17. december 2019

Hagard: v nič

vir slike: sodobnost.com
V vsakdanjih opravilih in vseh mimobežnih odtegljajih, ki ta opravila mečejo iz ustaljenih tirnic, se skrivajo tudi odlični premisleki. Samo opazovati je potrebno, vse tiste male poglede, ki muzajoče skrivajo zavist, naklonjenost, občudovanje, strah, vse to, kar usmerja tudi sodobnega z informacijami obkroženega človeka, bralca spletnih virov, sledilca pravih in fiktivnih idolov na družbenih omrežjih, nekoga, ki ve ini ne ve, da ga vse to zapira v svet, ki si ga vedno bolj ne izbira več sam in v njem nima nobene kontrole več, ko pa ta kontrola pride, je lahko že zelo prepozno. Ha, pravzaprav ne pride kontrola, pride le zavest o izgubi kontrole, vmes pa se izgubi ud ali dva, uniči življenje ali več njih. Eden takšnih odličnih premislekov, ki usmerja svoje izstrelke v nič hudega slutečega bralca, se skriva v kratkem romanu Lukasa Bärfussa, Hagard. Tega so, ne prav dolgo nazaj, izdali pri KUD Sodobnost International v prevodu Slava Šerca. Prav pri Sodobnosti so me letos že nekajkrat zelo navdušili z objavami zelo intrigantnih del. Bärfussa velja brati.

Hagard je v resnici nekakšna miniaturka, žanrsko precej neulovljivo branje, ki je prepredeno z izjemno iskrivimi premisleki o sodobnem svetu in vlogi posameznika v njem, vsake toliko pa se takole mimogrede oglasi tudi izpovedajoči avtor, ki se pojavi v medprostorju zgodbe in bralca, kot bi želel le na kratko spomniti, da gre za pripoved, ki jo govori tako, kot se je odločil. (Tule me je spomnil na Bineta v HHhH). Pripoveduje o uspešnem poslovnežu, ki ga je nekoč nekje splet povsem naključnih dogodkov in pogledov prisilil k povsem iracionalnemu opuščanju dolžnosti, navad, odločitev, zavez, da je pričel serijo povsem nepremišljenega sledenja skrivnostni ženski, o kateri ni vedel ničesar, a je na to brezciljno pot vseeno odšel. Zato je to homagge strogosti sodobnega skrolanja po zaslonih in nesmiselnemu klikajočemu vohljanju po bojah informacijske krajine, v katerem sodobni umeščenci v sistem pomenov in smislov sledijo trenutni iracionalni inerciji lastnih strahov, zavisti in želja, ne da bi vedeli prav točno, kam želijo priti. In tudi knjiga o tem, kakšne ostaline lastnega obupa vse to pušča ob poti.

05. december 2019

Ne sprašujte za pot (Blodnik po Istri): raje izmišljije in blodenja

vir slike: bukla.si
Nekje proti koncu oktobra sem v zgodnjih jutranjih urah na poti od železniške postaje do Turjaške z užitkom poslušal tisto edicijo Apparatusa, v kateri je sultan Anže gostil Jureta Gregorčiča, s katerim sta izvrstno kramljala o takšnih in drugačnih vozilih in vsem, kar spada zraven. Ta vse, kar spada zraven, je vseboval tudi nekaj besed o počitniških prikolicah, kjer sem nekje sredi Kolodvorske doživel en tak Aha-erlebnis,  ki mu je sledil zadovoljen nasmešek, saj sta se povprašala, kako bi bilo, če bi te prikolice lahko spregovorile. Nasmešek na mojem obrazu je sledil natanko zato, ker sem vedel, da imata odgovor čisto čisto blizu. V tistih dneh sem se z veseljem namreč prepuščal izvrstnemu čtivu z naslovom Ne sprašujte za pot, z ljubkovalnim podnaslovom Blodnik po Istri. Tako, da jima tule predlagam, da ga odpreta na strani 85. A trik te knjige je še kje drugje. Marsikje drugje.

Blodnik po Istri združuje veliko tega, kar si želimo od knjige. Gre za besedilo, ki se v srcu spogleduje s pravcatim potopisom, a si ne dela utvar, da je vsako takšno delo le objektiven trip down memory lane, temveč je ponosno vzklil iz oseb, ki so ga napisale, odlično obtežen z njihovimi osebnimi pogledi, spomini, željami, napotki, znanji in občutki. Blodnik je zato vse prej kot potopis ali vodnik. Je pot zapisov, ki bi prej lahko živeli tudi na kakem blogu, ali kot nekoliko sproščen komentar različnih situacij sodobne Istre, njenih prebivalcev, krajev, šegavosti in napotil za dopustovanje. Tisto, kar je v drugih besedilih razlog, da nad njimi viham nos, je tule odličen element. Na prvem mestu je prav to, da so ga pisale tri: Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč. Pa tudi brez Milanke Fabjančič, ki je besedila
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...