 |
| vir slike: emka.si |
Pišemo o Samostanu. Roman, ki je pri Cankarjevi založbi v prevodu Boruta Kraševca izšel pred nekaj tedni, ponuja literaturo, ki s svojo besedo zleze pod kožo, začara in obsodi, preizkuša in pelje zelo globoko. Moč pisave Zaharja Prilepina.
"Ne kaži navzven, da počivaš," je rekel Artjom. "Celo če hodiš naokoli brez dela, se pretvarjaj, da delaš. Ne delaj počasi, pa tudi ne prehitro. Tako kot dihaš, tako tudi delaj, ne da bi se zasopel, tukaj se nikamor ne mudi. Ne kaži duše, ne kaži značaja. Ne skušaj bit močan, raje bodi neopazen. Ne bodi grob. Zataji se. Potrpi. Ne pritožuj se, "[...]
Zgoraj omenjeni prevajalec je pred časom, malo po izzidu Samostana, na svojem Facebook profilu objavil zanimiv seznam sodobnih ruskih del, ki jih priporoča v branje in med njimi najdemo tudi nekaj naslovov, ki so se znašli tudi tule na Kontekstih: fantastično reposkrumbno Sveto knjigo volkodlaka, trpko Pokopljite me za šprajc in izjemnega Laurusa. In kakopak je zraven tudi Samostan. Ki bi prav tako sodil izbor Modernih klasikov.
"To ni taborišče, ampak laboratorij!"
Obilno čtivo, raztezajoče se na krepkih 700 straneh, ponuja predvsem napeto zgodbo o preživetju. Gre za dogodke, ki krojijo usodo Artjoma Gorjajinova, kaznjenca, ki so ga po umoru očeta poslali na Solovke. Nekje v njem je ta očetomor zelo pekoče odmeval v Artjomovi nerazrešenosti, kar se zdi povezano tudi z odnosom, ki ga je kasneje pokazal do matere. V podobni temi je odlična tudi Pamukova Rdečelaska. No, kakorkoli že, na glavnem otoku še danes stoji stoletja star samostan, ki so ga politične oblasti v Rusiji zaradi odročne, slabo dostopne lege uporabile za svoj prevzgojni zavod, če mu lahko tako rečemo. To, da je praktično nemogoče pobegniti na celino, je vsem jasno, tudi bralcem Samostana, kjer takšen poizkus spremljamo proti koncu pripovedi. Artjom je osrednja oseba Samostana. Naš protagonist, ki pravzaprav razen greha, ki ga je storil, da so ga v Soloveško taborišče poslali, v toku knjige z ozirom na olajševalne okoliščine, ki so mu oteževale življenje, ni storil kakega večjega etično spornega kiksa, s katerim bi se bralcu preveč zameril. Če odmislimo pesti, intrige, zanašanje na golo srečo, zaničevanje nekaterih in oportunizem, kar je – v že omenjenih okoliščinah – popolnoma sprejemljivo. Artjoma spremljamo pri njegovih opravilih in komunikaciji s sotrpini. V taborišču je vse podrejeno hierarhiji tako na ravni posameznih čet kot tudi na ravni vodstva, ki ima na Solovkah popolno oblast nad življenjem in smrtjo. Arbitrarna presoja vseh, od obveščevalne službe IPO do posameznih čekistov in malodane tudi rdečearmejcev in konec koncev tudi kaznjencev, močno briše načelne meje med tem, kaj je prav in kaj narobe. Zato z Artjomom vred tudi mi upamo na najboljše, kar lahko prinese jutrišnji dan. Ali nemara že današnja noč.
Oblast tukaj ni sovjetska, ampak solovetska.
Artjom prične kot nabiralec jagod, gre na prekopavanje samostanskega pokopališča in se vmes tudi spre predvsem z urki. O urkih, se spomnimo, je pisal Lilin v Sibirski vzgoji, a o plemeniti etiki in spoštovanju, o katerem je Lilin pisal tam, v Samostanu ni duha ne sluha. Z urki, ki so se upirali tako carskemu kot komunističnemu režimu ima naš junak posebej kratek stik, ki se vleče povsem do konca knjige, čeprav v romanu v resnici, morda le kak duhovnik iz tega izpade, ni oseb, ki bi ne bile privedene do konca svojih moči in moralne razsodnosti. Artjom je imel močno desnico in spor s podtaknjenimi kartami ga je v nepravem trenutku pahnil v taboriščni lazaret, kjer pa je hitro okreval. Nato ga sreča naključje, da so pričeli s pripravami na spartakiado, nekakšnimi športnimi igrami med kaznjenci, kamor se je blefersko Artjom prijavil kot boksar. Tok vzpona se nadaljuje, ko ga namazan jezik iznajdljivo pripelje naprej do samega Ejhmanisa, poveljujočega v taborišču. Ta ga odpelje na misijo iskanja zakopanih zakladov. Življenje v taborišču pa postane celo zelo znosno. Tu zares šteje v kateri četi si in koga imaš na svoji strani. Bralec občuti oboje: tako neznansko lakoto, ko v dnevu pred tabo postavijo le skledo kropa in košček kruha ali pest kaše kot tudi izjemno veselje ob pirogih, ki jih je bil Artjom deležen v teh svetlejših delih zgodbe. In ker v ta načrtni kaos, ki ga Prilepin ustvarja, tudi bralcu počasi zleze pod kožo, kar se občuti kot popolna izgubljenost v možnostih, ki jih ponuja Soloveško taborišče na vedno tanjši liniji med življenjem in smrtjo. Delček svetlobe ob Ejhmanisovem boku se je tako tudi za Artjoma hitro in nespretno končal. In takrat nekje v zgodbo nekoliko bolj dejavno poseže Galina.
Artjom sicer ni imel nobene pravice, da bi jo pozdravljal, enkao kot tudi noben drug kaznjenec iz dvanajste čete ni smel neposredno ogovarjati poveljstva. Ampak Galina mogoče ni vedela, odkod je. Mogoče je pa gasilec iz pete čete.
Galina je mlada in zvesta pripadnica revolucije. In stroga zasliševalka v obveščevalni službi IPO, ki deluje v taborišču. Prilepin je njeno vlogo zelo načrtno premislil, poleg tega, kar izvemo v Artjomovi zgodbi, je ob koncu knjige tudi dokumentarno popisan njen dnevnik. Galina je kot rečeno zvesta uslužbenka, pravi del aparata. In s kar precejšnjo močjo, ki pritiče njeni funkciji. Predvsem pa, kot izvemo iz dnevnikov, očarana nad Ejhmanisom. A Artjom, ki je nanjo očitno naredil močan vtis, tega ne ve. In med njima se splete strastna zveza, polna navdušujočih in nerodnih dialogov, osvetljenih s prepovedano zvezo med kaznjencem in čekistko IPO. Galja ob incidentu s poizkusom atentata nad Ejhmanisom uporabi zveze in Artjoma pošlje na oddaljeno lokacijo, na Lisičji otok, kamor tudi sama pride na obisk, kakopak. Ta zveza nato do konca zgodbe nekako vztraja. Galja, kjer se le da, Artjomu pomaga, kolikor mu pač lahko, da ne bi tudi sama zabredla v težave. A stvari se začenjajo zopet obračati navzdol. Artjom v spletu dogodkov zopet malodane izgubi glavo, se reši in z Galjo celo skuša pobegniti, kar pa se zopet izkaže za polom. Kakšna je bila njuna usoda, kaj se je dogodilo Ejhmanisu in drugim sokaznjencem, ne gre izdati tule.
Tukaj vsi grešijo.
Samostan je odlična knjiga na več ravneh. Težko sodim o avtentičnosti popisanih dogodkov, a estetsko podoživljanje življenja v tem prevzgojnem taborišču je izredno močno. Vsepovsod se barva blato, mraz, lakota, nasilje, kri, nered in kaos. Skozi tako obarvano prizmo prihajajo kultivirani dialogi med kaznjenci in tudi upravo, ki razpravljajo o narodu, politiki, pesnikih in doživljanju duha časa, v katerega so bili vsi vrženi. V ospredju je Artjom. Povsem običajen človek, ki nima posebnih znanj in spretnosti, a se zdi, da ga iz nerešljivih situacij vedno nekaj izvleče. Z njim spoznamo taborišče, ustroj njegovega delovanja, popolnoma razumljiva nasprotujoča si čustva, ki jih goji do Galje in po drugi strani dokaj nerazumljiv sram, ki ga je pokazal v odnosu do lastne matere. Artjom je tisti, s katerim bomo trepetali in se veselili. Izredno zanimiv je odnos, ki ga imata z Galino in ta je večino časa celo romantično osvetljen pod kotom prepovedanega sadeža, a Prilepin je na koncu v dodatku z Galininim dnevnikom to romantično gesto, ki je zgoraj omenjenim barvam dodala nekaj lepših, kratko malo prečrtal. Ali to pomeni, da ni lepega? Kaj je upanje? Kako je oblečen Bog na Solovkah?
Bog je na Solovkih nag. Nočem ga več. Sram me je.
Po knjižni predlogi Samostana se, tako Borut Kraševec v spremni besedi, snema serija. Če pride do mene, jo hlastno pograbim. Roman krasi besedno mojstrstvo, ki dobro omogoča vživetje v nemogoče življenjske razmere. Z njimi je Prilepin zarisal odtis zgodovine svojega naroda, ki jo je odlikovala ekstremna potreba po prevzgoji družbeno nesprejemljivih oseb. A v Samostanu ne beremo, kot bi pričakovali, o redu, ki takole pošastno požira svoje prebivalce, temveč glavna linija zgodbe odseva totalni kaos boja za preživetje, v katerem ti tudi blaga sapica iz sosednje čete lahko življenje reši, ali pa ti ga vzame. In v tem kaosu ni toliko prostora za favoriziranje te ali one propagande, tudi Prilepin na to pristane. Zato pred bralca postavi Artjoma in njegovo (ne)srečo. Njegov boj za obstanek. In Galinin boj. Tudi Ejhmanisov boj, če želite. Brez metafor. In kaj na koncu ostane? Solovetska oblast in ljubezen.
Stavim, da bo tole nekaj najboljšega, kar boste letos brali.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Bukla
Emka
Dobre knjige
Radio Prvi
Delo
RBTH
Goodreads
Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar