Konteksti

Vse razprave, branja, ogledi in prisluhi imajo pravi draž takrat, ko zadanejo svoj cilj. Ko v bralcu ali vseh drugih sogovornikih zbudijo procese mišljenja in jih prisilijo, da na zadeve pogledajo z različnih zornih kotov ter poravnajo odgovor nanje na način, ki se jim predstavi kot avtorjeva ali sogovornikova ideja. Včasih je to slednje zlahka razbrati, včasih tudi manj. Ob tem pa sprostijo tudi druge spomine, tesnobe in zadovoljstva. S temi lahko opravimo v stranskih opombah, lahko pa prispevajo tudi glavno smer branja, mimo katere prav zaradi tega, kar smo, ne moremo. Ko sem torej odprl najnovejšega Houellebecqa, Podreditev (Soumission, 2015), sem v branje vstopil z idejo, da gre v prvi vrsti za provokacijo. Sicer za provokacijo s stilom, ker me v preteklosti Houellebecq ni pustil razočaranega, a vseeno provokacijo. Kot se za tega literarnega enfant terrible spodobi. Na koncu je stil ostal, provokacije pa skoraj ni bilo več. Zbudili pa so se tudi spomini na branje kakšnega Althusser...

Temni paradiž je prostor, ki je zares teman. Bolj malo je razpok, skozi katere bi lahko pronicala svetloba upanja za zanamce. To je prostor, kjer se odločiš, da ne boš imel otrok in kjer ti žalosti in obupu v ksiht lahko upor zaneti le še mali ščepec ciničnega črnega humorja, ki ti je ostal. Trpek in neprijazen. Nesmiseln in absurden. Privlečen do meja verjetnega. A obenem tako zelo človeškega. Kot človek, ki mu nič človeškega ni tuje, se je Publij Terencij Afer skril za platnice trdosrčnih zgodb in bridko jokal, da je postal temen in da mu nič temnega ni tujega. Solze, ki mu ob zasilnem smehu polzijo po brazdah komediografskega obraza, se zdrznejo le ob kratkih predahih zgodb, ki jih vzdržema toku sodobnega življenja bralcem v gnev in zadovoljstvo pošilja Rosa Liksom. Dobrodošli v paradižu. V temnem paradižu. vir slike: emka.si Zbirka kratkih zgodb Rose Likstom je v izvirniku izšla že daljnega 1989. Zdi se, da je bil svet takrat precej drugačen, a občutek, ki ga je ujela ...

Jonas Jonasson se je na svoj značilen način zopet poslužil recepta za zabaven in kratkočasen roman, ki svoje veje širi v mnoge smeri, tudi izven kratkočasja in zabave; recepta, ki smo ga lahko prebirali že v Stoletniku , ki je zlezel skozi okno in izginil. V njegovem drugem romanu, ki ga je naslovil z Analfabetka, ki je obvladala računstvo, najdemo geografsko razgibano pripoved, ki pelje od Južnoafriške republike do Švedske, se vmes dotakne tudi Kitajske, Izraela in še drugih držav; tako, kot je pripoved Stoletnika nanizal kot serijo neverjetnih naključij, je nekaj podobnega, čeprav v manjši meri, na delu tudi v Analfabetki. In če je ob Stoletniku v knjigi bilo cel kup bolj ali manj zgodovinsko pomembnih osebnosti, ki so mu prekrižali pot, je bizarnih srečanj s tako pomembnimi državniki v Analfabetki sicer manj, a je že nabor osnovnega dramatis personae dovolj absurden, da se že po prvih straneh obetajo zanimive dogodivščine. vir slike: emka.si Analfabetki je ime Nombeko in pr...

Italo Calvino me ni razočaral. Dobil sem skoraj natanko to, kar sem pričakoval. Čeprav je v resnici precej težko karkoli pričakovati od tega avtorja in kdor je kdaj prebral njegove pisarije, točno ve, o čem pišem. Že od Če neke zimske noči popotnik , ki je pred leti izšlo v kvalitetni zbirki XX. stoletje , mi je všeč način, kako se Italo loteva forme in vsebine svojih del. Všeč mi je, kako priznava, da je težko ločiti delo od pisatelja in bralca. Napisane besede ne morejo živeti svojega življenja brez nekoga, ki jih napiše in tudi ne brez tistega, ki jih prebere. Nekdo, ki služi kot prehod za prihod romana in preliva besede na papir, je lahko v ta proces vključen na mnogo načinov, a vendar je očitno trajalo kar nekaj časa, da so se pojavili avtorji, kakršen je Italo, da je ta vidik avtorja dejansko tudi vključil v naracijo romana samega. In bralca, seveda, ki je nujni aktivni moment, brez katerega naracija ne obstaja. Bralca, ki zgodbo šele pripelje do zaključka in dejansko napravi zao...

Sveta knjiga volkodlaka je na vso moč intrigantna knjiga. Delo, ki prav gotovo ni za vsake oči in glavo. Napisana je zelo neposredno in ukvarja se z resnimi temami, a bralcu ob branju izzove tudi mnogo zabave. Napisan za publiko, ki ima seveda odprto glavo za izven serijske načine pripovedi, hkrati pa mora ostati ekstremno resen v refleksiji tega, kar zgodba poklanja. Če ste kdaj želeli imeti pripravljen odgovor na vprašanje, kaj priporočiti nekomu, ki je navdušen nad Bulgakovom , bi Pelevin ne bil napačen odgovor. (vir: emka.si) Sveta knjiga volkodlaka je pripoved o tem, kako lisica po imenu A Huli, doma iz Azije, precejšnje starosti (merjene v tisoč letih), živi v postsovjetski Moskvi in išče svojo ataraksijo. Svoj notranji mir. Nirvano, tudi lahko rečete. Sicer pa živi zanimivo življenje med ljudmi, kolesari in kar nekaj časa nameni temu, čemur sama pravi ''nravno izpopolnjevanje''. To izpopolnjevanje pa poteka tako, da je A Huli v resnici dekle na poziv. ...