08. september 2018

Jutta Heim: usodno dekle iz Berlina

vir slike: emka.si
V dneh, ko poteka mednarodni literarni festival Vilenica in tam gostuje tudi Immanuel Mifsud, nagrajeni pisatelj z Malte, se vračam k branju njegovega zadnjega romana. V odlični zbirki Moderni klasiki je pod zaporedno številko 102 v zadnji ediciji pred nekaj tedni izšel prevod Mifsudove Jutte Heim. Gre za zanimivo branje, v katerem letiš od strani do strani, a te ves čas preganja občutek, da se ne premakneš nikamor. Tule ne potuješ predaleč, ne iščeš zunanjih vzvodov za srečo. Tule ostajaš notri, po svoji želji ali po prekletstvu usodnega srečanja, ki ti je zapečatil življenje za vedno. Ime tega srečanja je Jutta Heim, ime dogodka, ime prekletstva. In Mifsud nas drži v šahu Jutte Heim in v glavi svojega glavnega junaka Erika Xerrija ves čas. Med obsesijo in navezanostjo. Med diskurzom, ki ne pozna milosti in nemočjo svobodnega odločanja. Iskanja obližev. Pisanja pisem. Roman, v katerem čas in prostor, nekako tudi okolica in družba, družina in služba, postanejo stranski. Jutta Heim je sodobni roman, ki terja zbrano branje. Postreže z mnogimi časovnimi preskoki in pelje predvsem v intimno podobo antijunaka, v katerem tehtamo njegova dejanja in upamo na razrešitev prekletstva. Jutto Heim sta v slovenski jezik prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič.

Relativno kratko delo ne daje občutka, da želi slediti časovnici, ki jo diktira biografija v kakem klasičnem oziru. V njej se vseeno čisto vse suče okoli Erika Xerrija. Gre za gospoda, ki samozavestno stopa po svetu. Je igralec, ki potuje in se vrača na Malto. Tam so nemirne politične razmere, a v pripovedi se zdi, da jih avtor uporablja zgolj za kuliso. Občasno tudi za to, da Erika spomnijo na očeta kot moralne avtoritete. A bistvo je v življenju protagonista. Dogodek z velikim D,
ki poganja roman, je pravzaprav noč, ki jo je Erik preživel v Berlinu. Tja je odšel na potovanje in na Alexanderplatzu v kavarni naletel na Jutto Heim. Z njo je preživel noč v njenem stanovanju, kjer kavo sladka z bomboni, a naslednji dan jo je izgubil. Jutta je izginila iz njegovega življenja. Za vedno. In s tem pravzaprav odprla Pandorino skrinjico, ki bo počasi, a vztrajno in povsem brezsrčno srkala Erikovo življenje vase. Ta pa ga bo skušal tako ali drugače sestavljati nazaj, v nikoli zašitem nemiru, ki bo zaradi te nedoročenosti Jutte Heim Erika spremljal vse do groba. V Erikovem življenju ni manjkalo deklet. Imel je tudi družino, ženo, hči. A Erik je, kot se je Mifsud na nekem mestu izrazil, »ogaben, on je mačo. Ne mislim, da ga sovražim, ni pa oseba, kakršna bi želel biti sam.« (Times of Malta). Erik je sarkastični egoist. Predse vidi le toliko, kolikor je tam reči, ki jih bo lahko uporabil zase. Semkaj spada tudi odnos do žensk in neodnos do družine. Žena ga je zapustila, hčerino odraščanje pa je odšlo mimo njega.

In moram vprašati: kdo si? Poznam tvoje ime, poznam te na otip, poznam tvoje oči in roke, poznam tvojo notranjost, ne vem pa, kako si videti.
Ime ji je bilo Jutta Heim.

Mifsud je v romanu dobro pričaral občutek, kako nepomembne so človeku vse ostale stvari, ko ga v pest ujame fiksacija na nekaj, kar je vedno bolj neulovljivo. Jutta Heim je mistična, Jutta Heim je fatalna izkušnja, Jutta Heim je nedokončana zgodba, ki Eriku ne da spati, se posvetiti življenju ali komur koli v njegovi okolici. Ime Jutte Heim je v zgodbi izrečeno mnogokrat. Ni bila le ena med mnogimi ostalimi. Bila je posebna. Čeprav spomin nanjo vedno bolj bledi, je izkušnja vedno močnejša. Čas ne celi ran. Čas tule povečuje nedorečenost. In zato tudi agonijo. Erik kmalu po prihodu iz Berlina prične pisati pisma Jutti Heim v Berlin. Pisma, v katerih prosi, naj odpiše, naj se mu javi. Moleduje po njej. A Jutta se ne oglasi. Nikdar. Erik medtem skuša krmariti svoje življenje doma. Ob fiksaciji z Jutto je malokaj takšnega, kar v njem vzbudi življenje. Tu je recimo Liża. Ljubimka, s katero ima precej zgodovine in ga tudi znotraj premakne, čeprav tudi sama trpi za boleznijo.

Draga Jutta. Nič ne vem, kaj je bilo s tabo. Svojo zadnjo noč v Berlinu sem si želel preživetis tabo. Si morda pozabila? Hitro si me pozabila.

Erik tako počasi zaključuje tudi zgodbo svojega življenja. Tudi sam zboli. A Jutta Heim navkljub vsemu ostaja. Čeprav je nikdar ni bilo več po tisti noči leta 1980, ko je v Berlinu še stal zid. Kljub starosti in bolezni se odloči, da bo še enkrat odšel v Berlin. Da bo še enkrat poizkusil odkriti, kaj se je zgodilo z Jutto. In odide na Alexanderplatz, odide v kavarno, odide tudi v stanovanje, a o Jutti ne duha in ne sluha. Knjiga se v določenih trenutkih spremeni v pravo detektivsko zgodbo iskanja fantomskega dekleta, za katero v resnici nihče ne ve, kje je in kaj se je z njo zgodilo. Niti arhiv Stasija, kamor se odpravi na poti iskanja. In tu nekje, v teh zamolklih poslednjih poizkusih, da bi zaključil zgodbo Jutte Heim, se roman Mifsuda tudi zaključi. Konča se zgodba iskanja, konča se tudi Erikova zgodba.

Kmalu zatem luči ugasnejo. Vse drugo je sam molk. Dokler se ne zasliši ploskanje in se svetle luči spet ne prižgejo. Gledam publiko v parterju, ki ploska, in razširim roke in se priklonim.

Za Jutto Heim je v resnici konec koncev še najmanj pomembno to, ali sploh je kdaj obstajala ali ne. Jutta je funkcija, ki jo odigra v Erikovi zavesti. In ta zavest je samozavest, moč, izkoriščanje okolice; Erik je antijunak. Življenje, ki ga vodi, je egocentrični pogled na svet, ki je zanj v službi orodja. Iz tega sveta, ki si ga je podredil in ukrojil po svojih potrebah, pa zeva luknja. Luknja neosvojenega, nepotešenega in neznanega. Skrivnostnega, fantomskega in prekletega. Jutta Heim. Pravzaprav njegova smrt. Uničujoča obsesija iskanja in predmeta želje, ki dokončno izginja. Nekdo, ki je vedno tu. Skozi Jutto in ta manko takole pravzaprav krmarimo skozi celoten roman, ki bralca neusmiljeno vodi skozi hipne časovne preskoke po poti njegovega življenja, predvsem njegovega razmišljanja. Soočanja z vsakdanjostmi, ki so vsevprek prežeta z življenjskim stilom Mifsudovega antijunaka, obsojenega na anomalijo svojega življenja.

Natanko to je tudi čar branja Jutte Heim. Zgradba Mifsudovega pisanja me je spomnila na Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico, a brez temačnosti. Pač pa z občutkom utesnjenosti. Ta roman nima prostora; takoj, ko začne dihati, trči v zid spomina na fatalno žensko, ki bralca opomni, da je gibanje po zgodbi zelo omejeno. In čeprav mi tako zasnovana pripoved ne leži, vsekakor priznam izjemno ekspresivnost in učinek besedila. Premikanje po vsebini Erikovega življenja, njegovih muk, strahov in žensk je ujeto med tem, da stoječi na poziciji moralne zavesti težko najdemo sočutje do njegovega osnovnega dojema življenja, hkrati pa bi mu s simpatijo trpečemu privoščili razrešitev, paruzijo njegove heroine. Tako kot je on ujet v anomalijo svojega življenja, smo mi ujeti zaradi anomalij njegovega življenja. Le da ne gre za povsem iste anomalije. Bistveno je, da je v presečišču vsega prav Jutta Heim.


✭✭


Obišči tudi:

Emka
Malta today
Goodreads
Avtorjevo spletno mesto
Times of Malta

Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...