24. oktober 2017

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj


vir slike: emka.si
Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom. A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata. Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba.

Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer se skupaj z družino in prijatelji in sosedi prebija skozi siv vsakdanjik. Ta mu ponuja vse, kar nujno potrebuje za preživetje, mimo tega pa ga tu vedno spremlja najboljši prijatelj Rowdy. Kot mu sam pravi, najbolj nasilen mulc v rezki. Junior in Rowdy sta si zelo različna. A povsem nerazdružljiva, iskrena drug do drugega in vsak na svoj način to tudi pokažeta. Juniorja od te sivine, v kateri je rezka kot zapor sanj, kjer jim nekaj nedoločljivega in hkrati tudi nekaj povsem določljivega striže peruti, razločujeta dve reči. Prva je ta, da se je že rodil s tekočino v možganih, kar mu je že od zgodnjih let povzročala različne težave; druga je ta, da je Junior ves čas risal. Izjemno rad je risal, pravzaprav je marsikaj rajši povedal skozi risbo kot besede.

V rezki sem nula. Če odšteješ nulo od nule, imaš še zmeraj nulo. V čem je torej fora, da bi odšteval, če je rezultat še vedno enak?

Prva ga ne določa tako, kot je Auggieja v Čudo. Predvsem druga je tista, ki ga je v glavi naredila dovolj zrelega za odločitev, da ga segregacija ne bo ustavila pri tem, kar je omejeno z rezko. Zato sprejme težko odločitev. Odločitev, ki bi jo bili njegovi starši zlahka zavrnili, še posebno s stališča izkušenj in pubertete, v katero se je prebujal Junior. Nešteto staršev bi mu to odločitev zavrnilo. Njegovi mu je niso. Junior se je v rahlo neprijetnem pogovoru z učiteljem, ki mu je v glavo vrgel knjigo (v knjigi boste prebrali zakaj, in zelo pomembno je zakaj), nepreklicno odločil, da želi zapustiti spokansko šolo in oditi na šolo v Reardan. To je bila šola, 35 km oddaljena od rezervata in polna bogatih belskih farmerjev. Šola, ki je poosebljala vse tisto, kar je pomenilo, da se bo Junior tam počutil popolnega tujca. Bo kot David, ki gre v boj z Goljatom. V tej knjigi je tudi nekaj malega Harper Lee. Hkrati pa je Juniorju to šola, ki mu pomeni upanje. 

vir: Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom, ilustracija Ellen Forney, str. 69

Na Reardanu stvari potekajo tako, kot je bilo pričakovati. Nihče ga ni sprejel takoj. V resnici je zelo pomembno bitko moral bojevati še pred odhodom (Rowdy), na Reardanu pa si je spoštovanje moral doseči tudi s pestmi. V teh trenutkih, dasiravno v knjigi na prvi pogled ni opaziti, je Junior za svoje sanje zastavil življenje. A šlo je. Počasi je šlo. Alexie Juniorja ni sestavil tako kot jih sestavlja John Green, čigar moški protagonisti iščejo sebe prek fascinantnih ženskih likov. Junior je v tem večkrat sam. Korak za korakom je spoznaval tudi belske prijatelje in želel s čim manj težavami živeti to svoje življenje, v katerem je bil vedno bodisi Indijanec na belski šoli ali pa na pol belec v indijanskem rezervatu. Te bitke je avtor odlično prikazal v dveh košarkarskih tekmah. Junior se je priključil Reardanski šolski ekipi in z njo odpotoval v rezervat, v katerem naj bi igral proti svojim bivšim vrstnikom na stari šoli. Prva se zanj ni najbolje končala. Iz oči v oči se je srečal z Rowdyjem, ki je srdito igral proti Juniorju, seveda ne le zaradi košarke. Druga, povratna tekma, je bila povsem drugačna. Reardan je zmagal, zmagal je tudi Junior. Tudi tokrat, ne le zaradi košarke, temveč tudi zato, ker je Junior dojel, kako pomembne so tudi razlike in kje je sedaj on. Postal je drugačen človek, nemara tudi zaradi treh osebnih tragedij, ki so se mu spotoma zgodile. A Sherman Alexie tu ne gre v smer Kdo si Aljaska? ali Hruškadóttir. Junior je bil sedaj na strani Goljata. Stvari se sestavljajo.

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom se bere kot izjemno duhovito in zabavno mladinsko čtivo, v katerem se glavni junak na preprost način sooča s težavami, kot se tudi mnogi drugi, ki nimajo takšnega življenja. Navkljub enostavnosti in zabave, ki jo ponuja - tudi z izjemnimi risbami, v katerih karikira svoje življenjske situacije - pa je vse prej kot enostavna in zgolj zabavna. Knjigo je bila večkrat nagrajena povsem upravičeno. Na mnogih nivojih namreč mlade sooča z življenjem in stvarnostjo, ki jih obkroža, hkrati pa na povsem optimističen način sporoča, da je realnost tega, kar jih obkroža, odvisna tudi od njih samih ter njihovih pogumnih odločitev.

Ampak se je lagala. Oči so ji zmeraj postajal v sredini temnejše, kadar se je lagala. Spokanka je, pa se ne zna lagati, kar se sliši čisto odštekano. Mi Indijanci bi se morali dejansko znati boljše lagati, če samo pomislim, koliko so lagali nam.

Najprej je tu problem prijateljstva, ki je na hudi preizkušnji. Rowdy Juniorja ne razume tako, kot bi si slednji želel, predvsem ga dojema kot izdajalca ne le njunega prijateljstva temveč tudi celotne rezke. A Junior se ne da. Kljub temu, da na na novi šoli spozna nove prijatelje, se zaveda, da je Rowdy nekaj posebnega. Zato nikdar ne vrže puške v koruzo zanj in za to, kar ju povezuje. Nato je tu družina, ki velikokrat nosi ogromne zasluge za tisto vnaprejšnjo določenost, o kateri smo malo prej. To na poseben način prikazujeta prav Rowdy in njegov oče. In toliko bolj, na povsem drugačen način Juniorjeva mama in oče, ki sta, navljub temu, da sta na nek način obtičala v rezki, mimo svojih sanj, svojo hčer Mary in sina v njunih željah podpirala. In ja, Mary je v knjigi v čisto posebni funkciji. Juniorjeva sestra je tu kot prikaz tega, da mora pravo željo po spremembi spremljati vsebinska reforma in cilj, ne pa, da spremeniš le lokacijo. 

Če spustiš ljudi v svoje življenje, znajo biti blazno neverjetni.

Ne glede na vse, Junior je v svojem zasledovanju upanja ohranil odnos do svoje družine in korenin. In nato je tu še naloga, kako osvojiti popolno Penelope, ki se zdi svetlobna leta daleč, a kmalu postane jasno, da je prava ravno zato, ker je nepopolna. In konec koncev tudi refleksija, ki se odseva skozi košarkarske dvoboje in odlična vloga trenerja, ki jo ta odigra vedno, kadar je to potrebno. Ob vseh teh preizkušnjah me knjiga spominja na Eleanor in Park, kjer je gonilo zgodbe, tako kot v Absolutno resničnem dnevniku, neko neravnovesje in neenakost situacij, ki jo je potrebno preseči. V prvi je pomagala ljubezen, tu gre za Juniorjevo refleksijo, odpoved in borbo.

Zbirka Odisej nadaljuje z odličnimi branji. Med mlado publiko je tokrat poslala izjemno duhovito in zabavno knjigo o posamezniku, ki se odloči, da ga okolica ne bo določila bolj, kot ji bo dovolil sam. O posamezniku, ki je pokazal, kako lahko sledi svoji želji po več možnosti, hkrati pa ne pozabi ničesar, kar mu je omogočilo pot do tja. Torej o legitimnih željah, ki nikdar niso nujno napačne. Če jih le kdo sliši. Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom je zato napisan za starše, da bodo slišali in za prijatelje, da bodo spoštovali. Predvsem pa za mladež, da bo imela pogum.

✭✭✭


Obišči tudi:


Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. In dovolila uporabo slikovnega gradiva. Konteksti se zahvaljujejo.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...