Konteksti

vir slike: sodobnost.com Kot bi imela predhodne zgodbe na straneh pripovedi mojstra Patricka Nessa in rahločutnega Greena, hkrati pa nevarno, a zapeljivo prijateljevala z Carrolovo Alico, pred mano leži z oranžno temnino ozaljšanimi platnicami in izjemnimi ilustracijami - majhna knjiga z naslovom Sara in pozabljeni trg . Spomladi letošnjega leta so jo v prevodu Dušanke Zabukovec izdali v založbi KUD Sodobnost International . Vzdolž postavljanja Zorana Penevskega ob bok Nessu in Greenu tako o njem govorim vsaj na dva načina: zlahka mu pripišem konkreten ugriz v težavno problemsko tematiko (ne le mladih), ki najbrž marsikomu polomi zobe in hkrati mu ploskam k uspehu. Penevski je izvrstno presegel žanrske omejitve in predale, ki se trudijo bralne sezname sestavljati na podlagi starosti. Odlično bo učinkoval tudi na starejše bralce. Sara in pozabljeni trg je pripoved o svetu dvanajstletnega dekleta . O bogatem svetu, ki prebiva v glavi ne povsem običajne punce. Nič v tej pripovedi ni ...

vir slike: bukla.si Tam nekje v drugem letniku gimnazije se je moje življenje v marsičem sukalo okoli glasbe. Muske, komadov. Žganja, takšnega in drugačnega. Pravzaprav, bolj je hrumelo, treskalo in vpilo, bolje je bilo. Temu vzlic sem nestrpno spremljal vse pomembnejše novosti s področja in povsem temu primerno do zadnjega razpoložljivega tolarja zapravil vse, kar sem premogel, da si bogatim zbirko tega hrumenja, treskanja in vpitja. Med novostmi tistega odličnega leta je bila tudi še danes izjemno navdušujoča zgoščenka Sepulture, naslovljena Roots . V žaru odličnega vtisa dolgometražne osnovne različice sem si seveda omislil tudi singel Ratamahatta. In tu sem prvič slišal divjo priredbo Marleyjeve pesmi War , v skladu s paradigmo, ki jo je takrat udejanjal brazilski kvartet. Pesem je hipnotična, sporočilna in malodane litanijskem duhu sporoča vojno, ki preplavlja čisto vse konce neba. Vojna, prepir, bitke, vse tisto, kar skozi zlo prebiva na zemlji. Naravno stanje, o katerem je ...

vir slike: bukla.si Navkljub temu, da se pisanje nekaterih knjig zdi kot prenašanje zelo zelo težkega bremena, jih je najbrž potrebno napisati. Vsaj tako je Benedict Wells povedal v intervjuju za The Guardian , ko je dejal: " To knjigo sem moral napisati, naslednje knjige si želim napisati. " In v mislih ima svojo uspešnico O koncu žalosti . Pogovor je zanimiv, ker razkriva mnogo ozadja, v katerem je avtor pisal roman. Kar daje misliti, kako drži, da je v pisanju mnogo avtobiografskega, iz česar je potrebno črpati popisovanja čustev, hrepenenja in videnje strukture sveta, da nato bralčeva izkušnja drži vodo; hkrati pa tudi potrjuje tisto, kar sem ugotavljal pri mnogih drugih, kako pomemben element dobrega pisanja je njen samoterapevtski učinek. Pisatelj se zdi kot bolnik, ki trpi za bremenom neskončnega brezna, ki ga zre skozi predirajoče oči očitkov po posluhu zgodbi, ki se ima v njem zgoditi. Kot Sizif, ki si je prislužil kazen večnega vračanja navdiha, dokler ga ne iz...

vir slike: sodobnost.com Mnogi so načini, ki peljejo knjige k svojim bralcem ali bralce k svojim knjigam. In prav je tako, saj smo v teh rečeh, kot tudi drugih, precej različni. V knjižnicah se tisti, ki ne pridejo s šoping listkom, tako vidim, znajdejo tako, da se bodisi ozrejo le po izpostavljenih knjigah bodisi gredo do najljubšega knjižničarja (da ne bodo vedno le knjižničarke) po napotilo bodisi pa se potopijo med police in napol naključno odpirajo mimobežne naslove ter čakajo na iskrice. Takšne iskrice sem doživel ob prvem stiku z današnjim branjem. Zdaj, ko sem zaključil, pa verjamem, da ga bodo drugi odkrili tudi na ostale načine. Pred tedni sem pisal o Selji Ahava , ki je po mojem mnenju povsem upravičeno prejela nagrado Evropske unije za književnost , sedaj lahko natanko isto trdim tudi za Pierra J. Mejlaka . Ta jo je namreč prejel dve leti prej, torej 2014. Za zbirko kratke proze s skupnim naslovom Dak li l-Lejl Ihallik Tghid , Kar noč dopušča , ki jo je izdal leta 201...

vir slike: sodobnost.com Med novostmi, ki so v zadnjem času dospele iz založbe KUD Sodobnost International, mi je najbolj v oči padla knjiga s pomenljivim naslovom Stvari, ki padejo z neba . Selja Ahava je za roman leta 2016 prejela nagrado Evropske unije za književnost. In ta je zdaj na voljo tudi v slovenskem jeziku. Delo, ki je izjemno zanimivo v mnogih smereh, tako po vsebinski plati, kot predvsem v zgradbi. Razgibano, s polno domišljije, izzivalnih gledišč in neverjetno lahkoto, s katerimi v bralcu vzbudi premislek o prav tako neverjetnih situacijah, v katerih se lahko znajde. V tem ga nato premika korak dlje, ko ga povpraša o tem, kaj naj s tem stori. Kako naj se s temi neverjetnimi situacijami sooči in kje najti smisel. In ali takšen sploh obstaja. Odlično čtivo, ki sem ga z užitkom prebral. Selja Ahava je tako napisala kratko delo, kjer skozi tri različne pripovedovalke pelje bralca v življenje najprej majhnega otroka, ki je na povsem katastrofalno neverjeten način iz...

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl...

vir slike: emka.si Prva zbirka kratkih zgodb, ki sem se jih lotil letos, so zbrane v devetindevetdeseti ediciji izvrstne zbirke Moderni klasiki . Poleg Roalda Dahla in njegovih Zbranih kratkih zgodb , ki jih te dni prebiram, sem te dni preživel tudi v družbi Andrésa Neumana v Stvari, ki jih ne narediva. In všeč mi je, da Moderni klasiki nadaljujejo tradicijo, s katero k meni pripeljejo južnoameriške pisatelje v takšni obliki, ki jih sicer ne bi srečal. A to za Neumana v resnici ne drži, saj sem pred skoraj natanko štirimi leti tudi na Kontekstih že gostil njegov roman Samogovori , zelo intimno delo o soočanju z boleznijo. Mario, Elena in mali Lito opravljajo svoje samogovore tega, kaj doživljajo in skupaj sestavijo očutljivo delo, ki ga še danes priporočam v branje. Stvari, ki jih ne narediva, se zdijo drugačne. Tu so kratke zgodbe, ki ne dovoljujejo tako kompleksnih formacij in besedila so natančno odmerjena, podrejena svojemu učinku. A točno to: natančna in usmerjena besedila...

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s...

Pokrpajmo žive pove veliko. Najprej o telesu. Nato o družini, o družbi, o stroki, o hitrosti, o življenju in o smrti. Pesem, ki jo lahko pojejo bitja, ki s sinoptičnim pogledom motrijo tisto, kar se običajno ne da opazovati na takšen način. Knjiga, za katero je treba zbrati neskončno empatije, da vsem vpletenim nameniš dovolj prostora, ko načeloma takšna situacija dovolj prostora ne bo dala nikdar. Presunljiva pripoved o tekmi s časom, polna nasprotij in iskanja priložnosti, da ostanemo živi. Nagrajeni roman pisateljice Maylis de Kerangal, Pokrpajmo žive, vas ne bo pustil hladnih. Zgodba, ki je pravzaprav kratko delo, na manj kot 200 straneh, je polna čustev, trpkih spoznanj, pa tudi sreče, upanja in soočanja s nepredstavljivo zahtevnim poslanstvom mnogih zdravnikov, ki vsakodnevno opravljajo težko delo v transplantacijski medicini. Zgodba se začne z življenjem. S polnim življenjem, ki ga najstnik Simon živi v želji, da bo izkoristil svoje dneve kar najbolj, kot je mogoče. Pri njem...

Od trenutka, ko sem prvič slišal, da je prevod načrtovan, pa do tega, da sem knjigo držal v rokah, je tokrat minilo več kot leto in pol. Ne vem, ali sem že kdaj tako nestrpno pričakoval izdajo kake knjige. Pred nekaj dnevi sem tako dobil prevod zadnjega romana Harukija Murakamija , ki se glasi Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja . Murakami ga je izdal pred tremi leti in med občinstvom požel različne sprejeme. Ko takole gledam po odzivih in ocenah, najdem tako tiste, ki mu namenjajo odličnosti kot tudi tiste, ki ga pribijajo na križ dolgočasja in togote. Pa me to ne preseneča, avtor, kakršen je s svojim slogom in razponom domišljije, s katero se loteva vsakodnevja, je pač takšen, da do njegovih del težko čutiš nevtralnost. Sam že nekaj časa spadam med tiste, ki jih Murakami težko razočara. Od prve njegove, ki sem jo prebral, 1Q84 , pa do pred kratkim v roke vzete Kafke na obali . vir slike: emka.si Kje se tu znajde Brezbarvni Tsukuru Tazaki? Knjigo sem počasi ...

Pred koncem letošnjega bralnega leta je v moje roke dospela še ena izjemno zanimiva zadeva, pred nekaj meseci so jo izdali pri Sanjah . Gre za staro, zelo staro čtivo, ki je nastalo tam nekje v času, ko se je Vodnik odločil, da bo svoje sonarodnjake razsvetljeval s prvimi Lublanskimi novicami . Torej še pred devetnajstim stoletjem. Na vso moč se mi zdi, da je bilo to obdobje, ko se je razsvetljenstvo v evropski kulturi in znanosti pričelo umikati pred silovitimi poudarki, ki jih s seboj nosi romantika. Matthew Lewis je leta 1796 spisal delo Menih. Sredjemetražec s prgiščem več od štiristotih strani ponuja ogromno, tako iz enega kot iz drugega sveta.  vir slike: sanje.si Zgodba nas torej odpelje v svet konca 18. stoletja, v Španijo. V bistvu sta praktično od vsega začetka nekako dve zgodbi, hkrati pa nam nobena od teh ne bo ponudila uvida v življenje, ki so ga živeli običajni ljudje. Roman nam slika podobe življenja plemstva na eni strani in klera, menihov in nun na drugi...

Ob branju Mojega boja sem razmišljal predvsem o tem, kako te spomini lahko presenetijo. Prinesejo dobro ali slabo. Ne, prinašajo. Vsevprek brez občutka prinašajo pozabljene dogodke, čustva in osebe, jih prinašajo na plano, kot bi nekje izza odra obstajal nekdo, ki je vse to zrežiral in se ta sedaj neizmerno zabava, ko nas nebogljene spremlja v dnevnih bitkah s tem, da nenehno ne bruhamo solza sreče, ali kričimo imena prekletih, ali tiho ječimo utapljajoč se v gnevu neskončne bolečine. Nemara res obstaja nekdo. Ali pa ga ni. In tudi to nima nobenega višjega ali globljega smisla. Spomini se zdijo tako prijetni kot neprijetni, potrebni in nepotrebni. Brez njih bi bil le trenutek, z njimi so ti trenutki lahko zelo dolgi. In mogoče nas prav spomini spomnijo na to, kar pravzaprav sploh smo. Kako čutimo in kaj nas je naredilo takšne, kot smo. Mogoče se v spominih spominjamo le spominov, si tako prikličemo spomin na zadnjič, ko smo se v mislih soočali s strahovi svoje preteklosti. A niti ni p...

Vrženost v situacije življenja je kot padec v luknjo, v kateri vendarle ne čakamo le, do česa pridemo. Ni pomembno, kaj je na koncu, ker želimo živeti. Pomembno nam je življenje samo, pomembno nam je dihati vsako minuto, jo izkoristiti do obisti v vsem, kar nam ponuja. V tem skoraj nebogljeno kar precej časa gledamo vse naokoli in upamo, da nam bo sreča čim bolj mila, obenem pa si prigovarjamo, da je ta na strani pogumnih in počasi gradimo samozavest. V boju z drugimi ljudmi, v boju z nepričakovanimi situacijami. Radi imamo doživetja, včasih celo preveč. Takrat gremo v shrambo biti po največjo žlico, ki jo je moč najti in zajemamo vse naokoli kar se da hitro, kar se da polno. Brez nepotrebnega ustavljanja in z mnogo manj pozornosti, kot jo življenje terja. Ne slišimo dreves rasti in spregledamo plimo, kako nam je medtem zalila noge, ko je zrasla vse do kolen. Mi pa še vedno padamo, ljubimo, sovražimo, se ne menimo za nič drugega kot na to, da s klofutami ne prizanašamo nikomur, ki bi ...

Nekatere osebe so nam pač drage. O njih razmišljamo takrat, ko nam prelestno popotovanje neumnih vsakdanjosti nameni kak pošten odmerek nemogočosti, ob katerih bi se največkrat radi le nasmehnili, a se v resnici ne moremo in nam ne preostane drugega, kot da se zvlečemo v najbližji in najtemnejši kot in jedko zaječimo, preštejemo do tri in se vrnemo v to, kar je. Takrat razmišljamo o dragih, ker z mislijo nanje potujemo drugam hipoma, ko nočemo biti tu. In sami se odločimo za to, ker se zdi, da nam drugega ne preostane. Trpko in mučno je opazovati, kako se število teh neumnih vsakdanjosti iz dneva v dan uspešno povečuje, malodane z eksponentno rastjo in zato smo vedno bolj odvisni od teh majhnih, a pomembnih zapikov, ki si jih ustvarimo tudi s pomočjo tistih, ob katerih se počutimo dobro. Tudi zgolj z mislijo. Občasno naletimo na koga, ki nam je o tem pripravljen spregovoriti. Žal največkrat šele na pogrebu. Občasno naletimo tudi na avtorja, ki je o takšnih trenutkih, vezanih na nekoga ...

Če odmislimo njegove kratke zgodbe in če odmislimo občasno nezanesljivost informacij z Wikipedije, je Memushiri kouchi prvi roman, ki ga je napisal Kenzaburo Ōe, pri svojih 33 letih. Izdan je bil leta 1958, pri nas pa je po Osebni zadevi (1997 v kultni zbirki XX. stoletje) kot drugi monografski prevod tega avtorja z naslovom Potrgajte poganjke, postrelite otroke , roman izšel 57 let kasneje. Letos. In škoda, da je bilo potrebno čakati tako dolgo. Ōe je vendarle Nobelov nagrajenec za literaturo; a obstranivši to dejstvo, je Potrgajte poganjke, postrelite otroke izjemno intrigantna knjiga, ki v premislek razpira mnogo takšnega, kar bi si že veliko prej zaslužila umestitev v prevodni cvetober naše literature. (vir slike: sanje.si) Ōejevo delo, če sodim po sebi, občutimo najprej kot jezno delo. Delo polno anarhije, žalosti, razočaranja in gnusa. Nato, ko te posrka v tok pripovedi, kot branje romana o strahu, ki ne pozna meja in ki deluje kot eliksir, ki še tako preproste ljud...

To je knjiga o razmerjih. Predvsem to. Prvi vtis, ki te tudi po tehtnem premisleku spremlja še naprej, ko se trudiš, da bi Murakamijev roman Noruwei no mori iz leta 1987 pojasnil še komu drugemu. Knjiga o zapletenih razmerjih pravzaprav. Torej knjiga o življenju, ker v življenju enostavnih razmerij (z izjemo Facebooka) v resnici ni. Norveški gozd bo bralca vpel v motrenje različnih izkušenj in refleksij, ki jih doživlja Toru Watanabe, glavni junak tega romana, ki je, če gre verjeti napisanemu – od tega je vendarle že več kot 25 let – natanko tisti roman, ki je Murakamija izstrelil med literarne zvezde, vsaj na Japonskem. Ne glede na to, gre vsekakor za roman, ki je nastal pred nekaterimi deli, ki jih dobro poznamo, tako recimo Južno od meje, zahodno od sonca, Kronika ptiča navijalca , Ljubi moj sputnik , 1Q84 … Ne gre za povsem za branje Murakamija, kot sem ga vajen. Delo, ki bi ga danes nezmotljivo pripisali avtorju, čigar literarna kapaciteta neprestano buri interpretativne duhove ...