Preskoči na glavno vsebino

Sam: slovar, ribiška palica in Monterroso

vir slike: vigevageknjige.org
Risoromanov ne poznam, zato je bil tole manjši test. Nova izkušnja branja, ki je ne morem povsem poistovetiti s stripom. Bralec z avtorjem tule komunicira drugače kot pri tradicionalnem branju. Če dobro pomislim, najprej so tu barve. Te je potrebno dodati. Morje je vedno morje, ob njem ne pomislimo na drugo kot na modro; a žalost ima barvo, ki je bralčeva, ne avtorjeva in tudi v okolici je ne vidi. Druga naloga, ki jo ima bralec, so besede. Teh je lahko zelo malo. Je pa lahko veliko podob, večina njih se lahko vzdržema preliva druga v drugo in nazaj. Tako bi se rojevale malodane filmske podobe, ki v glavi bralca ponudijo sosledje podob in njih gibanje, ki je pri običajnem branju povsem drugačno. Tule je avtorjev poseg, bi rekel, elegantnejši. Drugačen je ritem pripovedi. Ko se pogrezneš v zgodbo, te lahko pelje hitro in brez postanka kot kratki film, na krilih galebov, katerih podoba lahko spremlja večino zgodbe. In nato so tu obrazi. Obrazi začudenja, običajne mimobežnosti, radovednosti, razočaranja, žalosti in samote. Obrazi sumničavosti in skrivnosti, obrazi otroške zvedavosti. Te obraze bo pisana beseda prikazala povsem drugače, kot to stori risoroman. Najbrž včasih bolje, spet drugič slabše. A tudi tu gre avtor risoromana bolj naproti bralcu, saj se vse tisto, kar sem zapisal zgoraj, lahko nepreklicno vtisne v pogled gledočega s svojo silovitostjo, zatemnitvami, poudarki, prehodi in čustvi, z vso mirnostjo, ki jo takšen, lahko tudi asketski risoroman, premore.

Takšen je risoroman Sam, avtorja Christopha Chaboutéja, pred kratkim so ga v prevodu Katje Šaponjić izdali pri VigeVageKnjige. In izkusil sem ga kot izvrsten način, kako vzpostaviti odnos do branja zelo
kompleksne vsebine, kjer se meša tako čustvo kot temeljni premislek o dojemanju sveta, na način dojemanja narisanih črnobelih podob, z zelo malo besedami. A tam, kjer so, so zelo pomembne. Natančno odmerjene in smelo uporabljene, saj tvorijo smisel sveta in človekove umeščenosti vanj. Sam je lahko filozofski razmislek, eksistencialno obarvani esej o želji po življenju. Samota brez neke temeljne navezave na osamljenost, ki mimo slednje preraste v hrepenenje po razsutju lastne kletke. Roman o nujnosti smiselne navezave na to, kar nas obdaja, ki je v sebi popolno antagonijo postavil fizično preživetje, v ospredje pa kognitivno dojemanje mreže pomenov in predsodb, ki so tu zato, ker so tu vedno bile in so del našega vzpostavljanja sveta. Hudiča, to je roman, ki vam bo pokazal, iz česa je sestavljen svet.

Sam se odvija na morju. Spoznamo starejšega ribiča in njegovega novega kolega. Sumničavega bivšega zapornika, ki je doživel svoj delež slabih reči v življenju in se nikakor noče več podati v svet, od koder je prišel sem. Zato se skuša na daleč ogniti vsem težavam in zato je najbrž šel v službo na odprto morje, kjer vsak dan prekaljenemu ribiču pomaga pri ulovu. Ta ribič, z žarom na jeziku, kjer se pogosto znajdejo nič kaj prijazne profanosti, je glas vseh, ki brez vprašanj sprejemajo vso dnevno dogajalno smetje in tradicionalno ne komentirajo kaj preveč. Tam je zato, da vsak dan lovi ribe, opravlja svoje delo in ne bi opazil sveta okoli sebe niti takrat, ko bi ga ta z vso silo treščil po betici. Zato se tudi mršči vsakokrat, ko ga iz teh tirnic s svojimi vprašanji in komentarji vrže novi pomočnik na ladji. A ta je tukaj nov. Ne pozna vsega, a je mnogo bolj nezaupljiv. Svet ga je že lopnil po betici, najbrž nekaj tega tudi po lastni krivdi. A nikakor si ne želi, da bi se to ponovilo. Zato sprašuje in komentira. In to zvedavo sumničavost plačuje z neprijetnimi komunikacijskimi izstrelki, ki jih prejema od šefa.

BUM!!

Tam na morju pa je tudi skrivnost. V svetilniku sredi morja, ki ga ves čas preletavajo galebi. Ti si želijo vsake toliko tudi spočiti na ograji, a jih strašansko glasen "bum", ki prihaja od znotraj svetilnika, od tam tudi vedno prežene. Tam prebiva Sam. Ni mu tako ime. Tako so okoliški ljudje sklenili krog okoli urbane legende o očetu, ki je poskrbel, da bo njegov sin vedno lahko preživel na tem otoku s svetilnikom, brez ljudi, brez sveta prevar in drugih neprilik. Sam je dobil ime, ker je bil sam. Ni si ga dal sam, a je bil sam. To so verjeli ljudje, ki so ga tako poimenovali. In ribič je dobil nalogo, da mu enkrat tedensko z ladjo dostavi jestvine za življenje. Iz te rutine ga iztrgajo vprašanja kolega na krovu, ki jih z negodovanjem vendarle odgovori. Tako tudi ribiški novic izve za Sama in skuša njegovo zgodbo umestiti v svoj kontekst. Tudi on sestavlja svoj svet. Vsak dan.

Vse, kar pozna, sta ta kamniti stolp in obzorje!

Sam seveda ne ve, da mu je ime Sam. Tega ne potrebuje. Živi v svetu, kjer imena niso potrebna. Njegov svet je gradnja, tako kot vsi ostali svetovi, a vendarle, v asketizmu protagonizma tega risoromana toliko bolj očitna. Chabouté ga izriše neprijaznega na pogled, asimetričnih potez in robatih kretenj. Boječega in s povsem optimiziranimi gibi, ki jih iz cone udobja vrže le nepredvideni dogodek, recimo, da nekdo iz zlobe na njegovem otočku pusti svojo družico po prepiru na ladji. Takrat Sam beži noter. Tega ne potrebuje, ni vajen, ne ve, kako se obnašati. Nemara se vsega tega boji, predvsem pa to ni njegov način spoznavanja sveta. Ta svet namreč radikalno minimalno sestavljata le dva neprestana spreminjajoča se dogodka, ki ju je sprejel v svojo bližino. Besede in stvari, na kratko rečeno. Najprej je tu njegova knjiga. Edina knjiga, ki jo ima. Slovar. Enojezični razlagalni slovar, ki mu pojasnjuje besede. Sam pogosto sede za mizo in nanjo vrže debeli slovar, ki se ob glasnem poku pristanka odpre na neki novi strani, kjer s prstom pokaže na besedo. To je Samova igra. Ki pravzaprav ni igra. Tako Sam spoznava nove besede. A ne le nove besede, tako Sam gradi svoj svet. Tudi meje njegovega sveta so meje njegovega jezika. Ob branju rojeva podobe, ki jih sestavi iz besed in tega, kar je vedel in poznal prej. Chabouté spretno v delu tako na samosvoj, samolasten in celo humoren način prikazuje natančno demonstracijo omenjene Wittgensteinove teze. Drugi del te gradnje sveta so naključne reči, ki jih s svojo ribiško palico iz morja potegne na plano. Teh reči ne pozna, ima tudi povsem svoj način, kako jih poveže z koncepti, ki jih opredeljujejo, a ve skrbno hrani in jih vsakodnevno vplete v dojemanje tega, kar se odvija v njem in v tem, kar ga obdaja. Tako torej nekdo gradi svet s slovarjem in ribiško palico.

"Kaj bi vas razveselilo?"
 Podobe sveta.

V te scene vdre najprej želja ribiškega novica po razjasnitvi misterija v svetilniku, ki pripelje do minimalne komunikacije s Samom. V njem vedno bolj narašča hrepenenje po podobah, s katerimi si bo razširil svet, a obenem ga prav zaradi tega vedno bolj duši majhnost in zaprtost tega-tu, kjer je. Zdi se, da napetost zgodbe raste do svojega vrelišča. Nezadržno in hitro, kakršno je tudi branje Chaboutéjevih podob, beži h končnemu cilju. Nekaj se ima zagotovo zgoditi. Sam išče gradnike svojega sveta, vedno hitreje dojema meje podob, s katerimi ga je gradil. Spoznava, da prostor ni nekaj končnega. Spoznava svojo vlogo pri širitvi prostora. Hkrati pa jasno in razločno, v tem se je Chabouté izjemno izkazal, pričenja tisto, kar bo posihdob vplivalo tudi na zaključek risoromana: namreč izgradnjo samega sebe. Samozavedanje in intimizacija sveta. Takole, zelo prosto po Levinasu, svet, ki se iz drugega spremeni v bližnjega. Nekje proti koncu romana, povsem presunljivo asketsko in obenem vsebinsko polno zastavljenega, sta tako dva sorodna lika, ki sta se odločila, da ječe nočeta več. In vsak od njiju gradi svoj svet, vsak od njiju ima svoje predsodke. Kako se iz zanke samozavedanja, hrepenenja po spoznavanju novega in razbitju meja sveta po robu postavijo junaki Chaboutéjevega risoromana in kaj je v njem za vas, vam v odgovor prijazno in navdušeno priporočam v branje in gledanje Sama.

Risoroman Sam je zgodba o "bum", ki ga nevede povsem mimobežno opravljamo vsak dan. O vrženosti v svet, ki nas na začetku obdane in o aktivni vlogi, ki ga imamo v tem, ko ga razširjamo. Nekaj tega, o katerem je na nekem mestu pisal tudi sloviti Augusto Monterroso, ko je zapisal, da majhen svet, v katerega se rodimo, lahko razširimo le z domišljijo ali pa tako, da iz njega pobegnemo. To je delo o žalostnih in zvedavih trenutkih, ko se dražljaji iz okolice iz rutine umaknejo in prepustijo svoje mesto temni in nejasni, a tudi iskrivi podobi samozavedanja, ki v nekaj sunkih pogleda v zrcalo naredi ogromno. Dobrega in slabega hkrati. Sam je risoroman o spoznavanju novega in radikalni intimizaciji spoznanega. O prisvajanju sveta. Hkrati pa tudi o pogumu, ki ga terja prej omenjeni pogled v zrcalu. Zato se navkljub temačni sceni in misterioznem odtenku, ki ga nosijo podobe tega risoromana zdi, da gre za povsem z življenjem napolnjeno delo. Morda celo delo o preživetju. Jaz sem bil prijetno presenečen ob učinku, ki ga je imel name. S takšnim delom se, priznam, še nisem srečal. A Chaboutéjev Sam je izkušnja, ki podari, tako kot vsako drugo izvrstno delo, razmislek. Predvsem, ponavljam, o svetu, učenju, spoznavanju in pretresljivih vlogah, ki jih pri vsem tem odigrajo podobe samega sebe. Močno priporočam.


✭✭✭✭



Obišči tudi:


Recenzijski izvod je priskrbela založba VigeVageKnjige. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl