Konteksti

V nekih idealnih zgodovinah, ki jih ne bi nikdar pisali prebivalci naše zemlje, otroci niso del vojne. Vojne so nemara nujne, bi me lahko kdo poučil. Ne vem sicer, s kakšnim argumentom, a vseeno. Vojne so zgodbe izkazovanja moči, takšnih in drugačnih. Za dosego ekonomskih, političnih, geografskih in še kakšnih drugih koristi. Ali vseh skupaj. V tej najbrž preskopi ali preširoki opredelitvi je jasno lahko le to, da v teh zgodbah otroci nimajo kaj iskati. Vojna bi morala biti stvar odraslih ljudi, ki so jih neuspehi vseh drugih rešitev pripeljali do sklepa, da drugače ne gre. Ne gre, ker je želja še vedno premočna. A ta želja je še vedno stvar odraslih, ne otrok. Zato v nekih idealnih zgodovinah otroci v vojnih zgodbah ne nastopajo. Obstajajo seveda realne zgodbe, ki se na te fantazije požvižgajo. In gredo k stvari kot taki, kakršna je. Popisujejo krute usode otrok, ki jih vojne jemljejo za talce svojih nevarnih igric. Ko so kot neka kolateralna škoda, ki je ni moč preprečiti. Ta veliki...

Vsaka knjiga, ki je napisana v maniri literature, bi morala v sebi nositi tudi osnutke odgovora na vprašanje, čemu pisati. Zdi se, da je vsebina sama, kolikor je lažniva v primerjavi z izkustvom bralčevega življenja in pogojena z kukalom, skozi katerega je opazovana le s strani avtorja, tista, ki nosi izvirni greh te lažnivosti. Zato sama kriči po legitimizaciji. Po tem, da je njen obstoj utemeljen. Da ima, kot bi rekel Svetlanin škrat Avgust, ko je pesnil litanije proti Kuzmi , da obstaja. Ima da obstaja. A škrat Avgust se je postavil v vlogo stvarnika, ločenega od narave, ki ji poveljuje. Roman in njegova vsebina pa ima le avtorja in bralca. Nekoga, ki piše izmišljije in nekoga, ki jih bere. In ker se že v osnovi zdi, da obstaja neka notranja nuja, da obstajajo vsi trije, je v nekem paradoksu skoraj nujno neko pretvarjanje avtorja, da bralec od njega terja utemeljitev pisanja. Ali je to zaradi pisateljeve potrebe po prevpraševanju svojega početja? Mogoče zaradi preproste umestitve se...

HHhH je kratica za Himmlers Hirn heißt Heydrich , kar bi po slovensko pomenilo Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich .  HHhH je hkrati tudi naslov odlične knjige, ki sem jo z veseljem prečital v zadnjih dnevih. Naslov lahko o knjigi izda veliko, a največkrat je tako, da ga šele po branju uspemo nekako dojeti in takrat nam je bolj jasno, kam pes taco moli. Knjige vsekakor ne gre soditi zgolj po naslovu. Če že, potem rajši po platnicah. In razmišljanje, pisanje o HHhH, je vsaj toliko prepredeno z užitkom, kot je bilo branje. Takoj je potrebno razjasniti: roman Laurenta Bineta o atentatu na Reinharda Heydricha je izjemno dobro berljivo delo, vrhunsko v svoji strukturi, inovativno v svojem pristopu in napeto branje, ki ti poleg zgodbe, ki jo je napisala zgodovina, poda tudi zgodbo o rekonstruiranju te zgodbe. Roman, ki ga imamo pred seboj, lahko torej dojamemo zgolj kot enačbo, v katere računu sta se znašli zgodba o atentatu in zgodba o pisanju zgodbe o atentatu. To je Zgodba...

Medtem, ko potovanje skozi čas in prostor najlažje steče v izvrstnih knjigah, je v resnici najtežje odmera ravno pravšnje količine svobode, ki jo ima pisatelj , da svoje junake pošlje na to potovanje.  Ecova knjiga Praško pokopališče me je prisilila v razmišljanje o tej zgornji povedi. Mogoče bolj, kot glede česar koli drugega. Svoboda, ki jo imaš, ko pišeš in ko ti nihče ne drug ne govori, kaj, kako in o čem boš pisal. Pa ne gre za prisilo, gre za svobode tega, kar bi parafrazirali nekaj bolj znanega, ko bi rekli: nihče ne more tvoje zgodbe napisati, razen tebe. Pa vendarle iztek ni vedno navdušujoč. Ta svoboda je marsikdaj prehuda in ne gre. Brez vodil je vsekakor težje kot z njimi. In zato je tako malo avtorjev tudi zelo dobrih avtorjev. In zakaj me je ravno Ecova knjiga spravila sem? (vir slike: mladinska.com) Praško pokopališče bo marsikomu naporna knjiga. Tudi sam sem občasno lovil svoje misli, ko sem jo bral. Gre za to, da je knjiga napisana čisto v ecovski man...