Preskoči na glavno vsebino

Samostan: ljubezen v času solovetske oblasti

vir slike: emka.si
Letošnje leto je res polno dobrih knjig. Malo je nerodno le to, da so tako obilne, da ne gre prav hitro. A dobrega branja sem vedno vesel. Čeprav je polno teme, gnusa, razočaranja, slabega, mrzlega, nepravičnega, živalskega in kaotičnega. Vendarle pa tudi polno zgodovine in ljudi, ki so v podobni, nemara zelo podobni zgodbi zares preživljali in pustili del svojega življenja (ali vsega) na tem odročnem kraju, kjer si je sovjetska oblast v dvajsetih letih 20. stoletja domislila izvedbo prevzgojnega taborišča, v nekem modelu, ki so mu sledili (drugi) gulagi kasneje. To je zgodba o dogajanju v taborišču na Soloveških otokih. Izjemno natančen, senzibilen in kričeč roman, ki bralca prilepi na svoje strani; mnogodimenzionalna študija človeških odnosov v nejasnih razmerah, ki v ozadju vsega ustvarjajo povsem kaotičen občutek popolne nemoči nad strojem zgodovine. In v njej nekaj posameznikov. Takšnih in drugačnih. V njej tudi ljubezen. Takšna in drugačna. 

Pišemo o Samostanu. Roman, ki je pri Cankarjevi založbi v prevodu Boruta Kraševca izšel pred nekaj tedni, ponuja literaturo, ki s svojo besedo zleze pod kožo, začara in obsodi, preizkuša in pelje zelo globoko. Moč pisave Zaharja Prilepina.

"Ne kaži navzven, da počivaš," je rekel Artjom. "Celo če hodiš naokoli brez dela, se pretvarjaj, da delaš. Ne delaj počasi, pa tudi ne prehitro. Tako kot dihaš, tako tudi delaj, ne da bi se zasopel, tukaj se nikamor ne mudi. Ne kaži duše, ne kaži značaja. Ne skušaj bit močan, raje bodi neopazen. Ne bodi grob. Zataji se. Potrpi. Ne pritožuj se, "[...]  

Zgoraj omenjeni prevajalec je pred časom, malo po izzidu Samostana, na svojem Facebook profilu objavil zanimiv seznam sodobnih ruskih del, ki jih priporoča v branje in med njimi najdemo tudi nekaj naslovov, ki so se znašli tudi tule na Kontekstih: fantastično reposkrumbno Sveto knjigo volkodlaka, trpko Pokopljite me za šprajc in izjemnega Laurusa. In kakopak je zraven tudi Samostan. Ki bi prav tako sodil izbor Modernih klasikov.

"To ni taborišče, ampak laboratorij!"

Obilno čtivo, raztezajoče se na krepkih 700 straneh, ponuja predvsem napeto zgodbo o preživetju. Gre za dogodke, ki krojijo usodo Artjoma Gorjajinova, kaznjenca, ki so ga po umoru očeta poslali na Solovke. Nekje v njem je ta očetomor zelo pekoče odmeval v Artjomovi nerazrešenosti, kar se zdi povezano tudi z odnosom, ki ga je kasneje pokazal do matere. V podobni temi je odlična tudi Pamukova Rdečelaska. No, kakorkoli že, na glavnem otoku še danes stoji stoletja star samostan, ki so ga politične oblasti v Rusiji zaradi odročne, slabo dostopne lege uporabile za svoj prevzgojni zavod, če mu lahko tako rečemo. To, da je praktično nemogoče pobegniti na celino, je vsem jasno, tudi bralcem Samostana, kjer takšen poizkus spremljamo proti koncu pripovedi. Artjom je osrednja oseba Samostana. Naš protagonist, ki pravzaprav razen greha, ki ga je storil, da so ga v Soloveško taborišče poslali, v toku knjige z ozirom na olajševalne okoliščine, ki so mu oteževale življenje, ni storil kakega večjega etično spornega kiksa, s katerim bi se bralcu preveč zameril. Če odmislimo pesti, intrige, zanašanje na golo srečo, zaničevanje nekaterih in oportunizem, kar je – v že omenjenih okoliščinah – popolnoma sprejemljivo. Artjoma spremljamo pri njegovih opravilih in komunikaciji s sotrpini. V taborišču je vse podrejeno hierarhiji tako na ravni posameznih čet kot tudi na ravni vodstva, ki ima na Solovkah popolno oblast nad življenjem in smrtjo. Arbitrarna presoja vseh, od obveščevalne službe IPO do posameznih čekistov in malodane tudi rdečearmejcev in konec koncev tudi kaznjencev, močno briše načelne meje med tem, kaj je prav in kaj narobe. Zato z Artjomom vred tudi mi upamo na najboljše, kar lahko prinese jutrišnji dan. Ali nemara že današnja noč.

Oblast tukaj ni sovjetska, ampak solovetska.

Artjom prične kot nabiralec jagod, gre na prekopavanje samostanskega pokopališča in se vmes tudi spre predvsem z urki. O urkih, se spomnimo, je pisal Lilin v Sibirski vzgoji, a o plemeniti etiki in spoštovanju, o katerem je Lilin pisal tam, v Samostanu ni duha ne sluha. Z urki, ki so se upirali tako carskemu kot komunističnemu režimu ima naš junak posebej kratek stik, ki se vleče povsem do konca knjige, čeprav v romanu v resnici, morda le kak duhovnik iz tega izpade, ni oseb, ki bi ne bile privedene do konca svojih moči in moralne razsodnosti. Artjom je imel močno desnico in spor s podtaknjenimi kartami ga je v nepravem trenutku pahnil v taboriščni lazaret, kjer pa je hitro okreval. Nato ga sreča naključje, da so pričeli s pripravami na spartakiado, nekakšnimi športnimi igrami med kaznjenci, kamor se je blefersko Artjom prijavil kot boksar. Tok vzpona se nadaljuje, ko ga namazan jezik iznajdljivo pripelje naprej do samega Ejhmanisa, poveljujočega v taborišču. Ta ga odpelje na misijo iskanja zakopanih zakladov. Življenje v taborišču pa postane celo zelo znosno. Tu zares šteje v kateri četi si in koga imaš na svoji strani. Bralec občuti oboje: tako neznansko lakoto, ko v dnevu pred tabo postavijo le skledo kropa in košček kruha ali pest kaše kot tudi izjemno veselje ob pirogih, ki jih je bil Artjom deležen v teh svetlejših delih zgodbe. In ker v ta načrtni kaos, ki ga Prilepin ustvarja, tudi bralcu počasi zleze pod kožo, kar se občuti kot popolna izgubljenost v možnostih, ki jih ponuja Soloveško taborišče na vedno tanjši liniji med življenjem in smrtjo. Delček svetlobe ob Ejhmanisovem boku se je tako tudi za Artjoma hitro in nespretno končal. In takrat nekje v zgodbo nekoliko bolj dejavno poseže Galina.

Artjom sicer ni imel nobene pravice, da bi jo pozdravljal, enkao kot tudi noben drug kaznjenec iz dvanajste čete ni smel neposredno ogovarjati poveljstva. Ampak Galina mogoče ni vedela, odkod je. Mogoče je pa gasilec iz pete čete.

Galina je mlada in zvesta pripadnica revolucije. In stroga zasliševalka v obveščevalni službi IPO, ki deluje v taborišču. Prilepin je njeno vlogo zelo načrtno premislil, poleg tega, kar izvemo v Artjomovi zgodbi, je ob koncu knjige tudi dokumentarno popisan njen dnevnik. Galina je kot rečeno zvesta uslužbenka, pravi del aparata. In s kar precejšnjo močjo, ki pritiče njeni funkciji. Predvsem pa, kot izvemo iz dnevnikov, očarana nad Ejhmanisom. A Artjom, ki je nanjo očitno naredil močan vtis, tega ne ve. In med njima se splete strastna zveza, polna navdušujočih in nerodnih dialogov, osvetljenih s prepovedano zvezo med kaznjencem in čekistko IPO. Galja ob incidentu s poizkusom atentata nad Ejhmanisom uporabi zveze in Artjoma pošlje na oddaljeno lokacijo, na Lisičji otok, kamor tudi sama pride na obisk, kakopak. Ta zveza nato do konca zgodbe nekako vztraja. Galja, kjer se le da, Artjomu pomaga, kolikor mu pač lahko, da ne bi tudi sama zabredla v težave. A stvari se začenjajo zopet obračati navzdol. Artjom v spletu dogodkov zopet malodane izgubi glavo, se reši in z Galjo celo skuša pobegniti, kar pa se zopet izkaže za polom. Kakšna je bila njuna usoda, kaj se je dogodilo Ejhmanisu in drugim sokaznjencem, ne gre izdati tule.

Tukaj vsi grešijo.

Samostan je odlična knjiga na več ravneh. Težko sodim o avtentičnosti popisanih dogodkov, a estetsko podoživljanje življenja v tem prevzgojnem taborišču je izredno močno. Vsepovsod se barva blato, mraz, lakota, nasilje, kri, nered in kaos. Skozi tako obarvano prizmo prihajajo kultivirani dialogi med kaznjenci in tudi upravo, ki razpravljajo o narodu, politiki, pesnikih in doživljanju duha časa, v katerega so bili vsi vrženi. V ospredju je Artjom. Povsem običajen človek, ki nima posebnih znanj in spretnosti, a se zdi, da ga iz nerešljivih situacij vedno nekaj izvleče. Z njim spoznamo taborišče, ustroj njegovega delovanja, popolnoma razumljiva nasprotujoča si čustva, ki jih goji do Galje in po drugi strani dokaj nerazumljiv sram, ki ga je pokazal v odnosu do lastne matere. Artjom je tisti, s katerim bomo trepetali in se veselili. Izredno zanimiv je odnos, ki ga imata z Galino in ta je večino časa celo romantično osvetljen pod kotom prepovedanega sadeža, a Prilepin je na koncu v dodatku z Galininim dnevnikom to romantično gesto, ki je zgoraj omenjenim barvam dodala nekaj lepših, kratko malo prečrtal. Ali to pomeni, da ni lepega? Kaj je upanje? Kako je oblečen Bog na Solovkah?

Bog je na Solovkih nag. Nočem ga več. Sram me je.

Po knjižni predlogi Samostana se, tako Borut Kraševec v spremni besedi, snema serija. Če pride do mene, jo hlastno pograbim. Roman krasi besedno mojstrstvo, ki dobro omogoča vživetje v nemogoče življenjske razmere. Z njimi je Prilepin zarisal odtis zgodovine svojega naroda, ki jo je odlikovala ekstremna potreba po prevzgoji družbeno nesprejemljivih oseb. A v Samostanu ne beremo, kot bi pričakovali, o redu, ki takole pošastno požira svoje prebivalce, temveč glavna linija zgodbe odseva totalni kaos boja za preživetje, v katerem ti tudi blaga sapica iz sosednje čete lahko življenje reši, ali pa ti ga vzame. In v tem kaosu ni toliko prostora za favoriziranje te ali one propagande, tudi Prilepin na to pristane. Zato pred bralca postavi Artjoma in njegovo (ne)srečo. Njegov boj za obstanek. In Galinin boj. Tudi Ejhmanisov boj, če želite. Brez metafor. In kaj na koncu ostane? Solovetska oblast in ljubezen.

Stavim, da bo tole nekaj najboljšega, kar boste letos brali.


✭✭✭✭



Obišči tudi:
Bukla
Emka 
Dobre knjige
Radio Prvi
Delo
RBTH
Goodreads


Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez