Preskoči na glavno vsebino

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj


vir slike: emka.si
Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom. A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata. Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba.

Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer se skupaj z družino in prijatelji in sosedi prebija skozi siv vsakdanjik. Ta mu ponuja vse, kar nujno potrebuje za preživetje, mimo tega pa ga tu vedno spremlja najboljši prijatelj Rowdy. Kot mu sam pravi, najbolj nasilen mulc v rezki. Junior in Rowdy sta si zelo različna. A povsem nerazdružljiva, iskrena drug do drugega in vsak na svoj način to tudi pokažeta. Juniorja od te sivine, v kateri je rezka kot zapor sanj, kjer jim nekaj nedoločljivega in hkrati tudi nekaj povsem določljivega striže peruti, razločujeta dve reči. Prva je ta, da se je že rodil s tekočino v možganih, kar mu je že od zgodnjih let povzročala različne težave; druga je ta, da je Junior ves čas risal. Izjemno rad je risal, pravzaprav je marsikaj rajši povedal skozi risbo kot besede.

V rezki sem nula. Če odšteješ nulo od nule, imaš še zmeraj nulo. V čem je torej fora, da bi odšteval, če je rezultat še vedno enak?

Prva ga ne določa tako, kot je Auggieja v Čudo. Predvsem druga je tista, ki ga je v glavi naredila dovolj zrelega za odločitev, da ga segregacija ne bo ustavila pri tem, kar je omejeno z rezko. Zato sprejme težko odločitev. Odločitev, ki bi jo bili njegovi starši zlahka zavrnili, še posebno s stališča izkušenj in pubertete, v katero se je prebujal Junior. Nešteto staršev bi mu to odločitev zavrnilo. Njegovi mu je niso. Junior se je v rahlo neprijetnem pogovoru z učiteljem, ki mu je v glavo vrgel knjigo (v knjigi boste prebrali zakaj, in zelo pomembno je zakaj), nepreklicno odločil, da želi zapustiti spokansko šolo in oditi na šolo v Reardan. To je bila šola, 35 km oddaljena od rezervata in polna bogatih belskih farmerjev. Šola, ki je poosebljala vse tisto, kar je pomenilo, da se bo Junior tam počutil popolnega tujca. Bo kot David, ki gre v boj z Goljatom. V tej knjigi je tudi nekaj malega Harper Lee. Hkrati pa je Juniorju to šola, ki mu pomeni upanje. 

vir: Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom, ilustracija Ellen Forney, str. 69

Na Reardanu stvari potekajo tako, kot je bilo pričakovati. Nihče ga ni sprejel takoj. V resnici je zelo pomembno bitko moral bojevati še pred odhodom (Rowdy), na Reardanu pa si je spoštovanje moral doseči tudi s pestmi. V teh trenutkih, dasiravno v knjigi na prvi pogled ni opaziti, je Junior za svoje sanje zastavil življenje. A šlo je. Počasi je šlo. Alexie Juniorja ni sestavil tako kot jih sestavlja John Green, čigar moški protagonisti iščejo sebe prek fascinantnih ženskih likov. Junior je v tem večkrat sam. Korak za korakom je spoznaval tudi belske prijatelje in želel s čim manj težavami živeti to svoje življenje, v katerem je bil vedno bodisi Indijanec na belski šoli ali pa na pol belec v indijanskem rezervatu. Te bitke je avtor odlično prikazal v dveh košarkarskih tekmah. Junior se je priključil Reardanski šolski ekipi in z njo odpotoval v rezervat, v katerem naj bi igral proti svojim bivšim vrstnikom na stari šoli. Prva se zanj ni najbolje končala. Iz oči v oči se je srečal z Rowdyjem, ki je srdito igral proti Juniorju, seveda ne le zaradi košarke. Druga, povratna tekma, je bila povsem drugačna. Reardan je zmagal, zmagal je tudi Junior. Tudi tokrat, ne le zaradi košarke, temveč tudi zato, ker je Junior dojel, kako pomembne so tudi razlike in kje je sedaj on. Postal je drugačen človek, nemara tudi zaradi treh osebnih tragedij, ki so se mu spotoma zgodile. A Sherman Alexie tu ne gre v smer Kdo si Aljaska? ali Hruškadóttir. Junior je bil sedaj na strani Goljata. Stvari se sestavljajo.

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom se bere kot izjemno duhovito in zabavno mladinsko čtivo, v katerem se glavni junak na preprost način sooča s težavami, kot se tudi mnogi drugi, ki nimajo takšnega življenja. Navkljub enostavnosti in zabave, ki jo ponuja - tudi z izjemnimi risbami, v katerih karikira svoje življenjske situacije - pa je vse prej kot enostavna in zgolj zabavna. Knjigo je bila večkrat nagrajena povsem upravičeno. Na mnogih nivojih namreč mlade sooča z življenjem in stvarnostjo, ki jih obkroža, hkrati pa na povsem optimističen način sporoča, da je realnost tega, kar jih obkroža, odvisna tudi od njih samih ter njihovih pogumnih odločitev.

Ampak se je lagala. Oči so ji zmeraj postajal v sredini temnejše, kadar se je lagala. Spokanka je, pa se ne zna lagati, kar se sliši čisto odštekano. Mi Indijanci bi se morali dejansko znati boljše lagati, če samo pomislim, koliko so lagali nam.

Najprej je tu problem prijateljstva, ki je na hudi preizkušnji. Rowdy Juniorja ne razume tako, kot bi si slednji želel, predvsem ga dojema kot izdajalca ne le njunega prijateljstva temveč tudi celotne rezke. A Junior se ne da. Kljub temu, da na na novi šoli spozna nove prijatelje, se zaveda, da je Rowdy nekaj posebnega. Zato nikdar ne vrže puške v koruzo zanj in za to, kar ju povezuje. Nato je tu družina, ki velikokrat nosi ogromne zasluge za tisto vnaprejšnjo določenost, o kateri smo malo prej. To na poseben način prikazujeta prav Rowdy in njegov oče. In toliko bolj, na povsem drugačen način Juniorjeva mama in oče, ki sta, navljub temu, da sta na nek način obtičala v rezki, mimo svojih sanj, svojo hčer Mary in sina v njunih željah podpirala. In ja, Mary je v knjigi v čisto posebni funkciji. Juniorjeva sestra je tu kot prikaz tega, da mora pravo željo po spremembi spremljati vsebinska reforma in cilj, ne pa, da spremeniš le lokacijo. 

Če spustiš ljudi v svoje življenje, znajo biti blazno neverjetni.

Ne glede na vse, Junior je v svojem zasledovanju upanja ohranil odnos do svoje družine in korenin. In nato je tu še naloga, kako osvojiti popolno Penelope, ki se zdi svetlobna leta daleč, a kmalu postane jasno, da je prava ravno zato, ker je nepopolna. In konec koncev tudi refleksija, ki se odseva skozi košarkarske dvoboje in odlična vloga trenerja, ki jo ta odigra vedno, kadar je to potrebno. Ob vseh teh preizkušnjah me knjiga spominja na Eleanor in Park, kjer je gonilo zgodbe, tako kot v Absolutno resničnem dnevniku, neko neravnovesje in neenakost situacij, ki jo je potrebno preseči. V prvi je pomagala ljubezen, tu gre za Juniorjevo refleksijo, odpoved in borbo.

Zbirka Odisej nadaljuje z odličnimi branji. Med mlado publiko je tokrat poslala izjemno duhovito in zabavno knjigo o posamezniku, ki se odloči, da ga okolica ne bo določila bolj, kot ji bo dovolil sam. O posamezniku, ki je pokazal, kako lahko sledi svoji želji po več možnosti, hkrati pa ne pozabi ničesar, kar mu je omogočilo pot do tja. Torej o legitimnih željah, ki nikdar niso nujno napačne. Če jih le kdo sliši. Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom je zato napisan za starše, da bodo slišali in za prijatelje, da bodo spoštovali. Predvsem pa za mladež, da bo imela pogum.

✭✭✭


Obišči tudi:


Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. In dovolila uporabo slikovnega gradiva. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga