Konteksti

vir slike:goga.si Za humorjem, ki ga nekatera literatura prinese, je v ozadju skoraj gotovo neka past. Smeh ni nikdar, to je vedel že slepi Jorge, nedolžna gesta. V času, ki ga živimo, nemara še toliko bolj. Skozi vse tančice, ki jih odstira pazljivo branje tekstov, ki ves čas bralca peljejo po poti od nedolžnega prvzdiga obeh kotičkov ust do nezadržnega smeha, se odkriva slast simbola, ki vzporedno z njim raste. Bodisi gre za iskanje simptomov družbenih neumnosti, ali za lastno tragedijo, ki sledi v uzrtju samega sebe v podobah, ki so se še nekaj trenutkov nazaj zdeli tako zelo daleč. In to bržkone velja za dela, ki jih piše sodobnost, ali pa dela, ki so z nami že zelo dolgo. Sto, dvesto let. Tako je potekalo tudi moje branje odličnega romana Nikolaja Gogolja , Mrtve duše . Založba Goga ga je izdala že 2018, za prevod je poskrbel Drago Bajt. Izvrstno branje, ki ne sme prestrašiti z oznako klasičnega ruskega romana. Vsaj ne v meri, v kateri klasično vidimo kot nekaj oddaljenega, ne...

vir slike: bukla.si Medtem ko se vedno znova borim z idejo, da proza, ki izrablja fantazijo v skrajnosti pripeljane domišljije ni zame, mi konec koncev branje tovrstne literature ni nikdar odveč. Toliko bolj, zdi se mi, da v njej zelo uživam. Uživam, ko slikam domišljijo avtorjev na platno svoje bralne izkušnje. V njej začutim svobodo ustvarjanja, v njej vidim željo po ubeseditvi idej, ki bi lahko prišle na plano tudi drugače. Idej, ki jih še ni bilo, ali tudi tistih, ki so že bile zapisane. Idej, ki so daleč nekje v ozadju prišle skozi leče piščeve ali piskine projekcije, v katerih me navdušuje neskončnost besednih arhitektur, dospelih tudi skozi lečo mojih kontaminiranih bralnih dispozicij, v katerih vedno znova najdejo bralno praznino, v katero zamejujejo svoje zgodbe. Mogoče bi moral premisliti, da tovrstne zadeve niso zame.  Nekatere so strahotno zanimive, dasiravno peljejo v čisto nove perspektive. Nepričakovane fabule, ki niso vedno prijetne, bržčas vodijo celo v odkr...

vir slike:miszalozba.com Slovensko okolje je za Franza Xaverja von Schönwertha slišalo že nekaj časa nazaj. Nikakor ne vem seveda, kdaj točno. A na to ime sem tudi sam naletel pred leti, ko sem se ukvarjal in več bralnega časa posvetil bratoma Grimm , ki sta s svojo zbirko Otroških in hišnih pravljic od leta 1812 naprej naredila veliko delo in zaznamovala kulturno odraščanje marsikaterega otroka. Grimmove pravljice so bestseller in s prevodi, ki so jih bile deležne tudi v slovenski jezik , so se trdno usidrale v zavest ljudi. Schönwerth je tudi sam bil velik zbiralec pravljic, ki je gradivo zbiral na območju Oberpfalz na Vzhodnem Bavarskem. Obstaja dober razlog, zakaj ga ostareli Jacob Grimm omenja v pismu , ki ga pošilja v odgovor na povabilo v Ljubljano, ko ga je Historično društvo za Kranjsko leta 1958 postavilo za častnega člana. Obstaja dober razlog, zakaj ga tudi drugje omenja z veliko naklonjenostjo. To bo bralec spoznal tudi po zaslugi izdaje Schönwerthovih pravljic v slo...

Mojih srečanj z islandskimi črkosuki ni bilo prav veliko. Žal. A tisti, ki so bili, so se praviloma končali z dobrimi spomini, ki se vsake toliko prikradejo nazaj, če ne drugega že zato, da vzbudijo nekaj neprijetne slabe vesti, zakaj se ne vrnem nazaj na sever, kjer pač dobro pišejo. Nič ne de, takšno slabo vest, kakor tudi marsikaj drugega nujnega, znam lepo potolči nazaj, da štrleče ne bode preveč tja v udobno preživljanje bralnih uric. A ko pridejo na vrsto, iz tega ali onega razloga, takrat sem po pravilu ponovno navdušen. Že dolgo, predolgo nazaj sem tako zelo užival v Islandskem zvonu nobelovca Halldórja Laxnessa, nekaj let nazaj pa v navdušenju odkrival tudi islandski prispevek k razvoju pojma skandinavske kriminalne zgodbe z Arnaldurjem Indriðasonom – izjemen žanrski užitek - in meni zelo ljubo Yrso Sigurðardóttir, ki v podobnem žanru prav tako piše dobre zgodbe. Sedaj na ta prekratek seznam dodajam tudi Sigurjóna Birgirja Sigurðssona, ki se na knjige podpisuje kot Sjón. In ...

Nietzschejeva izvrstna knjiga Somrak malikov mi velikokrat pride v spomin, ko se skušam domisliti najbolj žlahtne oblike cinizma, v katerega je vpeta izjemna kritika vsega, kar se je avtorju zdelo lažno. In ne glede na pretencioznost ali aroganco, s katero se je Nietzsche lotil malodane vsega, se v tej knjigi skrivajo izjemni biseri. Nekaj teh se razkrije že prav na začetku knjige, kjer so Pregovori in puščice. V tem seznamu aforizmov je moč najti tudi tisto Da živiš sam, moraš biti žival ali bog - pravi Aristotel. Manjka tretja možnost: moraš biti oboje - filozof... Tega nikdar nisem dojemal toliko kot kritiko, temveč bolj kot dopolnitev slavnega Aristotla. Ta je namreč več kot 2000 let pred tem v svoji slavni Politiki pisal o utemeljitvi človekove potrebe po življenju v polis in družbi. In v tem povsem jasno in nedvomno zapiše, da tisti, ki ni zmožen živeti v skupnosti ali pa zaradi samozadostnosti ničesar ne potrebuje, ni del polis in je bodisi zver bodisi bog. V sredo teh dveh c...

Če bi se moral prav na hitro odločiti, kateri del trojice Kopernik-Darwin-Freud je tisti, ki je človekovi racionalni umeščenosti v svet napravil večji pretres, bi seveda stavil na prvega. Vseeno je posegel po nečem, kar mnogo presega vsakodnevni domet slehernikovega bavljenja z običajnim. A, če dobro pomislim, je natanko tako bilo tudi z drugim in tretjim. Zato bi bilo nemara na mestu vprašanje, kako sploh lahko vplivajo njihova spoznanja, odkritja in resnice na posameznika, v njegovi vsakodnevni skrbi za tostransko življenje. Ali niso preveč teoretsko oddaljena? Ne, v resnici ne. Mindset sodobnega človeka je najbrž veliko bolj odvisen od znanstvene paradigme, kot se to zdi na prvi pogled. In vendarle nas debate, ki jih vsakodnevno poslušamo, vlečejo v mitologije, ki ponujajo rešitve s kisom ali odrešitve v veri v nedoumljive svetovne zarote, katerih del so najbrž tudi te debate same. Načinov, kako se lahko upremo tem zatemnitvam, je seveda dovolj. In menim, da je najbolj dostopen nači...