 |
| vir slike: vigevageknjige.org |
Takšen je risoroman Sam, avtorja Christopha Chaboutéja, pred kratkim so ga v prevodu Katje Šaponjić izdali pri VigeVageKnjige. In izkusil sem ga kot izvrsten način, kako vzpostaviti odnos do branja zelo
kompleksne vsebine, kjer se meša tako čustvo kot temeljni premislek o dojemanju sveta, na način dojemanja narisanih črnobelih podob, z zelo malo besedami. A tam, kjer so, so zelo pomembne. Natančno odmerjene in smelo uporabljene, saj tvorijo smisel sveta in človekove umeščenosti vanj. Sam je lahko filozofski razmislek, eksistencialno obarvani esej o želji po življenju. Samota brez neke temeljne navezave na osamljenost, ki mimo slednje preraste v hrepenenje po razsutju lastne kletke. Roman o nujnosti smiselne navezave na to, kar nas obdaja, ki je v sebi popolno antagonijo postavil fizično preživetje, v ospredje pa kognitivno dojemanje mreže pomenov in predsodb, ki so tu zato, ker so tu vedno bile in so del našega vzpostavljanja sveta. Hudiča, to je roman, ki vam bo pokazal, iz česa je sestavljen svet.
Sam se odvija na morju. Spoznamo starejšega ribiča in njegovega novega kolega. Sumničavega bivšega zapornika, ki je doživel svoj delež slabih reči v življenju in se nikakor noče več podati v svet, od koder je prišel sem. Zato se skuša na daleč ogniti vsem težavam in zato je najbrž šel v službo na odprto morje, kjer vsak dan prekaljenemu ribiču pomaga pri ulovu. Ta ribič, z žarom na jeziku, kjer se pogosto znajdejo nič kaj prijazne profanosti, je glas vseh, ki brez vprašanj sprejemajo vso dnevno dogajalno smetje in tradicionalno ne komentirajo kaj preveč. Tam je zato, da vsak dan lovi ribe, opravlja svoje delo in ne bi opazil sveta okoli sebe niti takrat, ko bi ga ta z vso silo treščil po betici. Zato se tudi mršči vsakokrat, ko ga iz teh tirnic s svojimi vprašanji in komentarji vrže novi pomočnik na ladji. A ta je tukaj nov. Ne pozna vsega, a je mnogo bolj nezaupljiv. Svet ga je že lopnil po betici, najbrž nekaj tega tudi po lastni krivdi. A nikakor si ne želi, da bi se to ponovilo. Zato sprašuje in komentira. In to zvedavo sumničavost plačuje z neprijetnimi komunikacijskimi izstrelki, ki jih prejema od šefa.
BUM!!
Tam na morju pa je tudi skrivnost. V svetilniku sredi morja, ki ga ves čas preletavajo galebi. Ti si želijo vsake toliko tudi spočiti na ograji, a jih strašansko glasen "bum", ki prihaja od znotraj svetilnika, od tam tudi vedno prežene. Tam prebiva Sam. Ni mu tako ime. Tako so okoliški ljudje sklenili krog okoli urbane legende o očetu, ki je poskrbel, da bo njegov sin vedno lahko preživel na tem otoku s svetilnikom, brez ljudi, brez sveta prevar in drugih neprilik. Sam je dobil ime, ker je bil sam. Ni si ga dal sam, a je bil sam. To so verjeli ljudje, ki so ga tako poimenovali. In ribič je dobil nalogo, da mu enkrat tedensko z ladjo dostavi jestvine za življenje. Iz te rutine ga iztrgajo vprašanja kolega na krovu, ki jih z negodovanjem vendarle odgovori. Tako tudi ribiški novic izve za Sama in skuša njegovo zgodbo umestiti v svoj kontekst. Tudi on sestavlja svoj svet. Vsak dan.
Vse, kar pozna, sta ta kamniti stolp in obzorje!
Sam seveda ne ve, da mu je ime Sam. Tega ne potrebuje. Živi v svetu, kjer imena niso potrebna. Njegov svet je gradnja, tako kot vsi ostali svetovi, a vendarle, v asketizmu protagonizma tega risoromana toliko bolj očitna. Chabouté ga izriše neprijaznega na pogled, asimetričnih potez in robatih kretenj. Boječega in s povsem optimiziranimi gibi, ki jih iz cone udobja vrže le nepredvideni dogodek, recimo, da nekdo iz zlobe na njegovem otočku pusti svojo družico po prepiru na ladji. Takrat Sam beži noter. Tega ne potrebuje, ni vajen, ne ve, kako se obnašati. Nemara se vsega tega boji, predvsem pa to ni njegov način spoznavanja sveta. Ta svet namreč radikalno minimalno sestavljata le dva neprestana spreminjajoča se dogodka, ki ju je sprejel v svojo bližino. Besede in stvari, na kratko rečeno. Najprej je tu njegova knjiga. Edina knjiga, ki jo ima. Slovar. Enojezični razlagalni slovar, ki mu pojasnjuje besede. Sam pogosto sede za mizo in nanjo vrže debeli slovar, ki se ob glasnem poku pristanka odpre na neki novi strani, kjer s prstom pokaže na besedo. To je Samova igra. Ki pravzaprav ni igra. Tako Sam spoznava nove besede. A ne le nove besede, tako Sam gradi svoj svet. Tudi meje njegovega sveta so meje njegovega jezika. Ob branju rojeva podobe, ki jih sestavi iz besed in tega, kar je vedel in poznal prej. Chabouté spretno v delu tako na samosvoj, samolasten in celo humoren način prikazuje natančno demonstracijo omenjene Wittgensteinove teze. Drugi del te gradnje sveta so naključne reči, ki jih s svojo ribiško palico iz morja potegne na plano. Teh reči ne pozna, ima tudi povsem svoj način, kako jih poveže z koncepti, ki jih opredeljujejo, a ve skrbno hrani in jih vsakodnevno vplete v dojemanje tega, kar se odvija v njem in v tem, kar ga obdaja. Tako torej nekdo gradi svet s slovarjem in ribiško palico.
"Kaj bi vas razveselilo?"
Podobe sveta.
V te scene vdre najprej želja ribiškega novica po razjasnitvi misterija v svetilniku, ki pripelje do minimalne komunikacije s Samom. V njem vedno bolj narašča hrepenenje po podobah, s katerimi si bo razširil svet, a obenem ga prav zaradi tega vedno bolj duši majhnost in zaprtost tega-tu, kjer je. Zdi se, da napetost zgodbe raste do svojega vrelišča. Nezadržno in hitro, kakršno je tudi branje Chaboutéjevih podob, beži h končnemu cilju. Nekaj se ima zagotovo zgoditi. Sam išče gradnike svojega sveta, vedno hitreje dojema meje podob, s katerimi ga je gradil. Spoznava, da prostor ni nekaj končnega. Spoznava svojo vlogo pri širitvi prostora. Hkrati pa jasno in razločno, v tem se je Chabouté izjemno izkazal, pričenja tisto, kar bo posihdob vplivalo tudi na zaključek risoromana: namreč izgradnjo samega sebe. Samozavedanje in intimizacija sveta. Takole, zelo prosto po Levinasu, svet, ki se iz drugega spremeni v bližnjega. Nekje proti koncu romana, povsem presunljivo asketsko in obenem vsebinsko polno zastavljenega, sta tako dva sorodna lika, ki sta se odločila, da ječe nočeta več. In vsak od njiju gradi svoj svet, vsak od njiju ima svoje predsodke. Kako se iz zanke samozavedanja, hrepenenja po spoznavanju novega in razbitju meja sveta po robu postavijo junaki Chaboutéjevega risoromana in kaj je v njem za vas, vam v odgovor prijazno in navdušeno priporočam v branje in gledanje Sama.
Risoroman Sam je zgodba o "bum", ki ga nevede povsem mimobežno opravljamo vsak dan. O vrženosti v svet, ki nas na začetku obdane in o aktivni vlogi, ki ga imamo v tem, ko ga razširjamo. Nekaj tega, o katerem je na nekem mestu pisal tudi sloviti Augusto Monterroso, ko je zapisal, da majhen svet, v katerega se rodimo, lahko razširimo le z domišljijo ali pa tako, da iz njega pobegnemo. To je delo o žalostnih in zvedavih trenutkih, ko se dražljaji iz okolice iz rutine umaknejo in prepustijo svoje mesto temni in nejasni, a tudi iskrivi podobi samozavedanja, ki v nekaj sunkih pogleda v zrcalo naredi ogromno. Dobrega in slabega hkrati. Sam je risoroman o spoznavanju novega in radikalni intimizaciji spoznanega. O prisvajanju sveta. Hkrati pa tudi o pogumu, ki ga terja prej omenjeni pogled v zrcalu. Zato se navkljub temačni sceni in misterioznem odtenku, ki ga nosijo podobe tega risoromana zdi, da gre za povsem z življenjem napolnjeno delo. Morda celo delo o preživetju. Jaz sem bil prijetno presenečen ob učinku, ki ga je imel name. S takšnim delom se, priznam, še nisem srečal. A Chaboutéjev Sam je izkušnja, ki podari, tako kot vsako drugo izvrstno delo, razmislek. Predvsem, ponavljam, o svetu, učenju, spoznavanju in pretresljivih vlogah, ki jih pri vsem tem odigrajo podobe samega sebe. Močno priporočam.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Recenzijski izvod je priskrbela založba VigeVageKnjige. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar