29. avgust 2019

Čas koz: o gradnji skupnosti

vir slike: bukla.si
Na makedonsko prozo nimam veliko spominov. Pred natanko šestimi leti sem tule popisoval izjemno bralno izkušnjo knjige Venka Andonovskega, Popek sveta. Kompleksno branje, v katerem je bralčeva vloga izjemno pomembna; branje o popku sveta kot davno zapisani skrivnosti, skrbno varovani, zapisani v pisavi, ki je ne more razvozlati povsem vsakdo. Ostane v spominu, velikokrat jo tudi priporočim. No, najbrž bo nekaj podobnega tudi z naslednjo. Luan Starova si kot »sinteza balkanskih kultur« z Andonovskim ne deli le geografskega sorodstva, na hrbtni strani knjige lahko preberemo, da gre za makedonskega pisatelja albanskih korenin, temveč tudi odlično zbirko Moderni klasiki. Prvi je bil objavljen pod zaporedno številko 72, drugi pod 108. Zbirka, ki ne neha presenečati in bogato nagrajuje vsakega, ki se prepusti izborom urednikov Cankarjeve založbe, da spoznava odlične avtorje, za katere bralec mojega amaterskega kova najbrž ne bi tako zlahka naletel. Za prevod je poskrbel Aleš Mustar.

Zgodovinsko, biografsko in spominsko, dokumentarno spisana zgodba o otroštvu v sila zapletenem času; o zelo prijetnem, berljivem in navdušujočem, vendarle zelo analitično prikazani družbi; o odnosu državnega aparata do ljudstva, vplivu politik na vsakdanje življenje, osnovne življenjske potrebe in predvsem o pogledu na odraščanje, kjer se v otroških očeh išče vzornike, očete, figure, ki nekaj pomenijo, zglede. Knjiga o dveh takšnih zgledih in dveh očetih. Roman, ki v slikanje obdobja, ki je po drugi svetovni vojni z mnogimi napetostmi gradilo novo družbo, mestoma bizarno in satirično pripoved pelje tudi v mitske razsežnosti. Odlično kratko branje o odraščanju v času koz. In v teh kozah je marsikaj brezčasnega.

»Koze, na trgu je na tisoče ljudi in koz!«

Čas koz se začne s pogledom na trdnjavo Kale. Spoštljivo portretiranje neuničljive trdne točke življenja, ki omogoča jasen pogled in kot sidrišče zgodovine kljubuje spremembam. Ta pogled predstavi prvoosebnega pripovedovalca, ki se spominja dne, ko so v mesto prišle koze. Prišlo je mnogo koz, spremljale so mnogo ljudi. To

21. avgust 2019

Sodišče: kako je nekje potrebno potegniti črto

vir slike: miszalozba.com
Tokrat imam pred seboj branje, ki zaključuje tisto mini trilogijo knjig, ki v neki ključni maniri vključujejo sodišča. Po Živem pesku, kjer smo imeli opravka s katastrofo, ki so jo povzročili mladoletniki na švedski šoli in spremljali odvijanje zgodbe na sodišču, sem prejšnjič še z mnogo večjim veseljem zagrizel v Vielovo esejistično in eksistencialistično spisano miniaturko o življenju, ki ga je na glavo obrnil prevarant in za to tudi plačal, o upravičenosti tega plačila pa smo s sodnikom skupaj odločali tudi mi. To pot gremo globlje v drobovino delovanja sodišč, odvetnikov, razmišljanja sodne veje oblasti na več nivojih in vsega, kar njihove odločitve vlečejo za sabo. Pred seboj imam knjigo Igorja Karlovška, Sodišče, ki so ga izdali pri založbi Miš. Igor je prekaljeni, izkušeni avtor mnogih knjig, tudi na Kontekstih sem ga bral v mladinskem čtivu Preživetje, v katerem je precej spretno združil elemente pustolovščine, kriminalke in problemskega branja za mlade. Tule se je lotil pisanja za starejšo publiko. Napisal je relativno kompleksen roman, ki v središče jemlje zgodbo o razvoju prijateljstva med dvema pravnikoma, ki sta si karakterno povsem različna in imata povsem drugačna ozadja, vseeno pa ohranjata tesno prijateljstvo; in primer streljanja v Jurkloštru, za katerega pravzaprav vemo, kdo ni kriv, a za zgodbo je pomembno predvsem to, da se v primeru, ki se leta in leta vleče na sodiščih na nasprotnih bregovih znajdeta prav naša glavna junaka, prijatelja in njuna okolica. A tu je tudi zgodba o politiki, gospodarstvu, korupciji, poznanstvih, družini, preteklosti in izgradnji naše družbe na temeljih oportunizma, denarja in zvez, ki gredo tudi onkraj meja Slovenije. Zato si branje zasluži pozornost: opozarja na gnilobo družbe, trhle vezi, ki z denarjem podprto začasnostjo za prihodnost ne pomeni nič dobrega, v glavi pa zapušča premislek o propadu vrednot, ki ima rešitev zgolj v pokončnih posameznikih, dasiravno so ti preveč osamljeni. Marsikaj v Sodišču me je spomnilo na Pogodbo Mojce Širok.

Roman se razteza na spodobnih 430 straneh, na katerih je Igor Karlovšek uspel povezati nekaj različnih elementov v realistično interpretacijo dogodkov, ki imajo osnovo, navdih, v povsem resničnem primeru, s katerim se je avtor kot odvetnik srečal sam. Poleg tega primera, ki je osnovni primer krivice, ki se lahko posamezniku zgodi v kolesju funkcioniranja sodne in izvršilne veje oblasti, pa nam avtro skozi zgodbo sporoča tudi videnje vpliva politike na potek vsakdanjega

09. avgust 2019

353. člen kazenskega zakonika: tisoč devetsto petdeset dni in nato vsi tisti, ki sledijo

vir slike: emka.si
Nekje prav naslednje leto bo minilo okroglih 30 let, odkar je fenomenalni Nick Cave z vrsticami Come sail your ships around me/ And burn your bridges down/ We make a little history baby/ Every time you come around pel v nesmrtni The Ship Song. Ne glede na to, da poje o ljubezni, me je branje, ki sem a pred časom držal v rokah, spomnilo prav nanjo. Sedaj odzvanja, še posebej sedaj, ko te vrstice pišem ob zvokih plovil, ki si utirajo pot prek morskih valov. V prihodnost, novo sedanjost, novi trenutek. Ker to je tudi pesem o trenutku. Trenutku odločitve, ki pod preprogo večnosti pomede preteklost in ji nadane poteze za nadaljnje možnosti. Te se zdijo pravilne, kljub temu, da marsikaj pravi temu nasprotno. In tako je tudi s tem branjem. V 109. izdaji Modernih klasikov, ki jim vedno znova ponudim priložnost za spoznavanje novih literarnih moči, se na nek način dogaja prav to. Minimalističen roman, primeren tudi za uprizoritev pred gledališkim občinstvom, ki se dogaja v dialogu med obtoženim in sodnikom, razkriva zločin in obrazložitev, ne kesanja, premislek, tudi zgodbo o tem, kaj je do tega pripeljalo in sodnikovo končno razsodbo. Tako je toliko bolj to tudi refleksija med zakoni in moralo, nemara še bolj pravilno, da rečemo pravičnostjo. Gre za 353. člen kazenskega zakonika, kratki roman, ki ga je napisal Tanguy Viel in v slovenščino preložil Aleš Berger; izdali so ga, tako kot vse Moderne klasike doslej, pri Cankarjevi založbi. Ta knjiga je druga v tem mojem mini ciklu branj, ki se tako ali drugače pomembno dotikajo tudi sodišč.

Roman se pričenja v slogu, ki nam je znan že od Uspavanke, ali prejšnjega Živega peska. To pomeni, da je v čisto mirnem in poetičnem slogu, ki se nemalokrat prikrade v izpoved Martiala Kermeurja pred sodnikom, naš protagonist že v začetku zapisal, kako sta se nekega dne z Antoinom Lazanecom
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...