 |
| vir slike: bukla.si |
Kambilina pripoved zvečine zajema obdobje enega leta. V tem času spoznamo njeno družino, v kateri ima daleč najpomembnejšo, avtoritarno in glasno vlogo oče. Škrlatni hibiskus je najprej prav gotovo knjiga o očetu. Eugene je izjemen lik in Chimamande ga je odlično portretirala kot osebo, ki ima v družbi zelo velik pomen. Tu igra vlogo vzornega podjetnika, ki je s trdim delom in odrekanjem prišel do uspehov. Kot lastniku časopisa pa se mu stvari začenjajo spreminjati, saj država pada v kaos in v časih politične
nestabilnosti je tisk običajno zelo na udaru, mediji so seveda zelo pomembni. A Eugene je toliko večja avtoriteta tudi v cerkveni družbi. Tam njegova podoba malodane meji na idola, ki nastopa kot paradigma resničnega krščanskega življenja in ga v ta namen često uporabi tudi župnik v svojih pridigah. Eugene je bržkone utelešen ideal krščanske rutine, ki si je z mehanizmom svoje biti uspel pridobiti božjo naklonjenost za posvetno življenje. Kot takšnega nas počasi, a vzdržema in z naklonjenostjo predstavlja tudi Kambili. Sama z bratom Jajem in podložno ženo, njuno mater, živijo v Eugenovi senci. Vsi igrajo svojo vlogo, vsak ima svoj urnik. Kambili je izredno marljivo dekle, ki je v šoli zelo uspešna, Eugene je seveda prepričan, da z njegovo in božjo pomočjo. Kar je v tem primeru zelo vzporedno in sovisno, če ne celo identično.
Doma so stvari začele razpadati, ko moj brat Jaja ni šel k obhajilu in je očka vrgel svojo težko mašno knjigo v prostor in razbil figurice na etažerju.
Trdo roko Eugenove vzgoje spoznamo skozi Kambiline pripovedi o tem, kako sprejema slabe novice in vsakodnevne dogodke, ki skozi naključnost življenja prodrejo njegovo rutino. Zapleti pa se pričnejo ob družinskem obisku, ki ga naredijo ob prazničnem potovanju v Eugenov domači kraj. Tam blizu živi njegov oče, na obisk pride tudi njegova sestra, Kambilina in Jajova teta Ifeoma. Medtem, ko Eugen o svojem očetu noče niti slišati, saj meni, da njegova poganska prepričanja ne sodijo v življenje njegove družine, pa je do sestre, sicer univerzitetne profesorice, bolj prizanesljiv. Kambili tako pripoveduje, kako sta z Jajem na kratko izkoristila odmerjen čas za obisk starega očeta in kako povsem sveže je deloval obisk tete, ki se je očitno odločila, da bo otroka skušala vsaj malo iztrgati iz krempljev Eugenove težke in stroge vzgoje. Kambilin svet se počasi prične odpirati, lupina njene vzgoje se vedno bolj lomi. Zato je vesela, ko gresta z bratom lahko za nekaj dni na počitnice k teti in njeni družini.
Bilo je, kot bi vsak dan v šoli skušala ujeti ravnotežje z vrečo gramoza na glavi, pri čemer si nisem smela pomagati z rokami. Tisk v mojem učbeniku se mi je še vedno prikazoval kot rdeč madež in duh mojega bratca je bil še vedno sploščen med ozkimi črtami iz krvi.
Tam jo čaka povsem drugačno življenje. Vse je mnogo bolj sproščeno. Mnogo bolj prizemljeno, manj obkroženo z bogastvom in mnogo bolj povezano. A zato nič nereligiozno. Tudi precej bolj strpno, vključujoče, navdihujoče. Jajo se hitro vklopi v družbo, v njem se počasi pričenja prebujati ljubezen do vrtnarskih opravil, tudi do škrlatnih hibiskusov. Kambili se tu počasi prebuja v okolico, ki je sicer ni sposobna gledati zviška, kar bi glede na njen status pričakoval, a jo ta okolica, tu imam v mislih predvsem njeno sestrično Amako, neprestano provocira. Kambili se izkaže kot krhko dekle, ki na provokacije ne naseda, hkrati pa se je pripravljena podučiti o marsičem, tudi hitreje, če bi le ne bila v njeni glavi vest v podobi očeta Eugena, ki je bil pogosto prisoten tudi takrat, ko ni bil. Zdi se, da le takrat, ko je bila Kambili v družbi Amadija, duhovnika, čas, očetov vpliv in vse ostalo, nekoliko zastane. Seveda, Škrlatni hibiskus je tudi zgodba o prvi ljubezni.
Zdaj je jokal, solze so mu tekle po obrazu. Preden sem videla vodo, sem videla paro. Opazovala sem, kako je voda kot v počasnem posnetku stekla iz kotlička, v loku na moja stopala.
Ob povratku domov stvari pričenjajo iti navzdol. Zelo. Oče Eugene se v svoji veri za pravo vzgojo poslužuje malodane inkvizicijskih metod, pri čemer ne štedi udarcev in bolečine, ki jo zadaja tudi ženi. In gre predaleč. Mimogrede in seveda z velikim vplivom na družinsko življenje gre predaleč tudi politično ozračje, pritiski na uredništvo Eugenovega časopisa in na univerzo. Prav slednje je povzročilo, da je Ifeoma z družino migrirala v Ameriko. Po drugi strani pa je predvsem katastrofa Eugenovega ravnanja v intimnem družinskem okolju neizogibno peljala v tragedijo, ki se je končala življenjem enega in za nekaj časa skoraj ustavila drugega, spremenila pa v resnici popolnoma vse. Sporočilo, ki ga prinašajo cvetovi škrlatnega hibiskusa, ki nekje proti koncu romana nadvse optimistično pričakajo prave oči, pa lepi obliž le na družinsko nesrečo in jih uči, da je za veliko pravih reči najbrž najpomembnejši le čas.
Poglej, škrlatni hibiskusi bodo zacveteli ...
Škrlatni hibiskus se tu zaključi. Chimamande Ngozi Adichie je pripeljala Kambilino pripoved h koncu in s tem predvsem zgodbo o družini. Kar tudi roman v prvi vrsti je. In v njem najdemo, kot smo videli, marsikaj. V ozadju občasno tudi krhke pripovedi o odraščanju najstnice, ki živi vse prej kot običajno najstniško življenje, bralci najdemo tudi kontrast med medlim vplivom, ki ga ima politična nestabilnost na družbeno težje dotakljive skupine – Eugenova družina je pod pritiskom le zaradi njegovega časopisa – in življenjsko ogrožajočim pritiskom, ki ga je deležna Kambilina teta kot univerzitetna profesorica. A rezultat je praktično enak. Revolucija tako ali drugače vedno žre svoje otroke. Tako se pri profesorici, ki je lik izrazito sleherniškega delavca, ki razmišlja napredno, obenem pa se zaveda, da mora preživeti tako sebe kot svojo družino, iztek delovanja moralno povsem upravičeno zateče v imigracijo. Chimamande je Kambilino teto, Eugenovo sestro, uporabila za model, kako selitev onkraj luže v nobenem smislu ni bila enostavna, a povsem neizogibna. Odličen prikaz. Kot tudi dobro prikaže vse odtenke Kambilinega odraščanja med dekleti, njeno brezizhodno zaljubljenost, navezanost na družino. Prav v slednji, v tej osnovni mikrocelici Škrlatnega hibiskusa pa je največji, dasiravno tragični biser romana.
Zgoraj oblaki kot pobarvana bombažna volna visijo nizko, tako nizko, da se mi zdi, da se lahko stegnem in iz njih iztisnem vlago. Novo deževje bo kmalu prišlo.
Kambili je na razpotju, kjer kot pošteno in moralno povsem neoporečno bitje vdano posluša nauke svojega avtoritarnega očeta, ljubi svojega brata in se uči od svoje matere. Zaupa svoji vesti in posluša svoje srce. Jabolko moralnega spora je njen stari oče. Eugenov oče, ki ni zapustil svojih korenin in povsem strpno sicer, a vendar ne pristaja na verski fanatizem, ki ga zganja Eugene. Zato si od slednjega nakoplje sovražni srd. Jaja in Kambili imata prepoved (predolgega) druženja z njim. Vstopi Ifeoma. Z mnogo manj fanatičnimi pogledi in veliko večjo ljubeznijo do očeta. Preko nje in svoje sestrične, bratrancev spozna spoštovanje, toleranco in čistost vesti. V očetove besede dvoma ne zaseje tako močno, kot ga je Jajo, a dovolj, da je prekršila vse zakone, ki jih je oče Eugene postavil. Transgresija vzgojne avtoritete je bila v tem primeru imanetno nujna in Kambili je, če je želela ostati čista v srcu, kar si je prav Eugene tako močno prizadeval, moral prepoznati seme dvoma s pomočjo tete v starem očetu. Tako je pogledala ven iz sebe. Tako je imela svojo iniciacijo v svet zunaj zidov očetovega zakona. V tem, ko je ostala moralna do sebe, je v svoje srce sprejela drugačnost svojega dedka, si želela še več drugačnosti družine svoje tete in sprejeti neustavljivo željo klica ljubezni. Ob tem pa se nikdar zares ni odvrnila od svojega očeta. To je namesto nje do konca naredil šele njen brat Jajo, kot lik povsem identičen Kambili, a s tem, da je zavrnitev očeta na račun srca in svoje morale opravil do konca, postal tudi žrtveno jagnje. Vrhunec pripovedi je prizor sproščenega ogledovanja nedokončane slike dedka, kjer smo priča zavestni transgresiji zakona. Dedek v hiši svojega sina, ki ga tam pod nobenim pogojem ni želel. Konflikt, ki je zapisan izjemno lepo. Situacija Eugenove etike, ki se stepe z moralo mladih junakov, ki so pravi zmagovalci romana, je daleč največji biser, ki ga je Chimamande Ngozi Adichie razvila v svojem prvencu.
Konflikt Škrlatnega hibiskusa je najmočnejši zaradi sivine odločanja, za katero poskrbi glavna junakinja, petnajstletna Kambili, ki je v enem najbolj občutljivih obdobij svojega življenja razpeta med očetovo izjemno strogo vzgojo, bratov upor, materino podložnost očetu, zbadljivim sošolkam in življenjem pri teti, ki ji navkljub materialni negotovosti ponuja bistveno več kot tisto doma. Prvenec Chimamande Ngozi Adichie tako v romanu trka kultur, religij, politik, čustev, igbojščine in angleščine, starega in mladega, revnega in bogatega, jeznega in lepega, najde prostor za povsem osebno in intimno zgodbo.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
spletna stran avtorice
RtvSlo
Delo
Moj bralni blog
Grade saver
Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar