Preskoči na glavno vsebino

Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico: krvavim, torej sem

vir slike: modrijan.si
Prijateljstvo je izjemno kompleksna tema. Mnogo let je tega, ko je o tem pisal Aristotel v Nikomahovi etiki in najbrž bo še velikokrat prisotna v raznih literarnih poizkusih. Prijateljstvo se ne začne v odnosu do drugega, ampak že prej. In tudi konča ne v mnoštvu, ampak v odnosu do samega sebe. In na vseh koncih teh vozlišč, ki tvorijo simpatije med ljudmi, njihovo sodelovanje in željo po skupnem preživljanju časa, je mnogo konfliktov. Tako se zdi, da so ti konflikti tudi jedro 118. edicije zbirke Bralec, za katero skrbijo pri založbi Modrijan. Izšel je namreč roman Amande Mihalopulu Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico, v prevodu Klarise Jovanović. In gre za dinamično branje, v katerem se prepleta pripoved Marie, ki opisuje desetletje ali dve prijateljstva z Anno, njuno odraščanje, nasprotja, napetosti, okolico, politiko, mesta, ujetost v duh družbenih sprememb in iskanje lastnega pečata v sebi in drugem. Brisanje tujega pečata na sebi. Amanda Mihalopulu ne ponuja preproste linearne izkušnje. Tako kot ima čas v nekem odnosu, s spomini vred zelo pomembno vlogo, je tudi roman napisan v čistem rokenrolu. Stik bralca s prostorom in časom pripovedi je, v skladu z naracijo spominov, ki so bržkone natanko tako neurejeni, bitka s koncentracijo. Bitka, ki pa jo Amanda dobi zaradi dobrega pisanja.


Iskriva pripoved torej pelje od otroštva dveh deklet do njunih tridesetih. Spremljamo devetletno Mario, ki je pristala v Grčiji, kjer si ne želi biti. Pogreša svoj dom v Ikeji. V Nigerijo jo vlečejo spomini na hišo in vse, kar se je tam dogajalo, tudi ljudi in očeta. V Grčijo sta odšli skupaj z mamo,
ki je stroga in striktna pri mnogih rečeh. Ana v Grčiji ni vesela. V šoli nima prijateljev in skozi otroška sanjarjenja za tistim, kar si želi njeno srce, se odpravi tudi na pot v Nigerijo. Brez uspeha, seveda. Odnos do zemlje, države, kjer se nahaja, je tudi odnos do ljudi, ki sobivajo z njo. Dvojnost dojemanja svojega položaja že rano otroštvo Amanda zapiše v Grčija je naša prava domovina. Afrika je le navidezna in le nekaj vrstic nižje v  Kobilice jem, ker je Afrika moja prava domovina. Grčija je samo navidezna. Šola pri vsem tem ne pomaga prav nič. Tam se počuti tujko še mnogo bolj. Ne more se privaditi življenju v Grčiji. Nikakor. Me je po malem spomnilo na Azo v Neskončnem stolpu želv, ki je bila svoje skrite bitke, jih tu nekoliko drugače tudi Maria. In kot je Aza imela Daisy, tu pride Anna. Mihalopulu si z Greenom deli temino.

Poboža me topel piš. Tako kot takrat, ko sva med odmori zmrzovali in kadili in se stiskali druga k drugi. Ali kot takrat, v zakonski postelji, na Egini, ko se je sklanjala nadme in me prosila, naj ji odpustim.
Odiosamato.

Po tridesetih straneh pripovedi v zgodbo vstopi fatalna prijateljica. Anna Horn. Ta se je prav tako z mamo preselila v Grčijo. A preselila se je iz Pariza, ene od največjih evropskih prestolnic. In je popolnoma drugačna. Ko je prišla, je podobno kot migrantka Maria doživela teror v šoli. Nasilje tudi s strani učiteljice. A to pomeni, da sta sedaj dve, ki sta na popolnoma enaki poziciji. In dve sta več kot ena. Mnogo več. Skupni sovražnik je najboljši povezovalec ljudi, to najbrž velja tako za odrasle, kot tudi za otroke. Mogoče za te še bolj. Kakorkoli že, prijateljstvo je bilo rojeno. In takole beremo Amandine besede o Anni, ki jih je položila Marii v usta: Pomežikne mi. To je najlepša deklica, kar sem jo kdaj videla. Pravi angel. Svetlolasa, z očmi kot voda iz Tarkwe in s sponko iz želvovine, s katero si malomarno spenja lase. Od prvega trenutka dalje je bila Anna vse tisto, kar si je Maria na nek način zelo želela. Anna je bolj samozavestna, drzna, pametnejša, provokativna in revolucionarna kot Maria. Zato tudi usmerja njeno početje in njun odnos počasi, a vztrajno dobiva obrise burnega in turbulentnega razmerja, kjer ni miru.

Dekleti odraščata v drugi polovici 20. stoletja in knjiga je prežeta tudi z razmišljanjem o politiki, o oblasti, o vladavini in vlogi ljudstva. Vlogi, ki jo ima kritično mišljenje in načinih, kako ta vpliva na izgradnjo jaza. Demokracije, tiranije, svobodna volja in anarhija. Disidentstvo in kozmopolitizem. Že od malega, saj je že prvi spor med njima zanetil nesporazum glede kulturne identitete, ki si jo je nadela Maria, ko se je svoji devetletni prijateljici predstavila. Roman tako vzdržema prekipeva od sile zunanjih nemirov na cesti in v političnem diskurzu, ki se pretakajo v notranje konflikte Marijinega odnosa do Anne. Kmalu tako ni nič presenetljivega, če jo Maria predstavi takole To je Anna. Nekdanja upornica iz Francije. Nekoč moja najboljša prijateljica.

"Lahko te ubijem, se tega zavedaš? Uredila sem si življenje in zdaj prideš sem in mi rečeš ..."
"Kaj me briga. Jaz si še vedno nisem uredila življenja. Sicer pa se počutim, kot bi bila mrtva, že dolgo."

Amanda neprestano preskakuje časovne meje. Hitro se znajdemo v novejšem času. Času, ko je Maria že pošteno odrasla, niti ne več najmlajša. Takrat, ko se ponovno sreča z Anno, potem, ko je spoznala Dafne, njeno ekscentrično hčer z vzorci, ki jih je prevzela tako od Anne kot tudi Andigoni, svoje babice. V tem času Maria živi kot učiteljica likovne vzgoje, dom si deli z gejem in mačko in še vedno se ukvarja s političnim aktivizmom. Pod sloganom Krvavim, torej sem. In ponovno srečanje bo zavrtelo kolesje v smer, ko povratka za nobeno od njiju ne bo več. Podobno, kot je delovalo ponovno snidenje Andyja z Borisom v Liščku.

Naš slogan je Krvavim, torej sem.

Roman počasi pričenja dobivati tudi skrivnostne obrise, saj Anno in Mario poleg otroštva, v katerem sta si delili tako mnogo izkušenj in razmišljanj, združuje tudi skrivnost, po kateri se dolgo nista videli. In ta sedaj na plano pride, ko Maria po toliko letih v uk dobi Annino hčer. Anna se je spremenila. Postala je pripadnica visoke družbe, do katere ima Maria sedaj že močno odklonilen odnos. A bolj ko se zgodba premika v sedanjost, sem bil kot bralec vedno bolj tudi intrigiran, zakaj tisti obraz, čemu skrivnosti med Anno in Mario. Odnos med njima se je v celotni zgodbi obračal neprestano, vmes se je dogajal aktivizem, Pariz, Annin oče, nemiri. Počitek pa še dolgo išče z mislijo na Nigerijo: Merde, kar najhitreje moram najti novo Ikejo, vsekakor preden dospejo do mene tisti čudni glasovi. In ja, tudi roman Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico je način tišine, s katero je Maria lahko preživela. Pozicija, s katere Maria pripoveduje zgodbo, pa - podobno kot v Skrivni zgodovini - šteje probleme že po tem, ko so se že zgodili.

Tako ostaja nagovor o tistem. Tistem, o čemer se nikdar nista pogovorili. Pošteno nas načenja. Tako kot tudi votlina, ki Mario preganja od vsega začetka. In bolj ko se bliža konec, vedno bolj nas načenja. Amanda nam na koncu tako ali drugače postreže z vsem. Za Mario tako na koncu zgodbe vemo, da spada med ranjene duhove in da bo taka ostala še naprej. Njeno življenje od rane mladosti obvladuje travma, ki jo je doživela v Nigeriji in nato mnogo kasneje travma, v kateri sta skupaj obe z Anno. Anna sama pa je v resnici pravzaprav tretja travma, ki se je zgodila Mariji. Ta jo bo obvladovala še potem, ko bo romana že davno konec. Ta se zaključi dokumentarno. Objektivno. Povsem v nasprotju z ekstremno enostranskim pogledom na prijateljski odnos, ki nam ga je avtorica podajala na prejšnjih tristo straneh. V zaključku serija novičarskih prispevkov govori o izgredih političnih aktivistov in beseda nanese tudi na Anno, kaj ne bi. A to ne učinkuje presenetljivo. Odkar je Maria srečala Anno, je v resnici iskala le še sebe.

Nekoč, ko mi bo uspelo razložiti, kako in zakaj, bom napisala roman. Vse, kar sva z Anno doživeli, bom povedala s svojega zornega kota. Anni bom prepustila samo naslov: Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico

Amanda Mihalopulu je v Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico zapisala pripoved hudo obremenjene Marie. Temna pripoved. Ta pripoved je povsem enostranski zapis spominov, ki večkrat bralca silijo k pošteni reorientaciji v zgodbi. Zlahka hvalim stavke, besede, jezik; nekoliko manj strukturo in zgodbo spominov. In ti spomini so turbulentni zapis tožbe nad življenjem, ki ga obvladujejo različne travme, od tistih, preko katerih se sklepa najintimnejša identiteta junakinje do konfliktov, ki jih zunaj nje pripravlja družba in politika v izgradnji sodobne Grčije. A ta pripoved je, o tem tudi avtorica, ki je besede položila Mariji v usta, vendarle nekaj več. Je obračun, je razrešitev konflikta, čeprav občutek po branju pušča dvome o tem, da so vsi spori rešljivi in da se rane v času pozdravijo. Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico je zahteven tekst, mešanica psihologije odraščanja in tudi kasnejše izgradnje osebnosti preko neprijetnih preteklih izkušenj ter intenzivnega večletnega prijateljevanja z drugim, ki vdira vate. Tekst junakinje, ki nima le ene antagonije. Roman, ki ga ves čas pripoveduje Maria, z eno pomembno izjemo: naslov nam zaupa njena najboljša prijateljica.


✭✭✩✩


Obišči tudi:

Bukla
Modrijan
Goodreads
The quarterly conversation
Goodreads
The Mumpsimus
Greek News Agenda
Kurkus review
The Complete Review
Music and literature


Recenzijski izvod je priskrbela založba Modrijan. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga