Konteksti

vir slike: sodobnost.com Kot bi imela predhodne zgodbe na straneh pripovedi mojstra Patricka Nessa in rahločutnega Greena, hkrati pa nevarno, a zapeljivo prijateljevala z Carrolovo Alico, pred mano leži z oranžno temnino ozaljšanimi platnicami in izjemnimi ilustracijami - majhna knjiga z naslovom Sara in pozabljeni trg . Spomladi letošnjega leta so jo v prevodu Dušanke Zabukovec izdali v založbi KUD Sodobnost International . Vzdolž postavljanja Zorana Penevskega ob bok Nessu in Greenu tako o njem govorim vsaj na dva načina: zlahka mu pripišem konkreten ugriz v težavno problemsko tematiko (ne le mladih), ki najbrž marsikomu polomi zobe in hkrati mu ploskam k uspehu. Penevski je izvrstno presegel žanrske omejitve in predale, ki se trudijo bralne sezname sestavljati na podlagi starosti. Odlično bo učinkoval tudi na starejše bralce. Sara in pozabljeni trg je pripoved o svetu dvanajstletnega dekleta . O bogatem svetu, ki prebiva v glavi ne povsem običajne punce. Nič v tej pripovedi ni ...

Ta čudoviti svet fantazijskih potovanj, ki prinaša vedno nove podobe človeških posegov v domišljijo, kjer se na domač in nekoliko manj čudovit način zopet prepletejo znana brezna in pokvarjenosti človeškega duha nasproti katerim je mnogokrat postavljeno dobro in svetlo. Fantazijski romani morajo poskrbeti le za osnovni klik, ki bralca zagrabi in potem, ko ga imajo, mu lahko ponudijo vse, kar mu ponudi tudi ostala literatura. Po tem, ko sem se tudi sam sprijaznil, da se ne bom na zalogo upiral (nekaj slabih izkušenj je vsekakor bilo), mi je sedaj jasno, da bi zamudil preveč. To velja tudi za čtivo, ki sem ga že nekaj časa nazaj prebral, nadaljevanje serije Zrcalka . Pri založbi Sanje so že v starem letu izdali Izginotja na Mesečini avtorice Christelle Dabos , ponovno v prevodu Žive Čebulj . Osnovni klik je že mimo. Mene je Dabos z Zimskima zaročencema že dobila na svojo stran, najbrž še bolj v strukturnem kot v vsebinskem oziru, če se ju lahko sploh loči. Zato sem se z veseljem loti...

vir slike: bukla.si Medtem ko se vedno znova borim z idejo, da proza, ki izrablja fantazijo v skrajnosti pripeljane domišljije ni zame, mi konec koncev branje tovrstne literature ni nikdar odveč. Toliko bolj, zdi se mi, da v njej zelo uživam. Uživam, ko slikam domišljijo avtorjev na platno svoje bralne izkušnje. V njej začutim svobodo ustvarjanja, v njej vidim željo po ubeseditvi idej, ki bi lahko prišle na plano tudi drugače. Idej, ki jih še ni bilo, ali tudi tistih, ki so že bile zapisane. Idej, ki so daleč nekje v ozadju prišle skozi leče piščeve ali piskine projekcije, v katerih me navdušuje neskončnost besednih arhitektur, dospelih tudi skozi lečo mojih kontaminiranih bralnih dispozicij, v katerih vedno znova najdejo bralno praznino, v katero zamejujejo svoje zgodbe. Mogoče bi moral premisliti, da tovrstne zadeve niso zame.  Nekatere so strahotno zanimive, dasiravno peljejo v čisto nove perspektive. Nepričakovane fabule, ki niso vedno prijetne, bržčas vodijo celo v odkr...

vir slike: bukla.si Za lučaj dlje od dvajset let nazaj sem nadobudno pil življenje iz večjih žlic, brez prave mere in miru. Pri tem sem poletaval tudi vsepovsod, kjer sem našel neobičajno, zanimivo, mikavno. Tu so bile knjige, tu so bili ljudje, tu je bila tudi glasba. Predvsem ta. In v čudaškem okusu, ki sem ga razvil nekje tu, sem neizmerno užival tudi v čudaškem klepanju stihov, ki so jih vkup dajali ljubitelji tradicije severnih dežel. Uničevalci trendov, iskalci korenin, pristnega, borci proti prenarejanju. Kar koli so že bili, niti ni pomembno. Pač pa je neizmerno zabavno poslati spomine tja daleč nazaj in se muzati navdušenju nad recimo Kvasirs blot , v kateri bradati norvežani Enslaved izpopolnijo surove kitare in bobne z izmenjaje hrumečimi kriki in melodijami. Dobro je. Še danes mi je všeč. Vis blir den som drikker av mjøden, Kvarsis blod, men ei den som drikker Av den spillte mjød som dryppet fra Falkens ham.  Le s tem, da mi kljub priloženemu angleškemu prevodu prav...

vir slike: sanje.si Pred dnevi, ko sem se svaljkal in zijala pasel na zagrebškem knjižnem sejmu, me je ob obilici novosti, ki jih ponuja bestsellerski in tudi siceršnji knjižni trg pri sosedih, prešinilo, da v resnici ni tako zelo drugače od tega, kar je pri nas. Kar drži, da marsikateri prevod prej uzre bralne lučke kot pri nas. A s tem ni nič posebnega narobe. Bistveno se zdi to, da vendarle pridejo in so tu. Natanko to sem razmišljal, ko sem v množici razstavljenih eksponatov naletel na serijo prevodov del Ransoma Riggsa, ki pripovedujejo o posebnežih, nenavadnežih. Naključje je hotelo, da sem seveda ravno pred kratkim prebral nadaljevanje Riggsovega Otoka nenavadnih otrok , ki je pod naslovom Votlo mesto izšlo pri založbi Sanje, v prevodu Maje Ropret. Ransom Riggs v Votlem mestu nadaljuje odlično zgodbo o otrocih, ki so s svojimi posebnimi močmi divjajo skozi časovne zanke, se skušajo ogibati votležem in človeškemu pohlepu, sklepajo nenavadna zavezništva, vedno bolj je prisotn...

vir slike: sanje.si Če bi sodil letošnjo bralno paradigmo po njeni iniciali, bi zapisal, da se bo sukalo predvsem okoli kratkih zgodb. Te so se v prvih dveh mesecih prikradle k meni in priznam, da mi ustrezajo. Tako Sredi noči , Neumanove Stvari, ki jih ne narediva ali pa Schönwerthove pravljice . In še nekaj jih čaka. Zato sem zadnjih nekaj tednov z veseljem dvigoval zajetno špehovje Zbranih kratkih zgodb Roalda Dahla. Te so izšle že lansko leto pri založbi Sanje in združujejo zares mnogo nivojev odličnosti, ki se ob primernem doziranju v kratkih in malo manj kratkih zapisih razkrivajo sloj za slojem te pomembne izdaje. V teh zgodbah bralec najde lepoto besede, iznajdljivost dramskih zasukov, razočaranja nad ljudmi, sarkazem in celo fantastiko in vojne zgodbe pilota. Njegovi junaki so lahko dobri ali pa tudi ne, a z vsemi nas prijazno seznani v dovolj izčrpni gesti. Čeprav ji format odreja asketizem, tega bralec ne občuti. Dahl pa se tudi ne zdi nekdo, ki bi se pustil, da mu šab...

vir slike:miszalozba.com Slovensko okolje je za Franza Xaverja von Schönwertha slišalo že nekaj časa nazaj. Nikakor ne vem seveda, kdaj točno. A na to ime sem tudi sam naletel pred leti, ko sem se ukvarjal in več bralnega časa posvetil bratoma Grimm , ki sta s svojo zbirko Otroških in hišnih pravljic od leta 1812 naprej naredila veliko delo in zaznamovala kulturno odraščanje marsikaterega otroka. Grimmove pravljice so bestseller in s prevodi, ki so jih bile deležne tudi v slovenski jezik , so se trdno usidrale v zavest ljudi. Schönwerth je tudi sam bil velik zbiralec pravljic, ki je gradivo zbiral na območju Oberpfalz na Vzhodnem Bavarskem. Obstaja dober razlog, zakaj ga ostareli Jacob Grimm omenja v pismu , ki ga pošilja v odgovor na povabilo v Ljubljano, ko ga je Historično društvo za Kranjsko leta 1958 postavilo za častnega člana. Obstaja dober razlog, zakaj ga tudi drugje omenja z veliko naklonjenostjo. To bo bralec spoznal tudi po zaslugi izdaje Schönwerthovih pravljic v slo...

vir slike: emka.si Medtem ko že globoko bredem po ciničnem svetu Karla Oveja Knausgarda , v glavi še vedno odzvanja pred tem prebrana sodobna pravljica Naomi Novik , Izruvana . Izjemno zanimivo branje, ki bo navdušilo ljubitelje fantazijskih svetov, v katerem ne manjka magije, čarovnikov, spletk, preproste nedolžnosti in zla. Knjiga, ki se začne kot nekakšna različica Lepotice in zveri, se nadaljuje v Izganjalca hudiča, vmes sreča Igro prestolov, se poslužuje suspenza Vasi ob gozdu in po malem tudi ikonografije Hermione Granger , je zelo ambiciozna. V branju boste skozi lepo prehajajoče prelivanje pravljičnih motivov zaznali veliko željo po korakanju izven žanra in v njem našli predvsem zgodbo o junakinji, ki nikdar ne pozabi svojih življenjskih ciljev in vrednot. In te vrednote, ti cilji so dovolj preprosti, da boste v zgodbo zlahka padli. Predvsem od tega, kako veliki ljubitelji fantazijskega branja ste, pa bo odvisno, kako dolgo vas bo uspelo temu v sebi tudi zadržati. Bran...

vir slike: emka.si Tam nekje, kjer se krvavi večerni sij sreča z nočnim življem, odločajoč se med praznim počitkom in prepolnim hrupom more, se skriva kraj pokore. Najbrž ga ima vsakdo. Tja večinoma ne prideš, ker bi si tega želel. Tja prideš zato, ker te je nekaj tja poslalo. In mnogo se mučiš, preden tja dospeš, a ko skrivalnic očem vidno zmanjka pohlepa, se prične trdo delo za smislom, pomenom in odrešenjem. Kraj pokore ni lep. Ni prijazen. In ne gre ga soditi po vatlih vsakodnevne tlake. Slednja z brozgarjenjem v tem pozabljenem kraju nima ničesar. A vsakdo najbrž ima kraj, kamor odide na pokoro. Bolečo, grozljivo in čudaško. Takšen kraj je Mokuš. O njem je pisal Feri Lainšček že pred skoraj četrt stoletja. V Kondorju pravkar izdano mojstrovino Ki jo je megla prinesla lahko beremo skupaj z odlično spremno besedo Urbana Vovka in obsežno avtorjevo bibliografijo, ki jo je sestavil kolega Matjaž Hočevar. Ki jo je megla prinesla je Lainščkovo delo, ki je prvič izšlo že leta 1993, ...

vir slike:modrijan.si Zaviralci branja, čeprav tudi prijetni, so vedno na delu. Zato je prekatero čtivo potrebno brati v etapah in po delčkih, brez upanja na nepretrgano in zaključeno izkušnjo, ki bi je bil deležen brez zaviralcev. To botruje tudi manj prebranemu v zadnjih tednih in seveda tudi prav tako manj zapisanemu. A nič ne de. Dobre knjige so odlične tudi po delčkih in v različno dolgih etapah. To velja tudi za Jordanovega Utopljenega detektiva . Tega srednjemetražca sem bral na treh različnih koncih Slovenije in na poti od enega do drugega. Zelo zanimiva zgodba in odlična pripoved. Spremljamo družino, ki v nekem politično razburkanem mestu skuša vsakdanje življenje združiti z običajnimi in neverjetno nevsakdanjimi pripetljaji, ki jih srečujejo. In predvsem vabijo z glasbo. Navzlic naslovu naj nas ne zavede. Vsaj ne do konca. Ne gre za kriminalko. Gre za marsikaj več. Zgodba sledi Jonathanu, ki je s Sarah in hčer Jenny odšel iz Londona v to neimenovano mesto, v kater...

O mladinski in otroški literaturi tule ni dovolj zapisov. Ker menim, da gre v bistvu za skoraj najpomembnejši del književnosti. Tu se dobivajo bitke za boljši svet in ustvarja svet bralne kulture, ki se zdi eden bolj pomembnih temeljev za izgradnjo generacij, ki bodo zapovedani razumski analitičnosti podati roko empatičnega dojetja različnih načinov bivanja in poti do sreče. In tudi zato, ker sam v resnici takšne literature berem - zahvaljujoč mladičem v hiši - največ.  O tem, kdaj se neki otroški in mladinski literaturi lahko reče, da je odlična, se najbrž lahko prebere veliko strokovne literature. Po mojih izkušnjah je za pravi učinek potrebno marsikaj. Če gre za mlajše otroke, je izjemno pomembna kvalitetna likovna oprema, pri starejših je že bolj pomembno to, kako se lahko mladi povežejo z osrednjimi liki in življenjem, ki ga živijo. Bolj kot moralka, torej nek nauk o dobrem delovanju, ki je svojčas veljal za nepogrešljivega, se mi zdi pomembno, kako avtorji uspešno v delo ...

Kot ljubitelju fantazijskih pripovedi mi je povsem samo po sebi umevno, da bom navdušeno sprejel Otok nenavadnih otrok. Čarobnosti v tem svetu, ki ga obvladujejo čudne silnice in meglena dejstva, najbrž še ni dovolj, da bi ga lažje razumeli. Večkrat sem že zapisal, pa bom z veseljem ponovil, da je fantazijska pripoved, ki v povedih ujame podobe sveta, popolnoma skreganim z vsakdanjim doživljanjem, zelo pomembna ekspresija tega istega doživljanja in nam kot taka pomaga razumeti natanko ta vsakdanji svet. Zato je nujna. Fantazija je okvir, čarobnost je orodje njene fascinacije, mi pa tisti, ki mu vdihnemo razumevanje. A takšno, ki ga pogojujejo tudi naši strahovi, želje in preizkušnje, ki so nas do sem pripeljale. Brez teh reči nas v resnici ni. In še posebej zanimivo je razmišljati, kaj vse je za vsakdanjim sprehodom po mostu, kaj je pod gladino reke, kamor ne seže pogled, kaj je za zidovi na pol porušenih hiš. Ali mogoče tudi tisto, kar je pod temi osnovnimi niansami našega plitkega po...

Spoštuj očeta in mater. Dokler ju ne spoštuješ več. Spoštuj družino, dokler je tu. Ali pa jo pripelji nazaj, ko je izginila, da jo boš zopet lahko spoštoval. Vse je v družini, vse lepe in vse grde stvari. Tudi tam, kjer družine ni. In so zato potrebni dodatki, da je življenje lahko nosilec klica želje po tem, da jutri pride. Smisla, vrednosti, pljunka na sovražnikovem obrazu in lepila, s katerim skupaj povežeš razbito ogledalo in v njem dvojno podobo samega sebe. Tistega, ki si in tistega, ki je s tabo. Ker je nastala praznina, ki si jo moral zapolniti. In potem se gledata, se pogovarjata in se odločita, da bosta spoštovala družino. A ogledalo zasuče nazaj popolnoma druge besede, nezmožne strinjanja z originalom. Kot bi reprodukcija ne smela obstajati . Nemara pa je res ni in je vse svojevrsten original. Tudi odmev strte slike pred ogledalom lastne razdvojene podobe. Ki zdaj ni podoba, temveč bitje na sebi. In ta pravi, da je treba pripeljati družino nazaj, razrešiti samega sebe skozi...

Nedavno nazaj mi je profesor Hladnik na nekem predavanju predstavil izraz zaviralci branja. Gre za povsem objektivne ovire, ki se nesramno mečejo pred noge vsem željam in hrepenenju po branju. Te ovire po sebi seveda niso nič krive. Pač sestavni del življenja. Ne gre drugače. In tudi prav je tako. No, kakorkoli že, občasno se teh zaviralcev branja nagrmadi toliko, da branje res trpi. In to se nato pozna na različne načine, pri meni najbrž predvsem kot običajna povečana sposobnost brezbrižne zoprnije, s katero obkladam svojo okolico. Veliko je bilo vsega v zadnjem času, a zato je prav prišlo, da v roke vzamem nekaj, kar bo po svoji strukturi ustrezalo krajšim časovnim zalogajem, ki jih imam na voljo, po drugi strani pa ponudilo dovolj svežega in drugačnega, da bo branje zanimivo. Zato sem segel po zbirki kratkih zgodb, kar se glede na zgoraj zapisano zdi najbolje. V roke mi je priromala Uršuľa Kovalyk in čisto svež prevod njenega Travesty šou iz 2004, ki ga je prevajalec Andrej...

Mojih srečanj z islandskimi črkosuki ni bilo prav veliko. Žal. A tisti, ki so bili, so se praviloma končali z dobrimi spomini, ki se vsake toliko prikradejo nazaj, če ne drugega že zato, da vzbudijo nekaj neprijetne slabe vesti, zakaj se ne vrnem nazaj na sever, kjer pač dobro pišejo. Nič ne de, takšno slabo vest, kakor tudi marsikaj drugega nujnega, znam lepo potolči nazaj, da štrleče ne bode preveč tja v udobno preživljanje bralnih uric. A ko pridejo na vrsto, iz tega ali onega razloga, takrat sem po pravilu ponovno navdušen. Že dolgo, predolgo nazaj sem tako zelo užival v Islandskem zvonu nobelovca Halldórja Laxnessa, nekaj let nazaj pa v navdušenju odkrival tudi islandski prispevek k razvoju pojma skandinavske kriminalne zgodbe z Arnaldurjem Indriðasonom – izjemen žanrski užitek - in meni zelo ljubo Yrso Sigurðardóttir, ki v podobnem žanru prav tako piše dobre zgodbe. Sedaj na ta prekratek seznam dodajam tudi Sigurjóna Birgirja Sigurðssona, ki se na knjige podpisuje kot Sjón. In ...

Zapis je bil predhodno objavljen na spletni strani  Outsiderja - revije, ki presega meje . Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za  objavo  http://outsider.si/   Čudež kot izraz hrepenenja po tistem, kar je onstran časovne premice mojega in tvojega dosega. Nekaj, kar je kategorično nedosegljivo in tisto, o čemer lahko pišemo le pesmi. O takšnem čudežu je najbrž pisal tudi Leonard Cohen v pesmi Waiting for the miracle, izdani na The Future pred skoraj natanko 23 leti. Nesmrtnost pesmi boža čutila nemara prav zaradi večnosti uporabljenega izraza za iskanje ljubezni, obsojeno na omejitve življenja pesnika tukaj in zdaj. O tem izrazu je v pogovoru z Martinom Rowsonom za Index on Censorship na spregovoril tudi Neil Gaiman , ko je dejal, da ''kjer je pošast, tam je čudež.'' In natanko zato, ker so to Gaimanove besede, torej besede avtorja, ki je doma v fantazijski literaturi, je potrebno v njih iskati odgovor na vpr...

Pred koncem letošnjega bralnega leta je v moje roke dospela še ena izjemno zanimiva zadeva, pred nekaj meseci so jo izdali pri Sanjah . Gre za staro, zelo staro čtivo, ki je nastalo tam nekje v času, ko se je Vodnik odločil, da bo svoje sonarodnjake razsvetljeval s prvimi Lublanskimi novicami . Torej še pred devetnajstim stoletjem. Na vso moč se mi zdi, da je bilo to obdobje, ko se je razsvetljenstvo v evropski kulturi in znanosti pričelo umikati pred silovitimi poudarki, ki jih s seboj nosi romantika. Matthew Lewis je leta 1796 spisal delo Menih. Sredjemetražec s prgiščem več od štiristotih strani ponuja ogromno, tako iz enega kot iz drugega sveta.  vir slike: sanje.si Zgodba nas torej odpelje v svet konca 18. stoletja, v Španijo. V bistvu sta praktično od vsega začetka nekako dve zgodbi, hkrati pa nam nobena od teh ne bo ponudila uvida v življenje, ki so ga živeli običajni ljudje. Roman nam slika podobe življenja plemstva na eni strani in klera, menihov in nun na drugi...