Konteksti

vir slike: goga.si V eni zadnjih edicij založbe Goga nas poletje čaka odprtih rok z branjem odlične knjige o iskanju doma in poigravanjem z močjo pisca, ki zmore hudo dobro pluti med fikcijo in otipljivo zaznano stvarnostjo in tako megli zgodovino, prežeto z žalostjo s pikrim, a dobro odmerjenim humorjem. Takšno pot, od človeka in njegove tvorne vloge do zgodovine ter od te k suvanju tega istega človeka nazaj, je v izjemnem branju prinesla Irena Duša Draž, ki je prevedla zbirko kratke proze Aleksandarja Hemona, zbrano pod naslovom Vprašanje Bruna. Hemonov prvenec, ki je požel veliko pozitivnih odzivov, povsem upravičeno. Pisanje učinkuje sveže, zelo berljivo, humorno in iznajdljivo, obenem pa nikakor na prvo žogo in brez družbenih premislekov, ki se preko osebne integritete in družine povezujejo v diskurz o zgodovini, geopolitiki in metafikcijskega obvladovanja brisanja meja med fikcijo in stvarnostjo . Med teksti najdemo tudi fotografije, naslovnico pa krasi detajl slike Steva...

Kitajske literature, najsibo starejše ali mlajše, ne poznam kaj dosti. Niti se ne bom pretvarjal, da jo. Zavedam se, da gre za kulturo, ki je daleč stran, pri čemer ne gre le za kilometre. Zato so načini, kako beremo tekste, ki prihajajo od tam, lahko izzivi povsem svojih zgodb. A pozdravljam izdajanje avtorjev, kot je Yu Hua tudi pri nas. Pa ne zato, da bi ponudili nekakšne nove poglede na realnost sveta okoli nas. To naredi vsaka knjiga tako ali tako. Gre nemara prav za to, da v njih prepoznamo jedro človeštva, ki v zaključenih zgodbah najde neko osnovno pomiritev. Ki v pripovedi počasi, stran za stranjo in poved za povedjo odstira trenutnost v primerjavi s širšo zgodbo, ki jo pišemo vsi skupaj. In ki zmore v svoji moči komplementarnosti ponuditi širšemu občinstvu interpretacijo življenja, ki ga želimo in ne želimo hkrati. Ki prinaša vzpone in padce, s svojo prikrito in neprikrito simboliko pa v majhnih delčkih svoje sestavljanke prinaša napotke za stoično držo, ki bo uspela stati in...

Na začetku je bila na sredini med njima. Skoraj točno na sredini. Ampak tam ni obstala, šla je naprej in nekoliko kasneje v resnici zaživela, čeprav nemara v senci drugih, bolj znanih in bolj uspešnih. A v očeh tistih, ki so zanjo skrbeli, ni nikdar bila manjvredna. Kasneje je zaradi vsega, kar se je dogajalo, postala tudi nekoliko drugačna, a njena zgodba živi še naprej, nemalo jih je takšnih, ki jih še vedno noro navdušuje. In tako bo še naprej, malo zaradi prve in malo tudi zaradi druge. Prva je na svet prišla nekaj desetletij pred njo in bila njen navdih. Bila je navdih še marsičemu in takšna ostaja še naprej. Trdno je zasidrana med klasične stvaritve največjih mojstrovin minulega stoletja in prav nič ne kaže, da bi ji bilo to mesto odvzeto. Ker je na nek način posebna. In posebna je tudi druga. Čeprav je z življenjem šele dobro pričela. Kar nekaj desetletij kasneje od nje. In še enkrat toliko od prve. Ta, druga, prav tako živi zaradi prve, mogoče malo tudi zaradi tiste, ki je bila...

Tiha hiša je eden tistih romanov, ki svoje zgodbe ne pripoveduje na enostaven način. Problem pripovedovalca, s kakršnim smo imeli opravka recimo v Večerji, je tu pravzaprav nemogoč. Ali pa potenciran, kakor vzamemo. Sam se nagibam k tistim, ki bodo trdili, da je mnoštvo pripovedovalcev, ki nam tu narekuje tempo, v resnici močno v prid bralni izkušnji, ki jo priskrbi Orhan Pamuk v najnovejšem prevodu, pred tedni dospelim na naše police. Tiha hiša je kot mandala, ki jo gledamo, popolnoma mirnega pogleda, prevzetega nad lepoto njenega nastajanja, simetrične uravnoteženosti. Tiha hiša nastaja pred našimi očmi, in čisto nič tiha ni. V resnici kriči svoje zgodbe, teh ima namreč na pretek. In ne bivajo neodvisno druga od druge, temveč se prepletajo, tako kot zgodbe, ki jih piše življenje in življenja, ki se na nevidnih nitkah povezujejo med seboj. Kot mandala, pri kateri pravzaprav ne veš, kje bi s pogledom začel in kje smeš za hip zatisniti oči, da ne izgubiš rdeče niti, ki te je začarala...

Zapis je bil predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje . Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za objavo   http://outsider.si/   Trije možje se klatijo je eden zadnjih knjižnih naslovov, ki je našel pot v moje roke. Napisal jo je Jerome Klapka Jerome (1859 – 1927). In povsem mešani občutki me navdajajo, ko razmišljam o sodbi. Povsem mešani. In pri tem nisem edini. vir slike: bralnaznacka.si Že dvanajst let mineva, odkar je The Guardian , spletišče, ki ni kar vsevprek zanemarljivo glede pisanja o kulturi in knjigah, objavil l estvico stotih največjih romanov vseh časov . Takšni seznami sicer niso nikakršna redkost, a vseeno je vsake toliko prijetno pogledati nanje. In na tem dotičnem seznamu najdemo tudi Jeromovo delo. Na triintridesetem mestu, za dr. Jackyllom in mr. Hydeom ter pred Dorianom Grayem. Težava, ki jo ima tu knjiga Trije možje se klatijo, je predvsem, da je na tem seznamu ni. The Guardian je na seznam doda...

Vsake toliko tudi v svetu branja naletim na vtise, ki me silijo v črno-bel svet, iz katerega nekako težko sklepam, da bo čtivo ljudem všeč zaradi tega motiva, takšnega jezika, onega razpleta, medtem, ko jim ne bo všeč glavna oseba, se z njo ne bodo mogli strinjati in bodo težko z njo delili moralne dileme. Tako razgiban se mi zdi običajno skoraj vsak literarni svet, ki ga razpira fikcija. Svet različnih odtenkov. A včasih se mi zdi, da sem v rokah držal knjigo, za katero sem prepričan, da bo izzvala bodisi odobravanje bodisi je ljudje prebrati ne bodo želeli dlje od začetnih strani. Resnica doživljanja fikcije je vseeno na srečo precej onkraj posameznega občutja ugodja in vedno vleče neko sredinsko črto, zato se tudi sam vestno in neutrudno izogibam trivializacijam, ki so vsevprek na delu okoliščin našega bitja, tudi v branju. vir slike:rtvslo.si Roman Breztežni sem doživel kot delo, ki je v domala inovativno nasilnem slogu od mene zahtevalo veliko pozornosti, obenem pa vra...

Zapis je bil predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje . Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za objavo   http://outsider.si/   V umetnosti obstaja nekakšen estetski ozir, skozi katerega lahko v delo strmiš dolgo časa, pa ne moreš biti prepričan, da boš zagledal pravo stvar. Spoznanje, da si na sledi nečemu velikemu, te vase sprejme šele post festum takšnemu strmenju in temu čudenju. A ko se enkrat zgodi, se skoraj utopiš v grozi lastnega obupa, sledeč žalosti očitne površne pozornosti, ki si jo namenil točno temu delu, takšnemu avtorju. Moral bi biti boljši in poslušati bolj natančno. A vseeno škode pravzaprav ni. Prava stvar je tu, strmenje in čudenje prav tako. In avtor je Avtor. V tem primeru Stefan Zweig s svojim izjemnim delom, Včerajšnji svet . vir slike: bukla.si Včerajšnji svet bi lahko brali na mnogo načinov. Lahko bi drzno zapisal, da gre za presežek izjemne kakovosti opisovanja nekega obdobja. Lahko bi zapisal tudi, da...