vir slike: bukla.si Nekje proti koncu oktobra sem v zgodnjih jutranjih urah na poti od železniške postaje do Turjaške z užitkom poslušal tisto edicijo Apparatusa, v kateri je sultan Anže gostil Jureta Gregorčiča , s katerim sta izvrstno kramljala o takšnih in drugačnih vozilih in vsem, kar spada zraven. Ta vse, kar spada zraven, je vseboval tudi nekaj besed o počitniških prikolicah, kjer sem nekje sredi Kolodvorske doživel en tak Aha-erlebnis, ki mu je sledil zadovoljen nasmešek, saj sta se povprašala, kako bi bilo, če bi te prikolice lahko spregovorile. Nasmešek na mojem obrazu je sledil natanko zato, ker sem vedel, da imata odgovor čisto čisto blizu. V tistih dneh sem se z veseljem namreč prepuščal izvrstnemu čtivu z naslovom Ne sprašujte za pot , z ljubkovalnim podnaslovom Blodnik po Istri . Tako, da jima tule predlagam, da ga odpreta na strani 85. A trik te knjige je še kje drugje. Marsikje drugje. Blodnik po Istri združuje veliko tega, kar si želimo od knjige. Gre...
Med policami, pred zaslonom.