Konteksti

vir slike: miszalozba.com Knjige kot zapis misli nekega časa , tok komunikacije zapisanih idej pisca ali piske, so zanimive iz različnih vzrokov, jasno. Veliko jih je takšnih, ki so zanimive zaradi tega, ker so prve , mnogo je tudi takšnih, ki so predmet poželenja zato, ker so zadnje . Nekatere so zanimive samo zaradi tega, ker so povzročile večje in manjše revolucije mišljenja , nekatere pa sploh ne zato, ker bi imele zanimivo vsebino, temveč zato, ker so jih napisali točno določeni ljudje . Tako bi lahko napisali, da je mnogoštevilno veliko knjig, ki so zanimive natanko zato, ker nas skozi optiko avtorskega filtra peljejo na točno določen kraj ob točno določenem trenutku , nekatere pa so zanimive tudi zato, ker je zanimiv čas, v katerem so nastale . In med te slednje prištevam tudi pred kratkim prebrano delo enega najpomembnejših pisateljev weimarske republike, Kurta Tucholskyja z naslovom Grad Gripsholm, poletna zgodba . V prevodu Tine Štrancar je izšlo pri založbi Miš . Grad G...

vir slike: modrijan.si Medtem, ko se že strastno prepogibam nad branjem in iskanjem španskega ministra za šolstvo v zadnji Zafonovi knjigi Pokopališča izgubljenih knjig , se sedaj vračam k branju čisto drugačnega gradiva, ki mi je v privlačni govorici zopet približevalo čas druge svetovne vojne, a še bolj kot to neko temeljno človekovo gesto preživetja, ki je prisotno v vsem, kar ga obkroža in ogroža. Gre za roman Siegfrieda Lenza , ki je zaradi časa in prostora, v katerem je nastal, pa tudi zaradi vsebine ter njene interpretacije v političnem kontekstu tega istega časa in prostora dolgo ostal v predalu in je bil tako izdan posthumno, pred nekaj leti pravzaprav. Izvrstni roman nosi naslov Prebežnik . Okoliščine nastanka in burna usoda neobjave besedila je odlično popisana v spremnem besedilu na koncu romana, ki ga je spisala Kristina Jurkovič; roman je marca letos v prevodu Ane Jasmine Oseban izdala založba Modrijan. Bolj kot samo osnovno dejanje Prebežnika, torej prebeg na drugo...

V nekih idealnih zgodovinah, ki jih ne bi nikdar pisali prebivalci naše zemlje, otroci niso del vojne. Vojne so nemara nujne, bi me lahko kdo poučil. Ne vem sicer, s kakšnim argumentom, a vseeno. Vojne so zgodbe izkazovanja moči, takšnih in drugačnih. Za dosego ekonomskih, političnih, geografskih in še kakšnih drugih koristi. Ali vseh skupaj. V tej najbrž preskopi ali preširoki opredelitvi je jasno lahko le to, da v teh zgodbah otroci nimajo kaj iskati. Vojna bi morala biti stvar odraslih ljudi, ki so jih neuspehi vseh drugih rešitev pripeljali do sklepa, da drugače ne gre. Ne gre, ker je želja še vedno premočna. A ta želja je še vedno stvar odraslih, ne otrok. Zato v nekih idealnih zgodovinah otroci v vojnih zgodbah ne nastopajo. Obstajajo seveda realne zgodbe, ki se na te fantazije požvižgajo. In gredo k stvari kot taki, kakršna je. Popisujejo krute usode otrok, ki jih vojne jemljejo za talce svojih nevarnih igric. Ko so kot neka kolateralna škoda, ki je ni moč preprečiti. Ta veliki...

Zapis je bil predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje . Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za objavo   http://outsider.si/   Trije možje se klatijo je eden zadnjih knjižnih naslovov, ki je našel pot v moje roke. Napisal jo je Jerome Klapka Jerome (1859 – 1927). In povsem mešani občutki me navdajajo, ko razmišljam o sodbi. Povsem mešani. In pri tem nisem edini. vir slike: bralnaznacka.si Že dvanajst let mineva, odkar je The Guardian , spletišče, ki ni kar vsevprek zanemarljivo glede pisanja o kulturi in knjigah, objavil l estvico stotih največjih romanov vseh časov . Takšni seznami sicer niso nikakršna redkost, a vseeno je vsake toliko prijetno pogledati nanje. In na tem dotičnem seznamu najdemo tudi Jeromovo delo. Na triintridesetem mestu, za dr. Jackyllom in mr. Hydeom ter pred Dorianom Grayem. Težava, ki jo ima tu knjiga Trije možje se klatijo, je predvsem, da je na tem seznamu ni. The Guardian je na seznam doda...

Vsaka knjiga, ki je napisana v maniri literature, bi morala v sebi nositi tudi osnutke odgovora na vprašanje, čemu pisati. Zdi se, da je vsebina sama, kolikor je lažniva v primerjavi z izkustvom bralčevega življenja in pogojena z kukalom, skozi katerega je opazovana le s strani avtorja, tista, ki nosi izvirni greh te lažnivosti. Zato sama kriči po legitimizaciji. Po tem, da je njen obstoj utemeljen. Da ima, kot bi rekel Svetlanin škrat Avgust, ko je pesnil litanije proti Kuzmi , da obstaja. Ima da obstaja. A škrat Avgust se je postavil v vlogo stvarnika, ločenega od narave, ki ji poveljuje. Roman in njegova vsebina pa ima le avtorja in bralca. Nekoga, ki piše izmišljije in nekoga, ki jih bere. In ker se že v osnovi zdi, da obstaja neka notranja nuja, da obstajajo vsi trije, je v nekem paradoksu skoraj nujno neko pretvarjanje avtorja, da bralec od njega terja utemeljitev pisanja. Ali je to zaradi pisateljeve potrebe po prevpraševanju svojega početja? Mogoče zaradi preproste umestitve se...

Marcel Štefančič jr. običajno piše zelo dobre, berljive in dinamične tekste. Takšne, ki so zlata jama za vse, ki iščejo reference na ta ali oni film, knjigo, osebo, znamko ali kaj drugega. Kot avtor ima izjemno moč sinteze vsega, kar pozna - in tega najbrž res ni malo - v sodobno živo besedilo, ki se upira ex cathedra naslavljanju svojega bralskega občestva. Mogoče zato, ker daje vtis, da mu je za to občestvo bolj malo mar. Mogoče to sploh ni pomembno. Dober tekst je pač težje najti. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko sem videl, da bom na koncu ene zadnjih (seveda ne poslednjih) izdaj v zbirki Moderni klasiki , našel tudi spremno besedo, ki jo je podpisal prav Marcel. Spremna beseda stoji za besedilom Isherwoodovega Slovesa od Berlina in to pot priporočam, da je ne izpustite. V vsaj enem od bistvenih elementov interpretacije vsega, kar boste do tam prebrali, je ta spremna beseda njen nujen komplement. vir slike: bukla.si Slovo od Berlina je kompilacija krajših zgodb, ki je nas...