Preskoči na glavno vsebino

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com
Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem, seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka zmage nad kriminalom svojega protagonista slavi kot močnega najstnika, ki je osvojil razsodnost in odločanje v dobro. Od tod tudi dve branji preživetja.

V grobem lahko Preživetje delimo na tri dele.

Najprej je tu zgodba o Simonu, nekdanjem športniku. Otroku, ki je po očetovih željah in pritiskih na smučeh žel uspehe in trdo treniral dan za dnem. V svetu vrhunskega športa seveda ni nikakršnih popustov. A zgodba nas pričaka pravzaprav na koncu te poti. Simon ob zaključku sezone doživi avtomobilsko nesrečo, ki ga je v resnici onesposobila za nadaljevanje športne kariere. Poškodbe so bile prehude in zato skupaj z njim delamo korake v novo življenje, ki se ne suče le okoli smučanja. Tako spoznavamo njegovo šolo, v kateri se počuti odrinjenega, neznanega. Nedružabnega. V razredu, kjer je pristal, ne pozna nikogar, ranjena samozavest, v kateri še vedno močno tli prevpraševanje svoje življenjske poti, pa seveda ne pomaga k ničemur. Spoznamo tudi njegova starša. Mama, ki je predvsem ljubeča in pozorna, hkrati pa pronicljiv del oblasti v družini, pred katero nihče ne more skriti ničesar. Mama, ki je v Simonovi nesreči videla šok terapijo, v kateri je svarilo, da je do njega vse premalo skrbna. In tu je oče. Trda roka, mojster ekstremnih športnih dejavnosti, ki se preživlja tako, da vodi skupine pohodnikov v svetovna visokogorja. Oče, ki ne okoliši okoli ničesar. Pravzaprav mačo, ki ima trdo kožo in prav takšno terja tudi od svojega sina. Simon je vajen svojega očeta, kljub tej malodane brezosebnosti ga zelo spoštuje in ceni njegovo družbo, pri njem išče potrditve. Jasno je, da je pravi problem v tem odnosu prav oče, ki se ni sprijaznil s takšnim zaključkom sinove kariere. Simon, ki se zaveda, da v očetovih očeh potrebuje predstavo, s katero bo očetu dal vedeti, da svoje tekmovalne kariere ni obesil na klin po lastni volji, temveč ga je v to prisilila nesreča.

Čas za moški pogovor.
Oče, sin, ena na ena.

Ta konflikt uvaja v drugi del, v kateri iz problemsko zastavljenega mladinskega romana avtor preklopi v povsem drug žanr, saj Simon spozna, da bo radikalno očetovo prepričanje premaknil le z radikalnim izzivom. Z njim v navezi in težko sprejetim materinim soglasjem se odpravi v kočevske gozdove, kjer bo zgolj s prgiščem dobrin preživel v naravi štiri tedne. Tak je načrt. Med počitnicami. Tule spremljamo pravo malo pustolovščino in glede na avtorjev veristični slog pravo malo šolo preživetja v naravi. Beremo o Simonu, ki si uredi zavetje, išče hrano, skuša loviti ribe in se loti mravljišč. Opazujemo ga, ko ga poškoduje divja svinja in kako skuša izdelati orodje, sekiro, s katero bo lažje počel vse. Spoznamo, kaj po nekaj časa abtsinence od vsega civilizacijskega lahko pomeni med in kaj pomeni imeti posodo, kako noro nepogrešljiva reč sta ogenj in peč. Simon nekaj dni preživi lažje, nekaj težje. Vsekakor pa se izkaže kot izjemno racionalen, dobro obveščen in izobražen najstnik, ki vsako odločitev utemelji svojemu bralcu. Ga na nek način tudi vzgaja. Pravi mladi MacGyver. In zdi se, da bo ta izziv preskočil s pogumnim korakom, kako brazgotino, a kot jasni zmagovalec.

Čas se je poigraval z njim kot z otrokom.
Včasih se je vlekel kot čreva, kadar pa je hotel narediti kaj pomembnega, je stekel skozi prste kot voda v pesek. 

Nastopi še tretji del. Avtor se je odločil, da v to problemsko zastavljeno mladinsko čtivo, ki je prilezla do prave pustolovske dogodivščine preživetja v gozdu vplete še malo kriminalnega žanra. Nekje daleč stran od Kočevja in Simona se zgodi ugrabitev dekleta. Zlikovci jo zvečer strpajo v vozilo in odpeljejo daleč proč, zaklenejo v neko kočo, mi pa spremljamo starše, ki jo seveda nemočno skušajo priklicati, ko opazijo, da je izginila. Oče je pomemben podjetnik, ki so ga s to ugrabitvijo želeli izsiljevati. A Janja še zdaleč ni tako vdana v usodo. Zato nerodnima ugrabiteljema pobegne v neznano okolico. Tam naleti na Simona. Sedaj pa je na vrsti boj s časom, gozdom in močjo. V pomanjkanju hrane in energije morata kar najhitreje ubežati ugrabiteljema, ki sta medtem na pomoč pripeljala tudi pse. Kako se bosta rešila, kdo bo priskočil na pomoč in kako bo Simon doživel svoj prvi šolski dan po tej dogodivščini, bo najbolje prebrati v romanu.

En, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset. Počitek. En, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset, počitek. Predstavljal si je, da bo desetkrat počival in bo na vrhu. Seveda se ni zgodilo tako. Presnetega hriba ni hotelo biti konec. 

Igor Karlovšek je tako v Preživetju ponudil eklektično mešanico različnih zgodb in motivov, ki jih je bolj ali manj gladko povezal v berljivo celoto. Hvalim izjemno pozornost do detajlov in slikovito opisovanje situacij, v katerih mora protagonista podvreči težkim dialogom z očetom, tišino narave ali pa gonji kriminalcev. Skupaj s Simonovo mater pa moramo bralci pristati tudi na to, da bi lahko obstajala situacija, v kateri bi oče zaradi trme svojih mačističnih nazorov najstniškega sina privedel do tega, da za en mesec odide brez vsega v kočevske gozdove ali pa, da bo še nekoliko mlajša Janja v ugrabitvi zmogla pogum, da se upre hudobnim neznancem sredi neznanega kraja. A mimo tega roman odpira zanimive teme, nemara je prav ta radikalen odnos med Simonom in njegovim očetom najbolj zanimiv. To, da se je Simonu profesionalna športna kariera zaključila, je nekaj, kar edinole njegov oče še noče vedeti. In v tem oziru je Simonova odločitev, da s svojim izzivom očetu dokaže, da je sposoben pogumnih odločitev, pravzaprav potisk očeta v njegovo lastno samozavedanje. Tu avtor iskreno sina, dasiravno precej mlajšega in manj zrelega od svojega očeta, postavi temu v natanko nasproten položaj. In s tem spomni na junake romanov Johna Greena, ki so zelo razumni in presenečajo s svojo zrelostjo. Karlovšek se pridružuje mnogim, ki tematizirajo odnos z očetom, recimo Chimamande Ngozi Adichie ali Suzani Tratnik v Tombola ali življenje! Simon je junak, za katerega se zdi, da ima ves čas vse pod kontrolo. Nemara so ga v to disciplino prisilili prav trdi treningi, mogoče tudi ne. A odlično je prikazan boj, ki ga bije v šoli, kot tudi v tisto malo zametkih najstniške romance, ki si jo je dovolil. Sledi cilju, da prikaže odraščajočega otroka, ki izstopa, kot nekoga, ki se zna postaviti zase, se zna vklopiti v družbo, predvsem pa ima moralni kompas usmerjen tja, kamor je to potrebno. Navkljub dokaj radikalnemu očetu (tu bodo stično točko našli mnogi). Simon ve, kaj je prav, čeprav je praktično ves čas knjige postavljen izven svoje cone udobja.

V gozdu je deževalo drugače. 

Preživetje je torej vse prej kot dolgočasno branje. V njem avtor ponuja mnogo, od vključevanja v družbo, pogled v to, kako razmišlja nekdo, ki je bil na poti vrhunskega športnika in tudi prvič doživlja zaljubljenost. Nato tudi to, kako daleč je najstnik pripravljen iti, da očetu dokaže svojo moralno legitimnost. To, kako težke bitke bije v gozdu in odgovornost, ki jo prevzame takrat, ko jo situacija od njega zahteva, zgolj prikimava njegovi zrelosti, hkrati pa sovpade v lok, s katerim očeta pripelje v zavedanje sebe in njega. Mladinska pustolovščina, ki se spogleduje s kriminalko. Walden za mlade, John Green, ki sreča Cheryl Strayed v Divji in Salla Samukka, ki je prišla v Kočevje. Preživetje v gozdu, preživetje v srcu.


✭✭✭


Obišči tudi:
O avtorju

Recenzijski izvod je priskrbela založba Miš. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez