Konteksti

vir slike: emka.si Vsi ti razmisleki, ki so tako ali drugače osvetljevali Bralno značko in njeno moč za prihodnost in preteklost, so tudi meni seveda dali nekaj spominov. Na to, kako v resnici nisem nikoli dvomil o tem, da je to nekaj dobrega. Da je branje nekaj, kar je v redu, za razširjanje tako besednega kot tudi spoznavnega horizonta, v to sem bil naučen že zelo zgodaj. Najbrž že pred prvimi šolskimi urami. In seveda sem delal Bralno značko, ves čas. Tudi nisem se kaj pretirano obremenjeval s seznami: v nižjih razredih se je z njimi moja mama, v višjih sem večkrat kar svoje izbore nosil k učiteljicam za slovenščino. Med temi je bila, če me spomin ni izdal, tudi klasika Maria Puza, Boter. Kriminalno biografska drama o vzponih in padcih družine Corleone, ki bo za vedno ostala v moji zavesti. In najbrž še komu drugemu tudi. In natanko v obdobju teh silnih razprav o Bralni znački sem bral, takole z nekajmesečnim zamikom, Mojco Širok in njeno Pogodbo . Zatorej to, da sem pomislil na...

Beneške oči je fantastičen roman, ki mu manjka le nekaj prvin, pa bi ga z največjim veseljem dodal med uspešne kompilacije sodobnih pravljic, čeprav je njeno dogajanje postavljeno kar nekaj stoletij v preteklost. In ne glede na to, kako se to bere ali sliši, sam tega ne pišem s slabšalno predpono. Gre predvsem za to, da gre za zelo berljivo, enostavno pripoved, ki te pelje skozi skoraj čarobno zgodovinsko pokrajino Sredozemlja ob koncu 16. stoletja, med najrazličnejše dogodivščine, ki jih je lahko doživel povsem preprosti človek. Nekdo, ki ni bil aristokrat ali pripadnik cerkvene oblasti, temveč nekdo, ki bi prav lahko bil kdorkoli izmed nas. In slika, ki jo s pišočim čopičem naslika avtor, se v svoji lepi in izbrani, slogovno zelo preprosti dikciji razrašča skozi izjemno potovanje tako skozi prostor kot skozi čas. Kjer užijemo delček tega, česar nikoli ne bomo. O pravljici pa pišem predvsem zaradi preprostosti, ki jo v sebi nosi zgodba in tega, da ima pisateljeva naracija občutek, ko...

Pota knjig so različna. Od trenutka, ko zametki zgodbe nastanejo v pisateljevi glavi, prek počasnega kobacanja idej v prvih različicah, drugih, tretjih, vse tja do končnih verzij. Po nekaj pregledih in dodatnih popravkih gre vse skupaj še velikokrat nazaj v glavo in spet ven. A, ko je delo končno izdano, se prava pot literature šele prične. Tam začne dihati in vzgajati svet okoli sebe. Pričenja s pogovori in ustvarja praznino, kamor se bodo naselila vprašanja z odgovori, ki bodo – če je zgodba dobra – naredila dodatne prostore za nova vprašanja. In knjige svoja življenja lahko živijo na mnogo različnih načinov. Posebno dobro se verjetno počutijo v knjižnicah, tudi v knjigarnah. Tam ljudje s knjigami govorijo na pravi način. Pa tudi marsikje drugje je tako. A nekako prav posebno življenje knjige dihajo na knjižnih sejmih. Tam je vedno mnogo bralcev in vse skupaj buči po želji črkosledov, da najdejo pravo branje. In prav na takšnem knjižnem sejmu, ki se pri nas vsako leto dogodi v Cankar...