Konteksti

vir slike:emka.si Drži, da so Moderni klasiki moja zapik zbirka. To pomeni, da v uredniškem izboru, ki učinkovito in plemenito bdi nad izborom, najdem mnogo. Najdem uteho, zadoščenje, lepoto, strast, varnost in novo. Branje Klasikov je odmik od neumnosti, ki obdajajo dnevno mimobežje in prostor za varno raziskovanje novega. Marsikaj, kar so mi dali, mi ni dalo nobeno drugo branje doslej. Zaupanje. To bo najbrže odnos, ki naj bi ga postavitev in izbor v zbirki naredila. In to se zdi tudi bistveni element, ki ga enotenje romanov, kratkih zgodb in vse mogoče transžansrske literature vzpostavlja. Poleg tistega hecnega seveda, da na polici lepo izgleda vse skupaj.  Ta uvod v hvalo Modernih klasikov seveda ni naključje, saj so tudi v tem branju prinesli novega. Povsem nov izziv, ki se je malodane vsako stran posebej prepletal s strastnim hlastanjem po besedah, povedih in težo zapisanega. Čeprav malo goljufam: to ni branje, ki bi ga uspešno preglodal v enem sedenju. Začel s...

vir slike: emka.si Nekje prav naslednje leto bo minilo okroglih 30 let, odkar je fenomenalni Nick Cave z vrsticami Come sail your ships around me/ And burn your bridges down/ We make a little history baby/ Every time you come around pel v nesmrtni The Ship Song . Ne glede na to, da poje o ljubezni, me je branje, ki sem a pred časom držal v rokah, spomnilo prav nanjo. Sedaj odzvanja, še posebej sedaj, ko te vrstice pišem ob zvokih plovil, ki si utirajo pot prek morskih valov. V prihodnost, novo sedanjost, novi trenutek. Ker to je tudi pesem o trenutku. Trenutku odločitve, ki pod preprogo večnosti pomede preteklost in ji nadane poteze za nadaljnje možnosti. Te se zdijo pravilne, kljub temu, da marsikaj pravi temu nasprotno. In tako je tudi s tem branjem. V 109. izdaji Modernih klasikov , ki jim vedno znova ponudim priložnost za spoznavanje novih literarnih moči, se na nek način dogaja prav to. Minimalističen roman, primeren tudi za uprizoritev pred gledališkim občinstvom, ki se doga...

vir slike: sodobnost.com Med novostmi, ki so v zadnjem času dospele iz založbe KUD Sodobnost International, mi je najbolj v oči padla knjiga s pomenljivim naslovom Stvari, ki padejo z neba . Selja Ahava je za roman leta 2016 prejela nagrado Evropske unije za književnost. In ta je zdaj na voljo tudi v slovenskem jeziku. Delo, ki je izjemno zanimivo v mnogih smereh, tako po vsebinski plati, kot predvsem v zgradbi. Razgibano, s polno domišljije, izzivalnih gledišč in neverjetno lahkoto, s katerimi v bralcu vzbudi premislek o prav tako neverjetnih situacijah, v katerih se lahko znajde. V tem ga nato premika korak dlje, ko ga povpraša o tem, kaj naj s tem stori. Kako naj se s temi neverjetnimi situacijami sooči in kje najti smisel. In ali takšen sploh obstaja. Odlično čtivo, ki sem ga z užitkom prebral. Selja Ahava je tako napisala kratko delo, kjer skozi tri različne pripovedovalke pelje bralca v življenje najprej majhnega otroka, ki je na povsem katastrofalno neverjeten način iz...

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot juna...

vir slike: bukla.si Ne tako dolgo nazaj smo na knjižne police dobili zanimivo delo nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie v prevodu Gabriele Babnik: roman Škrlatni hibiskus. Knjiga, ki v naslovu skriva čudovito rožo, ki skozi pripoved romana simbolizira neko upanje in preživetje v turbulentnem razvoju njenih junakov, pa je vendarle le krona smisla celotne zgodbe. Na nek način usmerja smisel pripovedi k napredku in ponuja optimističen epilog sicer dokaj tragični pripovedi o družini in družbi . Škrlatni hibiskus je izjemno berljiv, načeloma in na prvi vtis prav tako zelo enostavno strukturiran roman, ki sapo zajema ob zgodbi družine očeta Eugena, predvsem njegovih otrok Kambili in Jaje . Zgodba iz Nigerije, kjer politične razmere ustvarjajo kaos in družinskih odnosih med trkom različnih avtoritet . Tukaj se znajdemo v družbi rahločutnega in odraščajočega glasu petnajstletne Kambili. Kambilina pripoved zvečine zajema obdobje enega leta. V tem času spoznamo njeno druži...

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je ...

vir slike: emka.si Karl Ove Knausgård nas ponovno vabi na dolgo potovanje. Pravzaprav gre za vabilo, ki velja še od prejšnje izdaje. Knjiga, ki je navkljub kolosalnim razsežnostim postala pravcati hit, je spisana v šestih delih, pri nas pa smo pred kratkim dobili drugega. Če nas je v prvem delu peljal na čustveni izlet po deželah svojih občutenj odraščanja in predvsem odnosa do očeta, gredo tu stvari v podobno podrobni maniri naprej. Moj boj #2 je zgodba o pisatelju, ki se bliža štiridesetem, se privaja novemu okolju in prav tako novemu, očetovskemu načinu življenja; o pisatelju, ki ga zaznamuje tudi ustvarjalna kriza; in o pisatelju, ki se zaljubi, a se ob vseh spremembah skuša držati neodvisnosti, ki ga je do sem pripeljala. Karl Ove nam v drugi knjigi Mojega boja najprej prikaže sliko sebe v popolnoma novi vlogi. Z ženo Lindo in tremi otroki. Stvar se je spremenila. Pogled se je spremenil in smotri so se spremenili. Pisatelj ni več toliko pisatelj, kot je predvsem oče, z vso...

vir slike: emka.si Nekaj pogumnega je v trenutku, ko se odločiš, da boš povedal. Nekomu. Lahko je to prijatelj, oče, mama ali pa psihiater. V takšnem trenutku se skrivajo iskrenost, motiv, moč pripovedovanja in teža spomina. Predvsem pa teža monologa. Osvobajajoča za tistega, ki govori. Zanj ali zanjo ima poseben status. Kje pa smo tu mi? Kje je poslušalstvo? Je sploh zaželjeno ali smo tu le z ušesi prislonjeni na tenke stene terapevtske sobe in prisluškujemo nečemu, kar ni namenjeno nam? In kaj slišimo? Zgodbe. Zgodbo. O odraščanju, starših, prijateljih, o telesu posameznice in duhu časa. O Mehiki in Franciji. O zločincih in zaporu. Slišimo zelo zrelo pripoved o tem, kako in koliko časa potrebuje, da se nekdo pomiri v to, kar je in najde svobodo v verigi tega, kar se je in kar se še bo zgodilo. A Telo, v katerem sem se rodila , ne daje občutka, da bi bi prisluškovali nečemu, kar ni namenjeno nam. Kljub temu, da gre za obisk pri terapevtki. In kljub temu, da je v resnici en sam mo...

vir slike: dobreknjige.si Zbirka Odisej še naprej skrbi za dobra branja, namenjena predvsem najstnikom, čeprav se nanje nikakor ne omejuje. Med zadnje edicije v zbirki spadata tako Povej mi po resnici kot tudi roman Suzane Tratnik , Tombola ali življenje! Tu gre za pogled v življenje šestnajstletne Mije, ki v povsem običajnemu časosledju povprečne najstnice ponudi nekoliko bolj kompleksne teme, ki v njem tičijo . Roman o odraščanju, vključenosti, identiteti, družini, ljubezni in iskanju izhoda v trenutkih obupa. Dobro napisano delo, ki po relativno preprosti zasnovi preseneti z bolj zapletenim nadaljevanjem. Mijo spoznamo v okolju iskanja zaposlitve, s katero bi si lahko priborila nekaj potrebne neodvisnosti, a v resnici gre predvsem za projekt njene mame, s katero živita bolj ali manj sami. Mama je tista, ki skozi celotno knjigo skrbi predvsem za dve reči: kako bi Miji priskrbela službo in kako jo obvarovati pred slabim vplivom očeta.

Orhan Pamuk prihaja k nam v čisto svežem prevodu svojega zadnjega dela, ki nosi naslov Rdečelaska. Gre za zelo zanimivo refleksijo o preteklosti, sinovih in očetih, o času, ki beži mimo nas in o krivdi, ki jo v srcu lahko nosimo zelo dolgo. Avtor se v njej, tako kot že v preteklosti, povsem odkrito sooči tudi z zgodovinsko in ideološko diasporo med vzhodom in zahodom, ki v njegovih delih uživajo status konstitutivnega elementa izgradnje Turčije kot takšne. Pamukovega doma. Rdečelaska je kratek roman, ki ga preberemo hitro. Razdeljen je na tri dele, ki niso sorazmerno razporejeni po knjigi, a so vseeno vsi trije zelo pomembni za izgradnjo tega, kar je Pamuk želel povedati. Prvi del obsega, se mi zdi, polovico knjige. Drugi nekaj manj, tretjemu pa je odmerjeno le nekaj strani. V dramaturškem smislu je prvi del tisti, v katerem je celotna zasnova, zaplet in pravzaprav tudi vrhunec. Do njega pride počasi, z veliko refleksije in monotonim dogajanjem, ki glavnega junaka pelje v nekaj tedno...

Pretirano je reči, da se način pripovedi v tej knjigi izogne pretirani čustvenosti. Zagotovo. Zgodbo v tej nagrajeni knjigi nizozemca Jana van Mersbergna odlikuje prav slog, ki je izjemno poseben in za katerega lahko takole čez palec zatrdim, da se bosta našla nekateri, ki jim ne bo všeč. A ima dobre odlike z nekaterimi prav vrhunsko napisanimi razdelki. In neverjetno odsotnost čustvenosti. Kar se na prvi pogled zdi stroga in odklonilna sodba, a to nikakor ne želi biti. Gre za slog pripovedi, za katerega si, vsaj s svoje perspektive, težko predstavljam, da bi mu lahko pisateljsko sledil skoraj 250 strani, kolikor jih zavzema ta roman, a kljub vsemu gre za miniaturko, ki ima močan naboj, ki odlično premešča fokus bralčeve pozornosti na različne moške vloge. Roman nosi naslov Zadnji pobeg in van Mersbergen je zanj dobil mnogo pohval, med njimi tudi nagrado za najboljši nizozemski roman leta 2014. vir slike: emka.si Roman nas skozi prvoosebnega pripovedovalca pelje v zanimivo...

Ker sem pred kratkim prebral čudovito Če ubiješ oponašalca , je seveda povsem jasno, da se je potrebno lotiti tudi Pojdi, postavi stražarja. Gre za drugo knjigo Harper Lee, ki je izšla lansko leto, v prevodu pa je ravnokar izšla. Okoli te šviga kar nekaj zanimivosti. Prav gotovo je svojevrsten fenomen v tem, da je poskrbela za izjemno zanimanje. Naročila, prodaja in odzivi so šli v nebo. A najbrž predvsem na račun imena Harper Lee in njenega Oponašalca, ki je res izjemna knjiga. Zelo zanimiv pa je tudi razmislek, kako takšno delo sploh brati: po eni strani jo lahko vidimo kot vsebinsko nadaljevanje zgodbe iz Oponašalca, ker se vse skupaj dogaja dvajset let kasneje; po drugi strani pa je seveda jasno, da gre za delo, ki je bilo napisano pred Oponašalcem in je osnutek tega velikega dela. Tej slednji v prid govorita vsaj dva dejstva: prvi je ta, da je kar nekaj pasusov Stražarja malodane identičnih tistim iz Oponašalca in če bi nekdo želel pisati nadaljevanje zgodbe, bi najbrž (če odmisl...

Tole čtivo je do sedaj mirno šlo mimo mene. Nihče v mojem dosedajšnjem obračanju listov ni izpostavil tega dela, prav tako očitno ob kakem prispevku v časopisju nisem bil dovolj pozoren. Tudi v šoli se ne spomnim, da bi ga omenili. Kar je zanimivo, še posebej to slednje. Ker gre za knjigo, za katero bi pričakoval, da gre vštric z marsikaterim elementom učnega načrta in pride prav v marsikateri fazi poučevanja, izgradnje osebe in odraščanja. Nadvse zanimivo, tudi zaradi tega, ker bi človek lahko pomislil na pomanjkanje prevoda v slovenščino, in to prav tako hitro tudi opustil, saj je prvi prevod omenjenega listosuka nastal že pred več kot 50 leti. No, nič ne de. Kot je za revolucijo čisto vseeno, kakšno je vreme, je tudi za dobro knjigo čisto vnemar, kdaj jo prebereš. Ali pa nemara celo bolje, da si pustiš nekaj let izkušenj, da fina knjiga pristane v bolje grajeno okolje in tudi sama več ponudi bralcu. Kakor koli že, končno sem tudi jaz prečital To Kill a Mockingbird , Če ubiješ opona...

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojno...

Ob branju Mojega boja sem razmišljal predvsem o tem, kako te spomini lahko presenetijo. Prinesejo dobro ali slabo. Ne, prinašajo. Vsevprek brez občutka prinašajo pozabljene dogodke, čustva in osebe, jih prinašajo na plano, kot bi nekje izza odra obstajal nekdo, ki je vse to zrežiral in se ta sedaj neizmerno zabava, ko nas nebogljene spremlja v dnevnih bitkah s tem, da nenehno ne bruhamo solza sreče, ali kričimo imena prekletih, ali tiho ječimo utapljajoč se v gnevu neskončne bolečine. Nemara res obstaja nekdo. Ali pa ga ni. In tudi to nima nobenega višjega ali globljega smisla. Spomini se zdijo tako prijetni kot neprijetni, potrebni in nepotrebni. Brez njih bi bil le trenutek, z njimi so ti trenutki lahko zelo dolgi. In mogoče nas prav spomini spomnijo na to, kar pravzaprav sploh smo. Kako čutimo in kaj nas je naredilo takšne, kot smo. Mogoče se v spominih spominjamo le spominov, si tako prikličemo spomin na zadnjič, ko smo se v mislih soočali s strahovi svoje preteklosti. A niti ni p...

Ker poletje navkljub mnogimi indicami ni čas, ko bi bile dovoljene le varne sanje in opazovanje gorja zgolj od daleč, je skrajni čas, da v roke vzamemo udi nekoliko druugačno čivo. Saj v nobenem primeru ni nujno, da ne bomo uživali ob branju, nikakor. Je pa povsem mogoče, da nam bo malo nerodno, sploh, če smo vajeni, da v branju nujno posvojimo kakega od protagonistov, ki se nam v svoji čudaški, a vsekakor tudi vsakdanji ničevosti smejijo med vrsticami našega čtiva. Nekaj malo čudaškega in zlobnega je tudi v Večerji, romanu Hermana Kocha, nizozemskega pisatelja, ki je na naše police prispel pred kratkim. Izvrstno čtivo. A tudi izvrstno čtivo je lahko neprijetno. Ne v bralnem smislu, da se ne bomo narobe razumeli, temveč predvsem v moralnem oziru, vpogledu v svet, ki je po eni strani lahko nam povsem tuj, se nas ne dotika, nočemo z njim nobenega opravka; po drugi pa se takšna prenarejanja lahko izničijo povsem hipno. Nekaj popolnoma našega je na Večerji . Nekaj hamletovskega, gnilega do...

Ne obstaja le ena družina, družin je več. In lahko povsem funkcionirajo, brez slabih in žalostnih zaključkov, v katere nas skušajo prepričati nekateri. Obstajajo matere, ki se zavoljo otrok odpovedujejo vsem mogočim življenjskim ciljem in obstajajo očetje, ki v določenih trenutkih izkoriščajo le telefonske žice, da ohranijo stike. Pa je v danem trenutku dovolj. Vse, kar se na ta način zgodi, piše zgodovino neke močne vezi, ki je nič ne prelomi. Družin je več, življenj je več. Marsikaj jih lahko poveže, tudi razveže. Dobrih zaključkov je lahko mnogo, žal se vmes vsake toliko prikradejo tudi slabi. A o teh slednjih nemara kdaj drugič. Bistveno je to, kako zanimive zgodbe lahko pletejo življenja, še posebno takrat, ko se prepletejo med seboj. In knjige, ki takšne preplete ujamejo v zapisane misli, lahko živijo povsem po svoje, ločeno od žanrov. Ker prestavijo v svoj svet, preplet, preplet svetov. Ti prepleti so bistveni del romana Izgubljeni kovčki. Ali pravzaprav en sam preplet. Kakor va...

Si predstavljate klasično zgodbo o sodobni družini? Ali ne toliko sodobni? Takšni, ki je polna vsakodnevnih težav, otrok z dvakrat posebnimi potrebami, pomanjkanja denarja, prezaposlenih staršev, slabih ocen v šoli, prepirov o tem, kakšne barve naj bo ograja okoli vrta, kakšne pasme psa si omisliti in kdo bo opral avto v soboto dopoldan. Ali takšni, ki je obremenjena s tem, v kateri dvorec bo odletela na kosilo, v katero šolo vpisati otroka, kako kompenzirati pomanjkanje časa za vzgojo razvajenih otrok, kateri dodatki so nujni za novo stanovanje in zakaj prejšnjo zimo niso šli smučat v Francijo. Ali pač takšni, ki si jo sami predstavljate pod pojmom sodobne družine. Takšna zgodba bi zagotovo imela kak dramatičen zaplet, nek dramaturški vrhunec in počasno vračanje v prvotno, vsaj navidezno ravnovesje, ki ga je imela na začetku. Mogoče bi se na koncu kaj spremenilo, mogoče tudi ne. V resnici sploh ni pomembno. V nobenem primeru pa to ne bi bila zgodba, ki jo je o Hofmeesterjevih napisa...