Konteksti

vir slike: emka.si O knjigah bi umno lahko govorili tudi kot o poteh. Tako kot je poved le seštevek trenutkov, ko želja potuje od začetka do svojega navideznega cilja, je tudi knjiga s svojim začetkom, ki bo pričelo potovanje ubeseditve nekega protesta, veselja, žalosti in hrepenenja, bo njen konec, navidezen ali ne, zaključek tega potovanja. Nadaljeval se tu ne bo več. Prebival bo v zavesti svojih bralcev popotnikov in v vseh naslednjih povedih, stavkih, nenazadnje željah. Nekatere knjige so dolgo potovanje, v marsičem predolgo. Druge so predvsem trpko in žalostno potovanje. Spet tretje so oboje. Takšna je tudi knjiga s številko. V prevodu in s spremnim besedilom Lare Unuk je Cankarjeva založba poskrbela za izdajo Iliasa Venezisa in njegove Številke 31328 . Roman, ki je sežetek avtorjevih spominov na delovna taborišča, v katerih je preživel 14 mesecev med 1922 in 1923, potem, ko je bila Grčija priča maloazijski katastrofi. Ob koncu prve svetovne vojne je bilo tisto območje Sred...

vir slike: bukla.si Navkljub temu, da se pisanje nekaterih knjig zdi kot prenašanje zelo zelo težkega bremena, jih je najbrž potrebno napisati. Vsaj tako je Benedict Wells povedal v intervjuju za The Guardian , ko je dejal: " To knjigo sem moral napisati, naslednje knjige si želim napisati. " In v mislih ima svojo uspešnico O koncu žalosti . Pogovor je zanimiv, ker razkriva mnogo ozadja, v katerem je avtor pisal roman. Kar daje misliti, kako drži, da je v pisanju mnogo avtobiografskega, iz česar je potrebno črpati popisovanja čustev, hrepenenja in videnje strukture sveta, da nato bralčeva izkušnja drži vodo; hkrati pa tudi potrjuje tisto, kar sem ugotavljal pri mnogih drugih, kako pomemben element dobrega pisanja je njen samoterapevtski učinek. Pisatelj se zdi kot bolnik, ki trpi za bremenom neskončnega brezna, ki ga zre skozi predirajoče oči očitkov po posluhu zgodbi, ki se ima v njem zgoditi. Kot Sizif, ki si je prislužil kazen večnega vračanja navdiha, dokler ga ne iz...

vir slike: bukla.si Na makedonsko prozo nimam veliko spominov. Pred natanko šestimi leti sem tule popisoval izjemno bralno izkušnjo knjige Venka Andonovskega , Popek sveta . Kompleksno branje, v katerem je bralčeva vloga izjemno pomembna; branje o popku sveta kot davno zapisani skrivnosti, skrbno varovani, zapisani v pisavi, ki je ne more razvozlati povsem vsakdo. Ostane v spominu, velikokrat jo tudi priporočim. No, najbrž bo nekaj podobnega tudi z naslednjo. Luan Starova si kot »sinteza balkanskih kultur« z Andonovskim ne deli le geografskega sorodstva, na hrbtni strani knjige lahko preberemo, da gre za makedonskega pisatelja albanskih korenin, temveč tudi odlično zbirko Moderni klasiki . Prvi je bil objavljen pod zaporedno številko 72, drugi pod 108. Zbirka, ki ne neha presenečati in bogato nagrajuje vsakega, ki se prepusti izborom urednikov Cankarjeve založbe , da spoznava odlične avtorje, za katere bralec mojega amaterskega kova najbrž ne bi tako zlahka naletel. Za prevod je...

vir slike: sodobnost.com Mnogi so načini, ki peljejo knjige k svojim bralcem ali bralce k svojim knjigam. In prav je tako, saj smo v teh rečeh, kot tudi drugih, precej različni. V knjižnicah se tisti, ki ne pridejo s šoping listkom, tako vidim, znajdejo tako, da se bodisi ozrejo le po izpostavljenih knjigah bodisi gredo do najljubšega knjižničarja (da ne bodo vedno le knjižničarke) po napotilo bodisi pa se potopijo med police in napol naključno odpirajo mimobežne naslove ter čakajo na iskrice. Takšne iskrice sem doživel ob prvem stiku z današnjim branjem. Zdaj, ko sem zaključil, pa verjamem, da ga bodo drugi odkrili tudi na ostale načine. Pred tedni sem pisal o Selji Ahava , ki je po mojem mnenju povsem upravičeno prejela nagrado Evropske unije za književnost , sedaj lahko natanko isto trdim tudi za Pierra J. Mejlaka . Ta jo je namreč prejel dve leti prej, torej 2014. Za zbirko kratke proze s skupnim naslovom Dak li l-Lejl Ihallik Tghid , Kar noč dopušča , ki jo je izdal leta 201...

vir slike: goga.si Tole bo zapis o branju romana, ki me ni pustil ravnodušnega. Branje ni bilo enostavno, premočrtno in ni bilo hitro. Počasi me je goltalo. Zato tule o tem, kako lahko beremo knjigo, ki je presunljivo nabita z emocijami, polna slabe vesti, tragičnosti in vsemogočne moči spominov, ki protagonista do zadnje stotinke njegove zavesti obvladuje in mu narekuje to, kako vidi, kako razmišlja in kako nemočno zaradi njih tudi deluje . In o tem, kaj je družina, kaj so lepi spomini, kaj to niso. O tem, kako daleč se je včasih potrebno peljati, da lahko v misel in na papir zapišeš mir . Na koncu pa tudi o tem, kaj vse imenuje vojna , kaj so v vojni ljudje in kaj zagotovo niso. Vse to namreč v svojem toku pripovedovanja, opisovanja spominov in reševanja njihove groze zapiše Marko Sosič. V najnovejšem romanu Kruh, prah . … kakor bi na njih koga iskal, in mislim, da so posejana s koruzo, pšenico, ajdo, iz katere bodo naredili moko in spekli kruh, ki bo dišal kakor moji ljudje, ...

vir slike: emka.si Karl Ove Knausgård nas ponovno vabi na dolgo potovanje. Pravzaprav gre za vabilo, ki velja še od prejšnje izdaje. Knjiga, ki je navkljub kolosalnim razsežnostim postala pravcati hit, je spisana v šestih delih, pri nas pa smo pred kratkim dobili drugega. Če nas je v prvem delu peljal na čustveni izlet po deželah svojih občutenj odraščanja in predvsem odnosa do očeta, gredo tu stvari v podobno podrobni maniri naprej. Moj boj #2 je zgodba o pisatelju, ki se bliža štiridesetem, se privaja novemu okolju in prav tako novemu, očetovskemu načinu življenja; o pisatelju, ki ga zaznamuje tudi ustvarjalna kriza; in o pisatelju, ki se zaljubi, a se ob vseh spremembah skuša držati neodvisnosti, ki ga je do sem pripeljala. Karl Ove nam v drugi knjigi Mojega boja najprej prikaže sliko sebe v popolnoma novi vlogi. Z ženo Lindo in tremi otroki. Stvar se je spremenila. Pogled se je spremenil in smotri so se spremenili. Pisatelj ni več toliko pisatelj, kot je predvsem oče, z vso...

vir slike: ocean-si.com Leto in pol nazaj sem natanko na tem mestu navduševal nad pisateljico R. J. Palacio in njenim krasnim mladinskim romanom Čudo . V njem je združila rahločutno zgodbo o sprejemanju drugačnega, zavračanju drugačnega, zlobi, zaščiti in medvrstniškem nasilju. Čudo je le na prvi pogled knjiga o dečku Auggiju, ki mu je bolezen malodane vzela obraz. V resnici je mnogo bolj knjiga o obrazih brez ljudi. A tako kot vsaka zgodba, ima tudi Auggijeva več plasti. Vedno bolj, ko spoznavamo dogodke ob njegovem vključevanju v redno šolo, vedno bolj nam je jasno, da gre v marsičem za spopad različnih karakterjev, potreb, želja, strahov in naključij. V tem oziru je vsako nadaljnje razjasnjenje, vsaka naknadna pred- ali post- zgodba, izjemna poglobitev izvorne. Tu tako v igro pride Julianova zgodba. Zgodba dečka, tistega, najbolj zlobnega, ki je zaradi obnašanja do Auggija pravzaprav zapustil svojo šolo. A ta zgodba razkriva mnogo več: otroško problematično obnašanje ima lahko ...

vir slike: emka.si Nekaj pogumnega je v trenutku, ko se odločiš, da boš povedal. Nekomu. Lahko je to prijatelj, oče, mama ali pa psihiater. V takšnem trenutku se skrivajo iskrenost, motiv, moč pripovedovanja in teža spomina. Predvsem pa teža monologa. Osvobajajoča za tistega, ki govori. Zanj ali zanjo ima poseben status. Kje pa smo tu mi? Kje je poslušalstvo? Je sploh zaželjeno ali smo tu le z ušesi prislonjeni na tenke stene terapevtske sobe in prisluškujemo nečemu, kar ni namenjeno nam? In kaj slišimo? Zgodbe. Zgodbo. O odraščanju, starših, prijateljih, o telesu posameznice in duhu časa. O Mehiki in Franciji. O zločincih in zaporu. Slišimo zelo zrelo pripoved o tem, kako in koliko časa potrebuje, da se nekdo pomiri v to, kar je in najde svobodo v verigi tega, kar se je in kar se še bo zgodilo. A Telo, v katerem sem se rodila , ne daje občutka, da bi bi prisluškovali nečemu, kar ni namenjeno nam. Kljub temu, da gre za obisk pri terapevtki. In kljub temu, da je v resnici en sam mo...

vir slike: emka.si Potem, ko je Paula Hawkins zaslovela s svojo kriminalko Dekle na vlaku , se je tabor bralcev precej razdelil na tiste, ki jim je bila všeč in na tiste, ki jim ni bila. Pripoved v knjigi je vseskozi težila h kriminalki, a čeprav ji je ta cilj neprestano polzel z rok, je zanimiva predvsem zaradi kaotične zmešnjave nezaupanja do vseh vpletenih v zgodbo, še posebej do Rachel, ki je kot glavna pripovedovalka tam izjemno nezanesljiva. K nam pa je pred kratkim prispel popolnoma svež prevod njene zadnje, Pod gladino. Ta se pripovedno približa Dekle na vlaku, gre za temačno pripoved o majhnem kraju, kjer je tolmun, v katerem so utonile že mnoge ženske in dekleta. Hitro berljiva pripoved, ki jo poslušamo z različnimi glasovi vpletenih in ki nas pelje od grožnje nerazumljenih smrti do melodrame človeških značajev in družinskih težav, ki se stapljajo tudi preko domačega praga . Raziskovanje smrti, ki rezultira v raziskovanju nerazumevanja sočloveka in okoliščin, v katerih z...

vir slike: emka.si Knjiga zrcal razkriva, kako zabavno mora biti pisanje, ki si v razkrivanju podrobnosti zgodbe privošči različne pripovedovalce . Obenem pa jasno da vedeti, kako drugačni so ti pripovedovalci drug od drugega, kako drugačen pogled imajo in s kako različnimi nameni se lahko lotevajo svojih pripovedi . Kar je posebej zanimivo zato, ker se kopičijo tudi pripovedi tistih, ki so v pripovedi. Ali v pripovedih. Knjiga zrcal je v svojem jedru kriminalka . Zgodba o zločinu, ki se je zgodil kar nekaj časa nazaj in bil zmotno rešen, ponuja izjemne možnosti za pripoved. Ali pripovedi. In to je vir, ki ga je Eugen Ovidiu Chirovici dobro izkoristil. To, da gre za kriminalko, nikakor ni tisto, kar je najboljšega v Knjigi zrcal. V glavnih vlogah nastopajo karizmatični profesor psihologije, njegova študentka in pomočnica ter njen cimer, študent književnosti. S tem slednjim se Knjiga zrcal začne. Spoznamo ga kot Richarda Flynna, ki dela v marketingu, a se je odločil, da sledi svo...

Kitajske literature, najsibo starejše ali mlajše, ne poznam kaj dosti. Niti se ne bom pretvarjal, da jo. Zavedam se, da gre za kulturo, ki je daleč stran, pri čemer ne gre le za kilometre. Zato so načini, kako beremo tekste, ki prihajajo od tam, lahko izzivi povsem svojih zgodb. A pozdravljam izdajanje avtorjev, kot je Yu Hua tudi pri nas. Pa ne zato, da bi ponudili nekakšne nove poglede na realnost sveta okoli nas. To naredi vsaka knjiga tako ali tako. Gre nemara prav za to, da v njih prepoznamo jedro človeštva, ki v zaključenih zgodbah najde neko osnovno pomiritev. Ki v pripovedi počasi, stran za stranjo in poved za povedjo odstira trenutnost v primerjavi s širšo zgodbo, ki jo pišemo vsi skupaj. In ki zmore v svoji moči komplementarnosti ponuditi širšemu občinstvu interpretacijo življenja, ki ga želimo in ne želimo hkrati. Ki prinaša vzpone in padce, s svojo prikrito in neprikrito simboliko pa v majhnih delčkih svoje sestavljanke prinaša napotke za stoično držo, ki bo uspela stati in...

Zdi se mi, da je najtežje pisati o odnosih. Še posebno v družini. Nekaj zahtevnega je na tem. Težko je pisati o nečem, katerega del si sam, obenem pa presegati minimalno točko kredibilnosti, da ti svet verjame. Da bralci začutijo, da daješ vtis, da govoriš resnico in ne manipuliraš. Iskrenost vendarle nekaj pomeni. Omogoči majhno luknjo ter skoznjo vdre empatija slehernega izmed tistih, ki si jih navdušil. Brez iskrenosti mogoče ni ničesar. Ali pa vse, če si dober lažnivec. A takih je malo in še pri teh gre resničnost v pripovedi krepko onkraj resnice in laži. In tam se začne dobra bralna izkušnja. Veliko dobrih knjig, mogoče celo vse, v končni fazi opisujejo odnose med ljudmi. Veliko dobrih zgodb je doma v družini, doma so doma. Če malo pomislim, družina je neusahljiv vir navdiha. Spomnim se le nekaj zadnjih: Kristalni kardinal , Zadnji pobeg , Križišče štirih poti , Pojdi, postavi stražarja , Figa , Moj boj … vse te imajo glavne ali katero od stranskih pripovedi zasidrane v družini....

Na začetku letošnjega leta je v Sobotni prilogi Patricija Maličev objavila intervju z Damirjem Zlatarjem Freyem , v katerem je ta nanizal nekaj zares izjemnih iztočnic za razmislek. Tako o svojem delu kot tudi vse tisto, kar se nanaša na neko splošno refleksijo kulturne in osebne biti sodobnega ustvarjalca. Brez dlake na jeziku in brez zadržkov. Tam mi je najbolj v spominu ostal prav odgovor na vprašanje o neposrednosti njegovega jezika v Kristalnem kardinalu, ko Frey odgovori, da tako vidi svet. V slikah. Večkrat sem že rekel, da se verjetno vsak ustvarjalec s svojim višjim, energijo, ki je nad nami, Bogom, izprašuje, kam naprej. In med tem iskanjem umetnik prej ali slej vstopi v sobo, kjer na steni piše RESNICA . Mogoče sem natanko zaradi takšnih izjav, ki sem jih našel pred branjem tudi sam doživljal njegov prvi roman: pisanje nekoga, ki ima veliko povedati in ki je omejen le z neko višjo avtoriteto nad njim ter željo po doslednosti, stvarnosti in zvesti ekspresiji samolastnega dož...

Na začetku je bila na sredini med njima. Skoraj točno na sredini. Ampak tam ni obstala, šla je naprej in nekoliko kasneje v resnici zaživela, čeprav nemara v senci drugih, bolj znanih in bolj uspešnih. A v očeh tistih, ki so zanjo skrbeli, ni nikdar bila manjvredna. Kasneje je zaradi vsega, kar se je dogajalo, postala tudi nekoliko drugačna, a njena zgodba živi še naprej, nemalo jih je takšnih, ki jih še vedno noro navdušuje. In tako bo še naprej, malo zaradi prve in malo tudi zaradi druge. Prva je na svet prišla nekaj desetletij pred njo in bila njen navdih. Bila je navdih še marsičemu in takšna ostaja še naprej. Trdno je zasidrana med klasične stvaritve največjih mojstrovin minulega stoletja in prav nič ne kaže, da bi ji bilo to mesto odvzeto. Ker je na nek način posebna. In posebna je tudi druga. Čeprav je z življenjem šele dobro pričela. Kar nekaj desetletij kasneje od nje. In še enkrat toliko od prve. Ta, druga, prav tako živi zaradi prve, mogoče malo tudi zaradi tiste, ki je bila...

Pred dnevi, ko sem obračal zadnje strani Kristalnega časa, sem bržkone po naključju pred oči dobil skenogram iz zapuščine Lojzeta Kovačiča, na katerem se nahaja tipkopis z mnogimi avtorjevimi rokopisnimi korekturami. Delo v NUK ima ta privilegij, da vsake toliko predse prejmem kak podoben biser, za katerega sicer sploh vedel ne bi. Pomembno pa je zato, ker je vsebina tega lista, ki niti cel ni zapolnjen, povsem sovpadala z razmislekom, ki ga je Kovačič ponudil v tem monumentalnem delu Kristalni čas. Takšnega dela namreč nihče nima priložnosti brati prav pogosto. Napiše pa ga redkokdo. In v veselje mi je, da sem se ga končno lotil, v vzpodbudo temu pa je bila ponovna izdaja romana, ki ga je pred tedni oskrbela Beletrina . A nazaj k skenogramu. Ta ima naslov Nadaljevanje stoletij. Priznam, da Kovačičevega dela ne poznam dovolj, da bi lahko umeščal njegove zapuščinske predmete kamorkoli, in tega niti ne bom poizkušal. Bo pa to, tako kot vedno, zapis o vtisih branja. Z vsemi pritiklinami...

Od trenutka, ko sem prvič slišal, da je prevod načrtovan, pa do tega, da sem knjigo držal v rokah, je tokrat minilo več kot leto in pol. Ne vem, ali sem že kdaj tako nestrpno pričakoval izdajo kake knjige. Pred nekaj dnevi sem tako dobil prevod zadnjega romana Harukija Murakamija , ki se glasi Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja . Murakami ga je izdal pred tremi leti in med občinstvom požel različne sprejeme. Ko takole gledam po odzivih in ocenah, najdem tako tiste, ki mu namenjajo odličnosti kot tudi tiste, ki ga pribijajo na križ dolgočasja in togote. Pa me to ne preseneča, avtor, kakršen je s svojim slogom in razponom domišljije, s katero se loteva vsakodnevja, je pač takšen, da do njegovih del težko čutiš nevtralnost. Sam že nekaj časa spadam med tiste, ki jih Murakami težko razočara. Od prve njegove, ki sem jo prebral, 1Q84 , pa do pred kratkim v roke vzete Kafke na obali . vir slike: emka.si Kje se tu znajde Brezbarvni Tsukuru Tazaki? Knjigo sem počasi ...

Predvčerajšnjim je ob 18. uri v Ljubljani v Konzorciju svoj večer pričel bosanski pisatelj Faruk Šehić. Nekako takrat enkrat sem jaz končal z branjem prevoda njegovega dela Knjiga o Uni, čigar izdaja je bila nekako tudi povod za to, da je prišel na obisk. In medtem, ko sam utapljam svoje izgovore za neudeležbo na tem večeru v odkritem pomanjkanju časa, v resnici sploh ne dvomim o tem, da je publiko, ki ga je prišla poslušati, uspel navdušiti. Pesniki imajo moč, ki se meri v besedah in svetlobi, ki jo prinašajo v temo tistih, ki ne znamo dovolj natančno povedati tega, kar bi radi. To je tudi moč Knjige o Uni. In čeprav ne gre za pesniško zbirko, spominja na natanko nekaj takšnega. Pred očmi hvaležnega bralca se razpira ocean mitologij, podob, hrepenenj in spominov, ki sosledje besed spreminjajo v pripoved, ta pa povsem brez sramu ne skriva bolečine, ki vse to sploh pelje naprej, vse do zadnje natipkane pike. Jaz včasih nisem jaz, jaz je Gargano. Tisti drugi sem resnični jaz. Tisti iz...

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojno...

Kako hudo se lahko življenje pravzaprav zaplete? Kje so vse tiste neizrečenosti, ki kraljujejo na tronu sedanjosti, v resnici pa molče v polsnu bolščijo v preteklo in čakajo na svojo priložnost? In kaj sploh je pomembno, ko spregovorimo o življenju tega tukaj in zdaj? Stvari so lahko sila preproste in marsikaj bi lahko razrešili brez hude krvi, brez nesporazumov, brez žalosti in brez solz. A poglejmo pristnosti v brk, temu nikdar ni tako. Vedno bodo nesporazumi, vedno nekdo nekje ostaja žalosten na račun sreče nekoga drugega. Vedno se nekdo joče, da lahko nekdo drug smeje razpira nevednost vsakdana. In stvari nikdar niso preproste. Vsaj takrat, ko so vpleteni ljudje, ta krhka bitja, ki so nadvse zmuzljiva glede tega, kako bodo drugim pokazali svoje obraze, a vedno znova propadejo v tem, da izberejo tistega, ki ne bo bolel nikogar. In pogosto najbolj boli tistega, ki ga nosi. Vse te neizrekljivosti in napetosti, ki lahko vladajo našim življenjem, je izvrstno na papir prenesla Tina ...