Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga izbere sam. A vzbrst sodobnosti ni utemeljena na napredku, temveč v kontroli škode, ki jo povzročajo mnogi. Premnogi. Zato je treba pisati, razmišljati in brati o tem, kar je. Verjamem, da obstajajo načini, kako zapopasti gnoj Avgujevega hleva sedanjosti učinkovito že s tem, da vzpostavljamo ustrezno refleksijo. Tudi ali predvsem s pomočjo dobrega branja. Takšno je lahko tudi Nikoli ne reci, da te je strah.
Presunljiva zgodba, ki jo spremljamo v knjigi, bo učinkovala na način, kot vse dobre knjige. Vsidrala se bo v duh beročega in tam ostala za vedno. In tako je tudi prav. Že tule, kjer sedim v tem trenutku in zrem v lepo temnomodro obarvano jadransko morje, ki obliva Ugljan, vidim, da še naprej razmišljam o Samii in njeni zgodbi iz knjge, od katere sem se poslovil pred dnevi. In če je to merilo za dobro zgodbo, potem naj bo tako. Ja, Nikoli ne reci, da te je strah je knjiga, ki bo temnomodri barvi oceana za vedno pridala odtenke barv, ki jih tam sicer ne bi bilo. In v roke jo je treba poriniti vsem, mogoče predvsem mlajšim bralcem, generaciji, ki prihaja. Že res, da je pisana za dobo, v kateri živimo, a zdi se mi, da bi rad živel v vedenju, da bodo naše življenje čez nekaj let upravljali ljudje, ki se zavedajo takšnih zgodb.
Samia je dekle, ki odrašča v Somaliji. Navajena je živeti skromno in zadovoljna je z majhnimi stvarmi. Ima svoje življenje, v kateri ima najboljšega prijatelja, ljubečo družino, sestro, na katero je izjemno navezana. In ima tek. Samia izredno dobro teče. To počne zelo rada, pravzaprav obsesivno. Za tek je pripravljena tudi prekršiti pravila. In to se ji povrne, saj zmaguje in pride v somalsko reprezentanco, ki nastopi v Pekingu na olimpijskih igrah. Tam prvič vidi svet zunaj, vidi ostale tekmovalke in - čeprav na daleč - vidi tudi svojega idola, katerega sliko nosi vedno s seboj. In tam njene sanje postanejo toliko bolj otipljive. A doma v Somaliji se politične razmere zaostrujejo z dneva v dan. Ekstremistične ločine se borijo za svojo prevlado, prebivalstvo pa je vedno bolj sojeno na podlagi etničnega porekla. Streli, umori, ustrahovanja, pretepi, policijske ure in pravila, ki krojijo življenja vseh, ki skušajo živeti normalno življenje. Kaj to je, bralcu pravzaprav po nekaj deset straneh knjige ni več jasno. A Samia še vedno teče. Najde tisto šivankino uho, ki se ponudi v vsakodnevju, da lahko počne, kar želi. A najbolj prelomen trenutek njene zgodbe niso zmage, ali sodelovanje na olimpijskih igrah. Trenutek, v katerega se izteče marsikaj v tej knjigi je trenutek, ko se njena sestra Hodan odloči za Pot. Hodan je bila žrtev situacije, ki so jo diktirali vladajoči ekstremisti in se je morala ločiti od moža, ker ni pripradal pravim ljudem. Zato je šla na Pot. To je nekaj, kar s spoštovanjem, grozo, upanjem, veseljem in strahom hkrati izgovarjajo mnogi. Gre za pot do lepšega življenja. Hodan gre nanjo. Od takrat je tudi za Samio le še vprašanje časa, kdaj bo šla za njo. Pred seboj ima sanje, pred seboj ima željo po teku in po pravem treningu, ki ji bo omogočil rezultate. Zato sprejme tudi sama odločitev o Poti. Kaj se zgodi na tej poti, boste morali prebrati sami. Po tem branju ujamemo drobec tega, zakaj o Poti piše z veliko začetnico.
Zgodba ne zapleta po nepotrebnem in Samio v njej zlahka najdemo. Sprva je stara osem let, ob koncu knjige dvajset, spremljamo jo skozi vsa njena najstniška leta. Dodobra spoznamo življenje, ki ga živi v Somaliji, pri tem, da avtor v resnici nikdar ne prestopi meje moraličnosti. Kar je velik plus knjige. Zgodba namreč jasno sporoča, da se tudi somalci prilagodijo razmeram, zelo zelo dolgo se prilagajajo razmeram. Dokler se pač ne da več prilagoditi. Giuseppe Catozzella piše o ljudeh, ki imajo sanje in želje, a pod tem je tudi ekspozicija življenja, ki si želja pravzaprav sploh ne upa več imeti. Ker gre praktično le še za preživetje. Samia je predstavljena kot dekle, ki je ne omejujejo verske ločine ali pomanjkanje hrane. Prve jo omejujejo le toliko, kolikor ji otežujejo trening. Zgodba o Samii je zgodba o neuničljivih željah duha, to ni zgodba o telesu. Z njim in prehrano, ki bi jo kot športnica morala uživati, se ukvarja le ob pogledu na druge športnice, s katerimi se sreča na tekmovanjih in opazi, da ji za dobre rezultate manjka mišične mase, ki je s skromno hrano seveda ne pridobiš. Z ljubeznijo do teka je Samia sposobna zakriti žalost ob tem, kaj se zgodi njenim najbližjem. To bi bil pravzaprav motto prvega dela knjige. In potem pridemo do Poti. Ta se predstavi predvsem kot neprijazna teta, o kateri najprej samo poslušaš, nato o njej razmišljaš in na koncu se za obisk pri njej tudi odločiš. Ko se za obisk odločiš, pravzaprav zelo dobro veš, da je grozna, neprijazna, življenjsko nevarna, draga, nepredvidljiva, škodljiva, nepredstavljivo dolga,…a vendarle je edina, ki vodi do tega, česar si želiš. Nepredstavljivo je, kaj vse se lahko zgodi na poti od Somalije v Malto, kar je cilj Poti. In drugi, pravzaprav mnogo pomembnejši del knjige, bo napravil točno to: poskusil do vseh bralcev pripeljati predstave tega nepredstavljivega.
To ni knjiga, v kateri bi lahko govoril o izpolnitvi namena. Če je tisto, kar je avtor želel povedati v njej, doseženo, bo to le en kamenček od mnogih, ki bo sestavljal mozaik družbe prihodnosti, ki bo radikalno drugačna od te, v kateri živimo sedaj. In potem bomo lahko za nazaj rekli, da je dobro, da smo imeli takšne knjige, ki so povedale zgodbe, kot je Samiina. Njena zgodba je rekonstrukt nečesa, kar se je v fizičnem svetu zgodilo, ujeto med platnicami, od nas pa zahteva konstrukcijo realnosti, ki bo šla onkraj zapisanega. In te zgodbe, podobno sem pisal za Knjigo o Uni, na čisto drugačen način terjajo bralca, kot to počnejo dokumentarci, dnevna poročila ali časopisje, ki poročajo o reki beguncev, ki potujejo v Evropo in si ponavljajo, da nikoli ne smejo reči, da jih je strah. Te zgodbe vodijo h globinam tega neizrečenega strahu. Zato, da lahko vsaj skušamo razumeti. Zbirka Odisej je dobila še eno izvrstno knjigo.
✭✭✭✭✩
Presunljiva zgodba, ki jo spremljamo v knjigi, bo učinkovala na način, kot vse dobre knjige. Vsidrala se bo v duh beročega in tam ostala za vedno. In tako je tudi prav. Že tule, kjer sedim v tem trenutku in zrem v lepo temnomodro obarvano jadransko morje, ki obliva Ugljan, vidim, da še naprej razmišljam o Samii in njeni zgodbi iz knjge, od katere sem se poslovil pred dnevi. In če je to merilo za dobro zgodbo, potem naj bo tako. Ja, Nikoli ne reci, da te je strah je knjiga, ki bo temnomodri barvi oceana za vedno pridala odtenke barv, ki jih tam sicer ne bi bilo. In v roke jo je treba poriniti vsem, mogoče predvsem mlajšim bralcem, generaciji, ki prihaja. Že res, da je pisana za dobo, v kateri živimo, a zdi se mi, da bi rad živel v vedenju, da bodo naše življenje čez nekaj let upravljali ljudje, ki se zavedajo takšnih zgodb.
vir slike: mladinska.com
Samia je dekle, ki odrašča v Somaliji. Navajena je živeti skromno in zadovoljna je z majhnimi stvarmi. Ima svoje življenje, v kateri ima najboljšega prijatelja, ljubečo družino, sestro, na katero je izjemno navezana. In ima tek. Samia izredno dobro teče. To počne zelo rada, pravzaprav obsesivno. Za tek je pripravljena tudi prekršiti pravila. In to se ji povrne, saj zmaguje in pride v somalsko reprezentanco, ki nastopi v Pekingu na olimpijskih igrah. Tam prvič vidi svet zunaj, vidi ostale tekmovalke in - čeprav na daleč - vidi tudi svojega idola, katerega sliko nosi vedno s seboj. In tam njene sanje postanejo toliko bolj otipljive. A doma v Somaliji se politične razmere zaostrujejo z dneva v dan. Ekstremistične ločine se borijo za svojo prevlado, prebivalstvo pa je vedno bolj sojeno na podlagi etničnega porekla. Streli, umori, ustrahovanja, pretepi, policijske ure in pravila, ki krojijo življenja vseh, ki skušajo živeti normalno življenje. Kaj to je, bralcu pravzaprav po nekaj deset straneh knjige ni več jasno. A Samia še vedno teče. Najde tisto šivankino uho, ki se ponudi v vsakodnevju, da lahko počne, kar želi. A najbolj prelomen trenutek njene zgodbe niso zmage, ali sodelovanje na olimpijskih igrah. Trenutek, v katerega se izteče marsikaj v tej knjigi je trenutek, ko se njena sestra Hodan odloči za Pot. Hodan je bila žrtev situacije, ki so jo diktirali vladajoči ekstremisti in se je morala ločiti od moža, ker ni pripradal pravim ljudem. Zato je šla na Pot. To je nekaj, kar s spoštovanjem, grozo, upanjem, veseljem in strahom hkrati izgovarjajo mnogi. Gre za pot do lepšega življenja. Hodan gre nanjo. Od takrat je tudi za Samio le še vprašanje časa, kdaj bo šla za njo. Pred seboj ima sanje, pred seboj ima željo po teku in po pravem treningu, ki ji bo omogočil rezultate. Zato sprejme tudi sama odločitev o Poti. Kaj se zgodi na tej poti, boste morali prebrati sami. Po tem branju ujamemo drobec tega, zakaj o Poti piše z veliko začetnico.
Zresnil se je: "Nikoli ne reci, da te je strah, mala moja. Nikoli. Ker potem si tisto, česar te je strah, začne domišljati, da je nekaj mogočnega in da te lahko premaga."
Zgodba ne zapleta po nepotrebnem in Samio v njej zlahka najdemo. Sprva je stara osem let, ob koncu knjige dvajset, spremljamo jo skozi vsa njena najstniška leta. Dodobra spoznamo življenje, ki ga živi v Somaliji, pri tem, da avtor v resnici nikdar ne prestopi meje moraličnosti. Kar je velik plus knjige. Zgodba namreč jasno sporoča, da se tudi somalci prilagodijo razmeram, zelo zelo dolgo se prilagajajo razmeram. Dokler se pač ne da več prilagoditi. Giuseppe Catozzella piše o ljudeh, ki imajo sanje in želje, a pod tem je tudi ekspozicija življenja, ki si želja pravzaprav sploh ne upa več imeti. Ker gre praktično le še za preživetje. Samia je predstavljena kot dekle, ki je ne omejujejo verske ločine ali pomanjkanje hrane. Prve jo omejujejo le toliko, kolikor ji otežujejo trening. Zgodba o Samii je zgodba o neuničljivih željah duha, to ni zgodba o telesu. Z njim in prehrano, ki bi jo kot športnica morala uživati, se ukvarja le ob pogledu na druge športnice, s katerimi se sreča na tekmovanjih in opazi, da ji za dobre rezultate manjka mišične mase, ki je s skromno hrano seveda ne pridobiš. Z ljubeznijo do teka je Samia sposobna zakriti žalost ob tem, kaj se zgodi njenim najbližjem. To bi bil pravzaprav motto prvega dela knjige. In potem pridemo do Poti. Ta se predstavi predvsem kot neprijazna teta, o kateri najprej samo poslušaš, nato o njej razmišljaš in na koncu se za obisk pri njej tudi odločiš. Ko se za obisk odločiš, pravzaprav zelo dobro veš, da je grozna, neprijazna, življenjsko nevarna, draga, nepredvidljiva, škodljiva, nepredstavljivo dolga,…a vendarle je edina, ki vodi do tega, česar si želiš. Nepredstavljivo je, kaj vse se lahko zgodi na poti od Somalije v Malto, kar je cilj Poti. In drugi, pravzaprav mnogo pomembnejši del knjige, bo napravil točno to: poskusil do vseh bralcev pripeljati predstave tega nepredstavljivega.
Ti drobni opravki in trdna odločitev, da je Pot edina rešitev, so mi zastirali pogled; v resnici se nisem zavedala, kako težaven bo ta podvig.
To ni knjiga, v kateri bi lahko govoril o izpolnitvi namena. Če je tisto, kar je avtor želel povedati v njej, doseženo, bo to le en kamenček od mnogih, ki bo sestavljal mozaik družbe prihodnosti, ki bo radikalno drugačna od te, v kateri živimo sedaj. In potem bomo lahko za nazaj rekli, da je dobro, da smo imeli takšne knjige, ki so povedale zgodbe, kot je Samiina. Njena zgodba je rekonstrukt nečesa, kar se je v fizičnem svetu zgodilo, ujeto med platnicami, od nas pa zahteva konstrukcijo realnosti, ki bo šla onkraj zapisanega. In te zgodbe, podobno sem pisal za Knjigo o Uni, na čisto drugačen način terjajo bralca, kot to počnejo dokumentarci, dnevna poročila ali časopisje, ki poročajo o reki beguncev, ki potujejo v Evropo in si ponavljajo, da nikoli ne smejo reči, da jih je strah. Te zgodbe vodijo h globinam tega neizrečenega strahu. Zato, da lahko vsaj skušamo razumeti. Zbirka Odisej je dobila še eno izvrstno knjigo.
✭✭✭✭✩
Takole je Samia tekla v Pekingu (video Ilya Kravtsov, Youtube)
Obišči tudi:
Komentarji
Objavite komentar