Preskoči na glavno vsebino

Charlottina zgodba: shingaling

vir slike: bukla.si
Pred nekaj več kot letom dni sem pohrustal Julianovo zgodbo, ki jo je R. J. Palacio predstavila in spisala kot nadaljevanje uspešnega problemskega romana Čudo. Čudo je v vseh pogledih izjemno napisano in prevedeno, mlademu bralcu, ki ga na poti odraščanja spremljajo drugačnosti vseh oblik ponuja pot k razumevanju sveta okoli sebe. K strpnosti in vključujočnosti, k pozornosti, ki si jo njegova in njena okolica zasluži na poti neke boljše družbe. Pot, ki je danes, ko se zgodbe, pisane za mlade in malo mlajše bralce toliko bolj zlorabljajo za doseganje slabih ciljev. Čudo je tudi meni pomenil prelomnico v branju mladinske literature, ne le z vsebino, temveč tudi zgradbo romana, saj ta bralca sili v objektivno dojemanje situacij, ko te predstavlja z različnih gledišč. Deluje in funkcionira. Temu avtorica seveda prikima toliko bolj z predstavitvijo Julianove zgodbe. V tej spoznamo, da ima tudi zlo lahko obraz, ki ga skriva za tem, kar se vidi na prvi pogled. V ozadju vsega je marsikaj, a ne nujno vse tako zelo narobe. To zavzetje gledišč, ki sili mlade bralce k vedno vnovičnim kontekstualizacijam branja in z njimi tudi razumevanjem problematičnih dogodkov, na katere prav gotovo pogosto naletijo, tvori esenco problemske mladinske literature.

Charlottina zgodba v tej smeri nadaljuje. K nam v slovenskem prevodu prihaja s pomočjo Boštjana Gorenca Pižame pri založbi Ocean.

Ko smo se vrnili z zimskih počitnic, so vsi govorili samo o vojni, ki so ji rekli tudi fantovska vojna.

Tako kot Julianova, tudi ta pomeni ponovni obisk Auggija in njegovih sošolcev na šoli. Srečanje s
problemi, ki jih imajo in medsebojnimi odnosi, ki te probleme poglabljajo ali rešijo. Predvsem pa je ta zgodba nekoliko odmaknjena od Auggija, to se zdi poglavitna razlika do prejšnjih dveh del. In tega avtorici ne gre nikakor zameriti. Charlotte je dekle, ki ima v šoli svoj šaržer težav, svoje identitetne izzive in svoje načine, kako jih skuša reševati in se vpletati vanje. Tako večkrat omeni Auggija, še večkrat tudi popoln nesmisel tega, čemur pravi fantovska vojna in se v te reči nikakor ne želi vpletati. A z njim, pravzaprav z nobenim fantom se v tej knjigi Charlotte ne druži. Iz tega bo najbrž držalo vsaj dvoje: najprej to, da gre za delček zgodbe Čudo, po katerem bodo bolj posegala dekleta in se hitreje poistovetila z glavnimi junakinjami in nato tudi to, da gre za mnogo bolj samostojno zgodbo, kot je to bila Julianova zgodba. Medtem ko je v slednji Auggie, njegov prihod in Julianov odziv na vse to v središču, to za Charlottino zgodbo sploh ne drži. Auggie je, je tam, sedi pri svoji mizi, in ima svoj krog ljudi s katerimi se druži, do njega pa se je potrebno opredeliti in to je treba narediti s pozitivo. Tu nekako sloni Charlotte. Mnogo bolj kot z njim se ukvarja s Summer, ki se je spomnimo kot eno najtesnejših Auggijevih prijateljic, pripadnic njegovega omizja.

Kot bi se odpravile na skriven izlet. Na popotovanje, za katerega drugi ne vejo.

V ospredju pa je Summer tudi zato, ker knjiga bolj kot o čemer drugem govori o treh prijateljicah, ki so to postale zaradi plesa. Charlotte je dekle, ki velja za pridno in neškodljivo dekle, a da njeni uspehi pridejo tudi vsled tega, ker povsod prva pride na prizorišče. Njena velika želja je tudi ples. In ko učiteljica plesa objavi razpis za avdicijo, kjer bo izbrala tri plesalke, s katerimi bo vadila celo leto in nato vse skupaj okronala s plesno predstavo v Carnegie Hall, je jasno, da si tega želi tudi Charlotte. In ne le ona, na avdicijo pride cel kup deklet. Takšnih, ki se med seboj niti ne družijo. In tako se zgodi, da učiteljica izbere favoritko, odlično plesalko Ximeno, Summer in kakopak Charlotte. Ostali del romana pravzaprav počiva na dogajanju in razmerjem teh treh deklet, ki seveda niso naključno izbrane. Tu je nevtralna Charlotte, ki je pripovedovalka, željna tudi popularne družbe in iskanja same sebe; tu je Ximena, ki spada med popularna dekleta, sedi in spada v družbo, ki je na posebnem piedestalu trendsetterske srenje, ki običajno zviška gleda na vse ostale, prav tako v tej druščini, se zdi, je dovoljeno nekaj več in se dogajajo stvari, ki se drugje (še) ne; in tu je še Summer, ki je pravzaprav edina vez Charlottine zgodbe s Čudom, če dobro pomislim. Summer ni dekle, ki bi se želela opredeljevati za popularno ali ne, zdi se, da se ne bo obremenjevala s stvarmi, ki so pomembne običajnim vrstnicam (Charlotte) ali da bo šla s tokom najpopularnejših trendov, ki jih diktira status ene najbolj vidnih posameznic na šoli (Ximena). V tem smislu sem Summer doživljal kot lik, ki premore ogromno pozitivne energije, pravilne naravnanosti in sposobnosti ločevanja med pomembnimi in nepomembnimi problemi. Summer je namreč edina, ki se druži z Auggijem. Z njim sedi pri kosilu (ja, to sedenje pri kosilu je hud statusni simbol za vse) in s tem okolici sporoča kar nekaj zanimivih spoznanj o sebi: najprej to, da je pripravljena sprejeti Auggija v svojo bližino, da se aktivno sooči s poizkusi diskreditacije vsakogar, ki bi ga zavračal zaradi videza ali bolezni, da ne bo zatiskala oči pred drugačnostjo, da ji v resnici ni mar, kaj si drugi o njej mislijo in da ne bo za vsako ceno iskala politične nevtralnosti v sporu med Julianom in Auggijem zgolj zato, ker gre za fantovsko vojno. Roman pravzaprav počiva na trenjih, ki se odvijajo in vezeh, ki jih stkejo ta tri dekleta.

Nihče ne bi nikoli uganil, da smo se s Summer in Ximeno resnično spoprijateljile.

In družijo se res veliko. Veliko časa skupaj vadijo, doživljajo čudne peripetije s čudaško učiteljico plesa, a stvari tečejo po načrtu. Vmes se seveda podružijo tudi kot prijateljice, izven šole. Se povežejo in si zaupajo marsikatero skrivnost. Se med sabo pomenijo o nepomembnih rečeh (fantje, zmenki) in o pomembnih, med katerimi je tudi odnos do Auggija. Veliko vsega pride na plano predvsem zaradi tega, ker punce spoznajo, da mnogo nelagodja in nesporazumov pride pravzaprav le od tega, ker se premalo poznajo in prehitro sklepa. Zato jih seveda vse to malce spremeni. Spremeni tudi njihov odnos do drugih. Kot pomemben del tega spoznanja, da je marsikatera rešitev v spoznavanju, sprejemanju in naravnanosti v to, da stvari niso nujno takšne, kot se zdijo na prvi pogled, je prav zgodba, ki se kot rdeča nit vleče skozi sicer kratko Charlottino zgodbo. Govori namreč brezdomcu, ki je na isto mesto hodil prepevat pesmi in ga je Charlotte vzljubila. Vzljubila je njegovo prisotnost in zgodbo, ki jo je spletla o njem. Nato je brezdomec izginil in iskanje informacij o njem je postal njen hobi. Kasneje izvemo, da ga pozna tudi Summer in kmalu vse tri s Ximeno iščejo in iščejo. Najdejo ga seveda ne, ker so vse podredile domnevi, ki je zrasla na Charlottinem zeljniku. Ob koncu zgodbe se vsekakor razreši tudi ta uganka. Bistveno pri vsej stvari pa je prav to, kako zlahka nas obvladajo predstave, ki so plod le naše domišljije in z resničnim ustrojem sveta nimajo dosti opravka. S to rdečo nitjo je avtorica dobro naredila lok nazaj preko Julianove zgodbe vse do Čuda, brez katerega tudi Charlottine zgodbe ne bi bilo. Zgodba o treh dekletih, ki so se pripravljale in odplesale vrhunski plesni nastop, je vse prej kot zgolj to.

Pet. Šest.
Pet, šest, sedem, osem!
To je shingaling, punči!

Lani sem zapisal, da v Julianovo zgodbo res ne prihajamo na isti način kot v Čudo. In seveda to drži tudi za Charlottino zgodbo. Ker se Charlotte ni družila z Auggijem in ker se z njim niti ni obremenjevala, pravzaprav funkcionira kot skoraj popolnoma odcepljena zgodba. A v luči Čuda jo seveda beremo drugače. Charlotte obvladuje nevtralnost in skrb za popolnoma druge reči. A prihod v zaplet zgodbe, v kateri preko Ximene in Summer nekatere stvari postanejo mnogo bolj jasne, se odvije v konec, ki takole na prvi pogled ne spreminja veliko, a v puncah premakne marsikaj. Tako je Charlottina zgodba pravzaprav zelo sproščena najstniška zgodba o iskanju identitete in prijateljstva, iskrenosti med dekleti; o tem, kako ne gre zaupati prvemu vtisu. R. J. Palacio je srce Charlottine zgodbe skrila v dogodke med temi tremi dekleti, med katerimi je uravnoteženo umerila tudi Auggija in z njim Čudo. Tudi ali pa natanko zaradi tega, ker ga v Charlottini zgodbi skorajda ni, je pripoved nevtralne Charlotte tako pomembna za vse skupaj. To je ta shingaling.

Čeprav imam občutek, da bodo po tem branju posegala bolj dekleta, verjamem, da v druščini Julianove zgodbe tudi Charlottina ponuja vsebinsko odličen dodatek Čudu. Na ponovno snidenje v šoli Beecher torej.


✭✭✭


Obišči tudi:
Bukla

Recenzijski izvod je priskrbela založba Ocean. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez