Preskoči na glavno vsebino

Kruh, prah: kako daleč je treba, da zapišeš mir

vir slike: goga.si
Tole bo zapis o branju romana, ki me ni pustil ravnodušnega. Branje ni bilo enostavno, premočrtno in ni bilo hitro. Počasi me je goltalo. Zato tule o tem, kako lahko beremo knjigo, ki je presunljivo nabita z emocijami, polna slabe vesti, tragičnosti in vsemogočne moči spominov, ki protagonista do zadnje stotinke njegove zavesti obvladuje in mu narekuje to, kako vidi, kako razmišlja in kako nemočno zaradi njih tudi deluje. In o tem, kaj je družina, kaj so lepi spomini, kaj to niso. O tem, kako daleč se je včasih potrebno peljati, da lahko v misel in na papir zapišeš mir. Na koncu pa tudi o tem, kaj vse imenuje vojna, kaj so v vojni ljudje in kaj zagotovo niso. Vse to namreč v svojem toku pripovedovanja, opisovanja spominov in reševanja njihove groze zapiše Marko Sosič. V najnovejšem romanu Kruh, prah.

… kakor bi na njih koga iskal, in mislim, da so posejana s koruzo, pšenico, ajdo, iz katere bodo naredili moko in spekli kruh, ki bo dišal kakor moji ljudje, ki danes prihajajo vame iz daljav, kakor bi mi hoteli pomagati na poti do resničnosti in resnice.

Marko Sosič je v svojem romanu Kruh, prah stopil na pot izjemno subtilnega in žalostnega tragičnega sozvočja bolečine, spominov in refleksije modernega časa skozi breme, ki ga nosi zavoljo preteklosti, vojn, naravnih katastrof in ozkega človekovega duha. Iztek sledi v človeku. Pa ne le iztek, tudi potek in pričetek. A težko bom to delo zapisal kot klasično prozno delo. Velika večina pripovedi
se odvija v glavi našega protagonista, pisatelja, ki se je odločil, da po dolgem času petnajstih let obišče svoje sorodnike v Bosni. Sorodnike, na katere ga vežejo najrazličnejši spomini, lepi, slabi, neverjetni, obtežilni, predvsem pa so to spomini, ki ne odidejo. Tu so in v vsem Sosičevem pisanju se nikakor ne zdijo, da bodo kmalu odšli. Mučijo ga in zaradi njih odide na pot svoje odločitve, da se sreča s sorodniki. Imena in podobe, ki ga takole silovito stran za stranjo romana obiskujejo v mislih, so mnoge, različne. A dva se vzdržema pojavljata kot nekakšni v tančico skrivnosti zaviti, vsaj na začetku brez konteksta zapisani imeni Rozalije in Franca. Dva, do katerih čuti mnogo dolžnosti.

In zato potuje.

Sosič odlično zapisuje čas. V njem in dogajanju v mislih njegovega prvoosebnega pripovedovalca kontrastira to, kar se mu odvija v danem trenutku, trenutne impresije, podprte z domišljijo in ugibanjem, pletenjem zgodb (konec koncev je pripovedovalec pisatelj) in to, kar je izven danega trenutka, torej nekaj malega prihodnosti, predvsem pa preteklost. Trenutne impresije, čisto kratke, le toliko, da vemo, kje smo. In dolge ekskurzije v spomine. Prve so le omenjene, ker morajo pustiti prostor pomembnejšim, drugim. Spomini so tisto, kar prevladuje, imajo oblast, moč. In v vsem času, ki se odvije v romanu, se nikoli ne zazdi, da bi naš pripovedovalec začutil obvladovanje situacije. Spomini ga povsem prikujejo nase. On nima nikakršne kontrole nad tem, kar se odvija. In vedno bolj nas zanima zakaj. Obrazi iz preteklosti nepremagljivo obvladujejo njegovo biti.

So gradivo za zgodbo, s katero si perem vest?

Potuje na vlaku. Piše se maj 2010. Bralcu pripušča odprta vrata v svojo zavest, kjer je množica obrazov in imen. Občasno se zdi, da mu ne pustijo niti dihati. Rozalija in Franc v vsem tem trušču izstopata. Ker o njiju ne pove dosti. V spomine na družino, ki so jo tako ali drugače zaznamovale vojne in migracije, tako druga vojna kot jugoslovanska, pa vdirajo tudi druge podobe. Spomin na časopisni članek iz 1993, ki piše o ljudeh, ki plačajo ostrostrelcu, da jim posodi puško za svojo izkušnjo. In potem zopet povratek nazaj, brez opozorila. Večkrat tako v knjigi, ki je sicer kratkometražna, zapisana na kakih 200 straneh. Gde ti je mama, mali, imali smo saobračajno nesrečo. Na vlaku potuje v Trst. V mislih se pojavi prijatelj Saša z očetom, pa mama, njena sestrična Zorica, ki je umrla za rakom in bolečino njenega moža Julijana. In hipoma odplava tudi k drugim imenom.

Rozalija in Franc pa še danes brez obraza, samo dim, oblak, ki prihaja iz njunega trupa. Teman oblak, ki prinaša nevihto. Kakor da je človek gladkega obraza in sinjih oči zažgal njuni glavi.

Med te podobe ves čas prihajajo tudi podobe slik, tihožitne impresije. V mislih obrača tudi strani slikarjevega kataloga. A ne za dolgo, podobe se vrnejo nazaj. On pa še vedno na vlaku. Počasi spomini razpirajo rano, zaradi katere je sprejel odločitev o potovanju. Skriva se tudi v Julijanu, ki v Vipavski dolini pred petnajstimi leti ni želel pomagati družini Rozalije in Franca, ko so za časa vojne prosili za pomoč. Tu je trn, ki se je zaril globoko pod njegovo kožo. Bolj kot karkoli drugega, očitno. Vsa odhajanja, ki jih je družina doživela, niso bila tako usodna, čeprav jih je bilo mnogo. Njegovo družino so zaznamovale vojne in odhodi. Ne brez posledic. Nikdar brez posledic, tako nekoč tudi Vojnović v Figi. A tule je težišče nekje drugje.

V Trstu obišče mamo in očeta. Pove, da odhaja v Bosno. Obiskat Rozalijo in Franca. Ne pove, da čuti, kako to mora storiti. Mati ob tem ne kaže navdušenja. Ne kaže veliko. Želi si lepih besed. Z njenim darilom in fotografijo gre na pot. Spomini so še vedno tu. Nikdar ne odidejo. Močno spominjajo na Modianovo Nočno nezgodo, ki je spomine prepoznala kot bistveni del identitete in v tem zgradila celotno zgodbo. In nekaj tudi Knausgårda. Spomini torej. Ti se tu v Kruh, prah zdijo dveh vrst: nekateri počasi in vztrajno gradijo poti njegove družine, ki jih je usoda na najrazličnejše načine razselila in razdružila; drugi pa so sunkoviti, ostrostrelec, slike, Rozalijine besede o nesreči. Kar pa imata obe vrsti skupnega, je njegova popolna nemoč nad njimi. V teh trenutkih se pripovedovalec zdi le še kot majhen papir, ki ga veter nosi po svoji poti, nič ne vpraša za privolitve.

Čemu sem prišel? Zato, da napišem knjigo o pozabi in spominu, o daljavi in bližini, o tem, da smo pozabili nanju in na Frančeve otroke? Da preverim, če sta živa, koliko sta živa?

Pripelje čez meje, najprej v Srbijo, nato še v Bosno. V Visoko, majhno mesto, kjer živita Rozalija in Franc. Vmes so H. in Maša, Saša, stric Felix, gastarbajterja Žika in Radmila, pa zlobna pranona Pia in nazaj k Julijanu in Zorici. Vmes je še nekaj pomembnega. Poplave so. Na Balkanu so grozne poplave v beg prisilile mnoge. In naš pripovedovalec pomaga. A s tem ne prelisiči svoje dolžnosti. In tega niti ne želi. Spomini postajajo še temnejši. Drina ponudi podobe vojne in etničnega čiščenja. On pa išče mir. Čuti so-krivdo. Sedaj gre mimo Sarajeva in pride v Visoko. Na svoj cilj. Poišče Rozalijo in poišče Franca. Tam pusti glasove njima, ki tiho, a hkrati huronsko boleče povesta, kar je vedel, da bosta povedala. V njuni in vsej tej preteklosti vladajo spomini, ki še dolgo ne bodo šli proč. Sosič pa mojstrsko zapiše bolečino, sram in tišino, s katerimi zapusti Franca in Rozalijo, k epilogu na mostu. Konec romana je tu: In potem mir.

Petnajst let je čakala, da to izreče.

Kruh, prah je presunljivo poetično zapisan roadtrip prvoosebnega pripovedovalca, ki nam razkriva dogajanje v ozadju svoje odločitve za obisk daljnih sorodnikov v Bosni, kamor se odpelje iz Trsta. Zelo spominja na Šehićevo Knjigo o Uni, kjer sem zapisal, da gre za ocean mitologij, podob, hrepenenj in spominov, ki sosledje besed spreminjajo v pripoved, ta pa ne skriva bolečine. Tudi Sosičeva pot pokaže, da se zdi vse vedno bolj drugotnega pomena, razen tega, kar slikajo njegovi spomini. Ti se boleče stikajo v zgodbah njegove družine, ki je trpela zaradi vojn in v vsem tem povzročala tudi rane sama sebi, kar je bilo seveda povsem nepotrebno. Obračanje hrbta, ki se ne pozabi in bolečina, ki ne pojenja. Zato smo tu: tako kot sta Rozalija in Franc prosila za zatočišče pred 15 leti, sedaj on prosi za zatočišče v Bosni. Tako kot v resnici Franc in Rozalija nista prosila zase, tako tudi on v resnici ne prosi zase. In tako kot ga Franc in Rozalija nista dobila povsem tako, kot sta ga želela, ga tudi naš pripovedovalec ni.

Tragična pesem o iskanju miru, podložnosti spominom, nečloveškosti vojne, posledicah, ki zlepa ne bodo popravljene in beguncih, ki so ljudje z zgodbami. Na nek način je Sosičev Kruh, prah šokanten in izjemno lep v isti sapi. Bralcu ponuja upanje na katarzo, ki se jasno tudi pripovedovalcu vedno bolj izmika, saj se trudi tako ali drugače pomiriti zaradi tujih grehov. A slika izjemno pokrajino spomina na družinske zgodbe, izoblikovane v času vojne, izgnanstva, begunstva, morije, ostrostrelcev in neizprosnih src. Knjiga o dolžnosti in neusmiljenju. O temini človeškega duha. O zgodovini mnogih, ki je na neki točki ne moremo več obvladati. Nekaj današnjega je v tej knjigi.


✭✭✭


Obišči tudi:
Bukla
Goga 
Vrabec Anarhist
Primorski dnevnik
Delo
Goodreads 

Recenzijski izvod je priskrbela založba Goga. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez