Konteksti

vir slike: modrijan.si Kje se neha dokumentarnost in začne umetnost, fikcija? Od kod črpati navdih za podoživljanje tragedij skozi branje o grozljivem? Zakaj bi to sploh želeli? Mogoče prav zaradi bližine z besedami slikamo ne le dogodke temveč tudi kritiko dogodka samega. Vlivamo neko upanje v neponovljivost . Mogoče natanko to. Temeljna premisa del, ki temeljijo na obupnem škodovanju, kršenju vseh človekovih dogovorov in občutkov, se zdi v racionalizaciji dogodka, približevanju občutkov, zapolnjevanju črnih lukenj tega, česar zgodovinopisje in reportažnost ne dosežeta. Moč literature doživljam kot moč empatije njenega bralca ali bralke. Podobne misli sem zbiral že pri Maxu , najbrž še bolj pri Šehićevi Knjigi o Uni , kjer je avtor na vprašanje, kako bi nekomu razložili vojno, odvrnil z vrhunsko in bolečo: »To je kot podaljšani Konec sveta s smetano, le veliko bolje.« V rokah pa držim roman irske pisateljice Edne O'Brien z naslovom V gozdu. Išel je v prevodu Maje Kraigher pri ...

Najdlje do sebe spustim čtiva, ki se ne pretvarjajo, da mi podajajo neko impresijo doživetega osebnega dogodka. Ali, bognedaj, resnico nekega zgodovinsko odmevnega dogajanja. Takšna čtiva so kot neprijetni sogovorniki, ki si seveda zaslužijo svojih pet minut in jih lahko tudi s pridom izkoristijo, vendar pa dobri vtisi večkrat obstanejo že pri tistem prvem ti-bom-jaz-zdaj-povedal-kako-je. Zato najdlje spustim prav tiste, ki za svoje literarne izpade porabijo nekaj več ovinkov, se prepustijo toku neusmiljene domišljije in uporabijo nešteto dobrih besed, česar sam pravzaprav nikoli ne vidim kot brezglavo kopičenje avtorskih pol ali, če se le da, erupcijo avtorjevega ega. Čeprav se zavedam, da slednjega ne sme manjkati, verjamem, da gre le za tek na dolge proge. Veliko besed in opisov, pridevnikov in različnih poizkusov, da povemo isto, je tu le zato, da priznamo, da tisto nekaj, kar govori iz tebe v ustvarjanju, ne more biti povedano v hipu in preprosto. Zato naravnost obožujem metafore...

Krvavi poldnevnik je roman, o odločitvi za katerega se verjetno vprašuješ kar nekaj časa. Ko končaš s tem branjem, si preprosto pretresen, prebutan in odvržen kot nepotrebna cunja tja pod lijak, čakajoč na naslednje pomladansko čiščenje, ko boš zopet uporaben. Zato obstajajo tudi druge knjige, takšne, ki ne terjajo toliko v zameno. Obstaja namreč nekaj največjih mojstrov, ki so sposobni preseči preprosto naracijo in napraviti nekaj, kar v glavi bralca zapusti apokaliptičen mir. Pri tem, da tu ne gre za preprosti mir, ki bi se bratil s spokojnostjo, temveč gre za mir, ki je tišina. Predvsem tišina, ker zahteva molk in premislek, tudi če ga nočeš. V skladu z Wittgensteinom, da je treba o stvareh, o katerih ne moremo govoriti, pač molčati. V druščino mojstrov te nepovratne stezo bi štel recimo še Leonarda Cohena z mnogimi vrsticami (na primer tista z There is a crack in everything. That's how the light gets in ) , pa Nick Cave, predvsem s poezijo, a tudi s svojim Ko je oslica zagled...