10. november 2019

Odposlanec: igra s kartami

vir slike: bukla.si
Na dober posluh pri meni naletijo teksti, ki se zdijo nekoliko drugačni od običajnega. Ki se malo poigrajo z glavnim junakom, ga uspejo tudi poslati ven iz omejitev besedila in ga napraviti za kompetentnega sogovornika zahtevnemu bralcu. Teksti, s katerimi avtor ne želi le zapisati zgodbe, ampak gre onkraj nje. Zato sem zelo užival v Zusakovem Odposlancu. Avtor, ki ga veliko publike pozna predvsem po njegovi Kradljivki knjig, je tule napisal nadvse pozitivno knjigo. Skozi lik glavnega junaka najdemo turbulentno soočanje z nenavadnimi dogodki, ki so tu le orodje za obrat protagonista k samemu sebi. To je knjiga o sleherniku, ki se znajde v toku dogodkov, za katere ni prepričan, kako in zakaj se mu dogajajo, a jim sledi. Tudi knjiga o življenju drugih. O vseh, ki lik obkrožajo in so tako ali drugače postali del vsega, kar njegovo življenje tudi opredeljuje. Je tudi knjiga o etiki, o tem, kaj in kako je potrebno storiti. Zgodba, ki je napisana kot intriganten triler, le da to ni. Knjiga o dobrem, prijateljstvu, ljubezni, pogumu, neznanem in odločitvah. Odposlanec Markusa Zusaka je izšel pri založbi Sanje v prevodu Alenke Ropret. In vsekakor ne bo prvič, da knjigo, ki pobira nagrade za mladinski roman, zlahka priporočam tudi vsem ostalim.

Najprej je to knjiga o življenju, ki ni usmerjeno h kakemu specifično določenemu cilju. Glavni lik, središčna točka zgodbe, okoli katere se čisto vse suka, je Ed Kennedy. Gre za mladega junaka, ki to nalašč ni. Mladi ja, junak nikakor. Zgodba je tista, ki ga bo takšnega šele naredila. Ed je taksist brez kakih večjih in širokopoteznih načrtov v življenju. Kot se opiše sam: Taksist. Lokalni parazit.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...