijami o tem, kaj bom bral. V torek, ko sem se z vlakom vračal iz službe, sem obrnil zadnji list. Vmes sta bila torej dva dneva, polna svojih običajnosti, kjer sem z vso vestnostjo skrbnega uslužbenca opravljal svoje delo in s prav nič manjšo vestnostjo skrbno opravljal tudi dolžnosti, ki jih nalaga družina. Knjigo sem dobesedno požrl. Tako, kot se mi je že nekajkrat dogodilo do sedaj, a vendarle nikoli s kakim deklariranim romanom, ki se ne želi ujeti v kako žanrsko omejitev. Vedno je kaj takega nastopilo le ob Nesbøjevih krimičih, tudi Larssona sem prečital hitro, čeprav nobena od teh knjig nima problemov z anoreksijo. Kot tudi Samotnost praštevil ne. Nekaj čarobnega je v tem romanu. Nekaj, zaradi česar me je pritegnil in sem ga, popolnoma neprisiljeno, pogoltn...