Preskoči na glavno vsebino

Samostan: ljubezen v času solovetske oblasti

vir slike: emka.si
Letošnje leto je res polno dobrih knjig. Malo je nerodno le to, da so tako obilne, da ne gre prav hitro. A dobrega branja sem vedno vesel. Čeprav je polno teme, gnusa, razočaranja, slabega, mrzlega, nepravičnega, živalskega in kaotičnega. Vendarle pa tudi polno zgodovine in ljudi, ki so v podobni, nemara zelo podobni zgodbi zares preživljali in pustili del svojega življenja (ali vsega) na tem odročnem kraju, kjer si je sovjetska oblast v dvajsetih letih 20. stoletja domislila izvedbo prevzgojnega taborišča, v nekem modelu, ki so mu sledili (drugi) gulagi kasneje. To je zgodba o dogajanju v taborišču na Soloveških otokih. Izjemno natančen, senzibilen in kričeč roman, ki bralca prilepi na svoje strani; mnogodimenzionalna študija človeških odnosov v nejasnih razmerah, ki v ozadju vsega ustvarjajo povsem kaotičen občutek popolne nemoči nad strojem zgodovine. In v njej nekaj posameznikov. Takšnih in drugačnih. V njej tudi ljubezen. Takšna in drugačna. 

Pišemo o Samostanu. Roman, ki je pri Cankarjevi založbi v prevodu Boruta Kraševca izšel pred nekaj tedni, ponuja literaturo, ki s svojo besedo zleze pod kožo, začara in obsodi, preizkuša in pelje zelo globoko. Moč pisave Zaharja Prilepina.

"Ne kaži navzven, da počivaš," je rekel Artjom. "Celo če hodiš naokoli brez dela, se pretvarjaj, da delaš. Ne delaj počasi, pa tudi ne prehitro. Tako kot dihaš, tako tudi delaj, ne da bi se zasopel, tukaj se nikamor ne mudi. Ne kaži duše, ne kaži značaja. Ne skušaj bit močan, raje bodi neopazen. Ne bodi grob. Zataji se. Potrpi. Ne pritožuj se, "[...]  

Zgoraj omenjeni prevajalec je pred časom, malo po izzidu Samostana, na svojem Facebook profilu objavil zanimiv seznam sodobnih ruskih del, ki jih priporoča v branje in med njimi najdemo tudi nekaj naslovov, ki so se znašli tudi tule na Kontekstih: fantastično reposkrumbno Sveto knjigo volkodlaka, trpko Pokopljite me za šprajc in izjemnega Laurusa. In kakopak je zraven tudi Samostan. Ki bi prav tako sodil izbor Modernih klasikov.

"To ni taborišče, ampak laboratorij!"

Obilno čtivo, raztezajoče se na krepkih 700 straneh, ponuja predvsem napeto zgodbo o preživetju. Gre za dogodke, ki krojijo usodo Artjoma Gorjajinova, kaznjenca, ki so ga po umoru očeta poslali na Solovke. Nekje v njem je ta očetomor zelo pekoče odmeval v Artjomovi nerazrešenosti, kar se zdi povezano tudi z odnosom, ki ga je kasneje pokazal do matere. V podobni temi je odlična tudi Pamukova Rdečelaska. No, kakorkoli že, na glavnem otoku še danes stoji stoletja star samostan, ki so ga politične oblasti v Rusiji zaradi odročne, slabo dostopne lege uporabile za svoj prevzgojni zavod, če mu lahko tako rečemo. To, da je praktično nemogoče pobegniti na celino, je vsem jasno, tudi bralcem Samostana, kjer takšen poizkus spremljamo proti koncu pripovedi. Artjom je osrednja oseba Samostana. Naš protagonist, ki pravzaprav razen greha, ki ga je storil, da so ga v Soloveško taborišče poslali, v toku knjige z ozirom na olajševalne okoliščine, ki so mu oteževale življenje, ni storil kakega večjega etično spornega kiksa, s katerim bi se bralcu preveč zameril. Če odmislimo pesti, intrige, zanašanje na golo srečo, zaničevanje nekaterih in oportunizem, kar je – v že omenjenih okoliščinah – popolnoma sprejemljivo. Artjoma spremljamo pri njegovih opravilih in komunikaciji s sotrpini. V taborišču je vse podrejeno hierarhiji tako na ravni posameznih čet kot tudi na ravni vodstva, ki ima na Solovkah popolno oblast nad življenjem in smrtjo. Arbitrarna presoja vseh, od obveščevalne službe IPO do posameznih čekistov in malodane tudi rdečearmejcev in konec koncev tudi kaznjencev, močno briše načelne meje med tem, kaj je prav in kaj narobe. Zato z Artjomom vred tudi mi upamo na najboljše, kar lahko prinese jutrišnji dan. Ali nemara že današnja noč.

Oblast tukaj ni sovjetska, ampak solovetska.

Artjom prične kot nabiralec jagod, gre na prekopavanje samostanskega pokopališča in se vmes tudi spre predvsem z urki. O urkih, se spomnimo, je pisal Lilin v Sibirski vzgoji, a o plemeniti etiki in spoštovanju, o katerem je Lilin pisal tam, v Samostanu ni duha ne sluha. Z urki, ki so se upirali tako carskemu kot komunističnemu režimu ima naš junak posebej kratek stik, ki se vleče povsem do konca knjige, čeprav v romanu v resnici, morda le kak duhovnik iz tega izpade, ni oseb, ki bi ne bile privedene do konca svojih moči in moralne razsodnosti. Artjom je imel močno desnico in spor s podtaknjenimi kartami ga je v nepravem trenutku pahnil v taboriščni lazaret, kjer pa je hitro okreval. Nato ga sreča naključje, da so pričeli s pripravami na spartakiado, nekakšnimi športnimi igrami med kaznjenci, kamor se je blefersko Artjom prijavil kot boksar. Tok vzpona se nadaljuje, ko ga namazan jezik iznajdljivo pripelje naprej do samega Ejhmanisa, poveljujočega v taborišču. Ta ga odpelje na misijo iskanja zakopanih zakladov. Življenje v taborišču pa postane celo zelo znosno. Tu zares šteje v kateri četi si in koga imaš na svoji strani. Bralec občuti oboje: tako neznansko lakoto, ko v dnevu pred tabo postavijo le skledo kropa in košček kruha ali pest kaše kot tudi izjemno veselje ob pirogih, ki jih je bil Artjom deležen v teh svetlejših delih zgodbe. In ker v ta načrtni kaos, ki ga Prilepin ustvarja, tudi bralcu počasi zleze pod kožo, kar se občuti kot popolna izgubljenost v možnostih, ki jih ponuja Soloveško taborišče na vedno tanjši liniji med življenjem in smrtjo. Delček svetlobe ob Ejhmanisovem boku se je tako tudi za Artjoma hitro in nespretno končal. In takrat nekje v zgodbo nekoliko bolj dejavno poseže Galina.

Artjom sicer ni imel nobene pravice, da bi jo pozdravljal, enkao kot tudi noben drug kaznjenec iz dvanajste čete ni smel neposredno ogovarjati poveljstva. Ampak Galina mogoče ni vedela, odkod je. Mogoče je pa gasilec iz pete čete.

Galina je mlada in zvesta pripadnica revolucije. In stroga zasliševalka v obveščevalni službi IPO, ki deluje v taborišču. Prilepin je njeno vlogo zelo načrtno premislil, poleg tega, kar izvemo v Artjomovi zgodbi, je ob koncu knjige tudi dokumentarno popisan njen dnevnik. Galina je kot rečeno zvesta uslužbenka, pravi del aparata. In s kar precejšnjo močjo, ki pritiče njeni funkciji. Predvsem pa, kot izvemo iz dnevnikov, očarana nad Ejhmanisom. A Artjom, ki je nanjo očitno naredil močan vtis, tega ne ve. In med njima se splete strastna zveza, polna navdušujočih in nerodnih dialogov, osvetljenih s prepovedano zvezo med kaznjencem in čekistko IPO. Galja ob incidentu s poizkusom atentata nad Ejhmanisom uporabi zveze in Artjoma pošlje na oddaljeno lokacijo, na Lisičji otok, kamor tudi sama pride na obisk, kakopak. Ta zveza nato do konca zgodbe nekako vztraja. Galja, kjer se le da, Artjomu pomaga, kolikor mu pač lahko, da ne bi tudi sama zabredla v težave. A stvari se začenjajo zopet obračati navzdol. Artjom v spletu dogodkov zopet malodane izgubi glavo, se reši in z Galjo celo skuša pobegniti, kar pa se zopet izkaže za polom. Kakšna je bila njuna usoda, kaj se je dogodilo Ejhmanisu in drugim sokaznjencem, ne gre izdati tule.

Tukaj vsi grešijo.

Samostan je odlična knjiga na več ravneh. Težko sodim o avtentičnosti popisanih dogodkov, a estetsko podoživljanje življenja v tem prevzgojnem taborišču je izredno močno. Vsepovsod se barva blato, mraz, lakota, nasilje, kri, nered in kaos. Skozi tako obarvano prizmo prihajajo kultivirani dialogi med kaznjenci in tudi upravo, ki razpravljajo o narodu, politiki, pesnikih in doživljanju duha časa, v katerega so bili vsi vrženi. V ospredju je Artjom. Povsem običajen človek, ki nima posebnih znanj in spretnosti, a se zdi, da ga iz nerešljivih situacij vedno nekaj izvleče. Z njim spoznamo taborišče, ustroj njegovega delovanja, popolnoma razumljiva nasprotujoča si čustva, ki jih goji do Galje in po drugi strani dokaj nerazumljiv sram, ki ga je pokazal v odnosu do lastne matere. Artjom je tisti, s katerim bomo trepetali in se veselili. Izredno zanimiv je odnos, ki ga imata z Galino in ta je večino časa celo romantično osvetljen pod kotom prepovedanega sadeža, a Prilepin je na koncu v dodatku z Galininim dnevnikom to romantično gesto, ki je zgoraj omenjenim barvam dodala nekaj lepših, kratko malo prečrtal. Ali to pomeni, da ni lepega? Kaj je upanje? Kako je oblečen Bog na Solovkah?

Bog je na Solovkih nag. Nočem ga več. Sram me je.

Po knjižni predlogi Samostana se, tako Borut Kraševec v spremni besedi, snema serija. Če pride do mene, jo hlastno pograbim. Roman krasi besedno mojstrstvo, ki dobro omogoča vživetje v nemogoče življenjske razmere. Z njimi je Prilepin zarisal odtis zgodovine svojega naroda, ki jo je odlikovala ekstremna potreba po prevzgoji družbeno nesprejemljivih oseb. A v Samostanu ne beremo, kot bi pričakovali, o redu, ki takole pošastno požira svoje prebivalce, temveč glavna linija zgodbe odseva totalni kaos boja za preživetje, v katerem ti tudi blaga sapica iz sosednje čete lahko življenje reši, ali pa ti ga vzame. In v tem kaosu ni toliko prostora za favoriziranje te ali one propagande, tudi Prilepin na to pristane. Zato pred bralca postavi Artjoma in njegovo (ne)srečo. Njegov boj za obstanek. In Galinin boj. Tudi Ejhmanisov boj, če želite. Brez metafor. In kaj na koncu ostane? Solovetska oblast in ljubezen.

Stavim, da bo tole nekaj najboljšega, kar boste letos brali.


✭✭✭✭



Obišči tudi:
Bukla
Emka 
Dobre knjige
Radio Prvi
Delo
RBTH
Goodreads


Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva