O Preglovem romanu Kukavičje jajce imam nekoliko mešano mnenje. Že kak teden nazaj sem zaključil z branjem in od takrat se trudim zbrati razmislek o tem delu. Običajno po nekaj dnevih s prebranim gradivom nimam težav, lepo je prebavljeno in o njem ni problema pisati. Pri Kukavičjem jajcu ni šlo tako gladko. Predvsem bi o romanu Kukavičje jajce lahko zapisal to, da se avtorju vsekakor pozna ogromna kilometrina pisanja. Po širjavah sveta Strugarjevih, o katerih piše, krmili kot izkušen voznik, ki te pelje na dopust nekam, kamor dobro pozna pot in vse postanke, zraven pa ve, kdaj mora napolniti gorivo, da ti ga ne zmanjka do cilja. Ja, Pregl zna pisati. Lepota vse tragedije, ki lahko spremlja tri generacije neke družine in tragičnost vsega lepega, kar se jim je pripetilo v zadnjih 60-70 letih je spisal z velikim občutkom, kjer se ne nič ne zdi preveč odveč. (vir slike: bukla.si) Bralec se pelje po poti, ki opisuje življenje najstarejšega Strugarja, težkega načina življenja...
Med policami, pred zaslonom.