Konteksti

Ob branju Mojega boja sem razmišljal predvsem o tem, kako te spomini lahko presenetijo. Prinesejo dobro ali slabo. Ne, prinašajo. Vsevprek brez občutka prinašajo pozabljene dogodke, čustva in osebe, jih prinašajo na plano, kot bi nekje izza odra obstajal nekdo, ki je vse to zrežiral in se ta sedaj neizmerno zabava, ko nas nebogljene spremlja v dnevnih bitkah s tem, da nenehno ne bruhamo solza sreče, ali kričimo imena prekletih, ali tiho ječimo utapljajoč se v gnevu neskončne bolečine. Nemara res obstaja nekdo. Ali pa ga ni. In tudi to nima nobenega višjega ali globljega smisla. Spomini se zdijo tako prijetni kot neprijetni, potrebni in nepotrebni. Brez njih bi bil le trenutek, z njimi so ti trenutki lahko zelo dolgi. In mogoče nas prav spomini spomnijo na to, kar pravzaprav sploh smo. Kako čutimo in kaj nas je naredilo takšne, kot smo. Mogoče se v spominih spominjamo le spominov, si tako prikličemo spomin na zadnjič, ko smo se v mislih soočali s strahovi svoje preteklosti. A niti ni p...

Nekaj močno privlačnega je na literaturi, ki ima svoj glavni motiv v opisovanju otroštva. Pa nisem popolnoma prepričan, če vem zakaj. Mimo tega, da hodim v NLB po odgovor, vseeno poizkusim v nekaj taktih. Problem, ki ga vidim, je ta, da se mi zdi, da ga ni človeka, ki bi prednosti in vrednosti otroštva spoznal še v času, ko je bil sam del tega procesa. To lahko drži vodo. Ko gremo preko teh težavnih let svojevrstne borbe za obstanek – in prav zato borbe, katere konec si želimo kar najhitreje – pa se z nekakšnim patetičnim spominom vračamo nazaj v leta, ko (zopet si izposojam vrstice Tribusona) spomini niso bili potrebni. In temu rečemo nostalgija. Sam temu ne bi prehitro dajal preveč veselih predznakov, kajti prav rado se dogodi tudi, da se med tem spominjanjem vršijo tudi filmi, ki nas ne navdajajo s pretirano radostjo. A moč teh spominov nas vleče prav tja. In nemara prav zato radi beremo čtivo, ki nas bo peljalo tja. Tja, kjer smo bili tudi sami. S pomembnim dostavkom, da je naravno...