Preskoči na glavno vsebino


Prikaz objav, dodanih na 2012

Branja Grimmovih pravljic

Zdi se mi edino prav, da letošnje leto tudi na tak način sklenem neko obdobje, v katerem sem se precej ukvarjal z bratoma Grimm . Letošnji božič je namreč zaznamovala  200. obletnica prve izdaje njunih pravljic, ki jih pozna ves svet. Tudi Slovenci smo bili zelo pridni v prevodih in prevajamo jih – nekatere več, druge manj – že več kot 150 let. Kar je edino prav, kajti malo katero delo je tako kompleksno in izzivalno, kot je njuna zbirka 211 pravljic. Zanimive so tudi vse teorije, ki postavljajo kontekste o izpuščanju, popravkih, spremembah in stalnicah, ki so jih mnogi učenjaki postavljali (in jih še) o bratih in njunem izboru pravljic. Recimo ena takšna noro dobra zadeva je zapis Jacka Zipesa na The Public Domain Review. V tem trenutku se mi slednje niti ne zdi toliko zanimivo. Bolj si bom v tem zapisu potrudil podati mali prerez te zbirke pravljic. Mnogo je namreč zanimivega, kar se skriva v teh zgodbah, likih in dialogih. Tozadevši se zdi, da je ena večjih zmot, v katero nas fol

On Martian Chronicles

My reading of Bradbury’s  Martian Chronicles  had different stages. Firstly there was an anxious state of expectation. Searching for the truth about horrible Martian race but none was there to be found. Secondly, the desire to meet the truth about fine Martians, the saviors of our doom, but there were also none there. After a while I learned that the Martian Chronicles aren’t about Martians at all. It’s  on the truth of our, human race . Here are two examples. Firstly, the chapter  The Earth Men  is a good example of what can be scary when exploring the unknown land. There is no bigger disappointment than not being accepted as you expect to be. Captain Williams and his team suffer the inevitable death, but the lesson here is pretty simple: never forget that your reality can be regarded merely as a delirium of a madman. And what is more, there is no way you can prove otherwise. Ad usum delphini here is a Bradbury’s logical statement repeating Leibniz’s:  our world is only one of num

In the country of the blind, the one-eyed man is king

Wells is one of those authors who explored the vast space outside known realms and at the same time dug into the questions of inner laws that rule the societies. One thing he managed to convince me, is that some lines aren’t meant to be crossed. In at least two of his superb works. The Island of Doctor Moreau  is a tale of many themes and motifs. I understand it mainly as a tale of frustrated, “mad” scientist, who is banished from the native country because of his idea of mocking the nature itself and having the god-complex. Moreau managed to create the world in which he is the creator and the ruler of all beings. He did everything to create a new civilization, where even laws appear to work as they have to. But things have their inner necessities. As such, “stubborn beast-flesh” (1) can’t become human. That line, as story tells us, isn’t meant to be broken. Another work and even harder argument:  The country of the blind  addresses the argument how the borders of our language ar

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make

On a choice of characters

Fantastic literature can often be seen as a writers attempt to tell us what ought to be done in order to keep the world out of the hands of evil. In the case of Stoker's Dracula, the novel can be read as symbolic representation of virtues and tools needed to keep the prosperity of London safe. Dracula is a representation of pure evil. It desires to come to London (" I long to go through the crowded streets of your mighty London… " p. 60) . Why London? London seems like an allegory of Eden. A Place that is embraced by objective (modernity and prosperity of the developed city) and subjective good (cosmopolitan city with Lucy’s, Mina’s and Jonathan’s stories of love; lunatics hidden behind the bars). This perfection is ruined by a coming of Dracula. Evil works in many ways so there are many things needed to defeat it. What is crucial here is the author's choice of characters: the protagonists could be randomly picked through the story, but we can see their roles of l

Framing the reality

Carroll's stories  Alice in Wonderland  and  Through the Looking-glass  are astonishing works and one can find numerous interesting observations therein. One of those has its beginning a few years before they were published. Science, industrial revolution and especially Darwin, changed a lot in human mind. In this aspect, especially  Through the looking glass  made a very good attempt in telling the world, especially children, that the truth isn't always rational and systemized. And where is the path to the other side. It's just seeing/knowing things differently. Firstly, If Carroll built an imaginary world only to bring smile on a child's face, then no Goats were there, preaching them, what they (like Alice) ought to know (p.32). Author speaks to a child, proving that even vivid dreams have elements of serious life. Secondly, conversations that Alice has with everyone, can help us get to the Carroll's criticism of Darwin and strict science. Remember Alice's

The element of sacrifice in Grimm's fairy tales

Among different perspectives of the tales, this essay will try to focus on one of these, so I would like to point out one: the element of sacrifice. In Grimm’s tales the element of sacrifice is a neutral act in itself, but always bonded to the moral ground of the character who performs the sacrifice . Even the intensity of sacrifice does not change that. It only depends on the person who makes it. Look at the tales of Aschenputtel , The Almond Tree or Snow-white , where really false intentions drive the antagonists to do horrible things to get what they want. In the Aschenputtel we see how the mother tries to put her daughter into the golden shoe with the order ‘’ Cut the toe off… ’’ , just to make the foot fit (p.107) and later it don’t pay. Same happens with the stepmother of Snow-white , who has extremely sick desire to be the fairest of us all – decides to sacrifice the Snow-white (in even more absurd cannibalistic manner), but the stepmother fails at the end. And the most

Some thoughts on Poe and Hawthorne

J. Lacan, controversial psychoanalyst, once wrote: ” I love you, but because inexplicably I love in you something more than you, …, I mutilate you. ” This is a statement on human relations. It deals with not accepting the loved ones as they are and rather pointing to redesigning them according to one’s wishes. That’s exactly what some of Hawthorne’s and Poe’s works are asking and telling us: how far are we ready to go when we love something in somebody (and not this somebody as a whole)? And their answers do produce horror. Hawthorne’s  The Birthmark , the story of a scientist Aylmer and his wife Georgiana, is evidently going in that direction. No one doubts on his love towards her, but there is the birthmark as “ … a frightful object, causing him more trouble and horror than ever Georgiana’s beauty … ’’ (p.5). He seems much more intrigued with her small birthmark than with anything else. Obsession that ultimately ends with “ … the parting breath of the now perfect woman passed int

Citat dneva: William Ian Miller

Juho življenja, človeško juho življenja, najdemo v jedru gnusnega. In to podeljuje gnusu nezgrešljivo mizantropijo. Gnus obhaja slabost ob tem, kar smo in kar počnemo namerno ali pač nenamerno. Ogorčenje vsemu svojemu maščevalnemu besu navkljub ne obsoja človeštva tako nepreklicno. Ko je maščevanje doseženo oziroma kot je pravici zadoščeno, je svet spet urejen in red utegne biti razveseljive vrste, poln življenja in možnosti. Ogorčenje nam daje razloge za življenje. Gnus nam daje razloge za umik. Gnus opravi svoje moralno delo, a nam naposled zapusti občutek omadeževanosti zaradi samega dela. William Ian Miller, Anatomija gnusa (Studia Humanitatis, Ljubljana, 2006, str. 306, prevod Jernej Habjan)


Angelologija je roman, ki bo navdušil verjetno marsikaterega bralca. Če privzamem, da je verjetno cel kup takšnih na svetu, ki se navdušujejo nad Brownovimi Angeli in demoni, neskončno dolgim vampirskim sagam in verjetju, da so za vse na svetu krive neke frakcije elit, drugačne od običajne raje. Ima zgodbo, ima zametke romance, zametke skrivnostnosti, zametke zgodovinskosti in želo tujega, neznanega, ki bo odgovorilo na vprašanje po zlu in zarotah tostranskosti, hkrati pa v razlago odpeljalo daleč stran v transcendenco. Recept je odličen in privlačen. vir Angelologija je sicer delo, ki nekih večjih presežkov nima, čeprav so pričakovanja ob izidu bila zagotovo večja. Avtorica,  Danielle Trussoni,    se je verjetno na vso moč trudila, da bi napravila epohalno delo, a ne vem, na prvi vtis po prebranem ji to niti ni tako dobro uspelo. V knjigi je združila govor o angelih, podprt z biblijskimi referencami in hajko po celem svetu, jo začinila z nekaj prizori totalno katakli

Nesbøv Leopard

The Leopard   ( Jo Nesbø) My rating: 5 of 5 stars Nesbo je po vseh svojih napisanih romanih zopet dokazal, da obvlada svoj posel. Leopard je verjetno njegov najbolj temačen in brutalen roman, vendar slednje servira v ravno prav odmerjenih obrokih, da človeka ne mine. Vedno bom občudoval ljudi, ki zmorejo takšno upodobitveno moč, da iz ničesa oz. zgolj iz tega, kar jim dogaja v glavi, spišejo tako zapleteno zgodbo, ne pozabijo na občasno motečo pretirano psihološko profiliranje svojih junakov in uspejo do konca držati napetost. Tule je šlo še za nekoliko drugačen presežek: kljub temu, da se nahajaš v tistem delu zgodbe, kjer ti je že vse jasno ( Agatha Christie je ta moment hranila prav za konec), pravzaprav nastopi del zgodbe, ki je najbolj srhljiv od vsega do sedaj. Nesbo me je kljub temu, da sem ga že precej prebral, vendarle uspel presenetiti na kar nekaj koncih. In glede na uspeh, ki ga je doživel s Snowmanom in zategadelj pritisk, ki ga je verjetno doživljal, ko je zadevo

Knjižničarstvo kot odgovornost in drugi pogledi na sodobno vlogo knjižnic

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah ] Pred menoj leži precej obširen zbornik z naslovom Knjižnice in družba: vloga, odgovornost in prihodnost knjižnic v dobi sprememb ( Libraries and society: sole, responsibility and future in an age of change, ed. by David Baler and Wendy Evans, Oxford, Cambridge, New Delhi: Chandos Publishing, 2011 ). Gre za enega bolj sodobnih poizkusov, ki želi kompedijsko, na enem mestu združiti razmišljanja in izsledke raziskav o nekaterih največjih problemih ter izzivih knjižnic sedanjosti . Knjiga je vsekakor v celoti, v nekaterih delih bolj, v drugih manj, dovolj provokativna in zanimiva, da je ne bi smeli zgrešiti. Zato nekaj stavkov. (vir slike:  Ellen R. Tise že v predgovoru razvija trditev, da je prav knjižnica v sodobni družbi tista institucija, ki je najbolj reprezentativen del te rastoče in razvijajoče se družbe . In s tem se lahko strinjam. Še bolj zanimiva in nemara (pre)drzna je izjava, da so bile knji


Običajno sem ljubezen do kriminalk skrbno negoval le v poletnem času. Preprosto zaradi neumnega prepričanja, da je takšno plažo potrebno brati le na plaži. Neumnost. Sčasoma, ko postaneš nekoliko starejši in odkriješ, da je čisto premalo časa za vse zanimive zadeve, ki priletijo k tebi, ti postane vseeno. In preprosto uživaš. Kriminalke spadajo v preprost užitek. Takšen, ki ga lahko konzumiram brez slabe vesti, da bom zaradi tega postal slabši človek, hkrati pa se zavedajoč, da bom tako zgodbo kot tudi vse ostalo relativno hitro pozabil. Ah, tako pač je. Vsekakor pa si Nesbø   zasluži nekaj besed, ker mi je že nekajkrat polepšal večere in zgodnja jutra pred službo. (vir slike: Wikimedia Commons , avtor: Hannibal ) Gre za izjemnega pisca suspenza, po štirih njegovih knjigah sem to vsekakor pripravljen zagovarjati. Redkokdaj mu peša ritem napetosti, ne trudi se vsega speljati v pojasnjevanje kake teorije zarote in zato ne zapade v težave vsakega, ki želi v eni knjigi rešiti proble

Nekaj literarnih pogledov na knjižnice

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah ] Knjižnice, kot sem na tem mestu že nekajkrat omenil, niso zaprti konceptualni prostori, o katerih se ne bi pisalo. V strokovnem smislu obstaja dovolj organizacij in akademskih pogovorov, ki bibliotekarski stroki nudijo dober teoretični okvir za motrenje svoje dejavnosti. Slednji tako nudi priložnosti za strokovni razvoj, optimizacijo delovanja, izboljševanje orodij za delo in ohranjanje učinkovitega stika z uporabniki. Po drugi strani so bile knjižnice in ljudje, ki so in delajo v njih, večkrat tudi navdih ponujajoči fenomeni, ki so s svojim poslanstvom, zakladi in skrivnostmi vabile različne žanre umetnosti, da o njih pripovedujejo najrazličnejše zgodbe . In zato se bomo danes na kratko ustavili ob teh slednjih. V slovenskem jeziku smo v zadnjem obdobju na police dobili tri izredno zanimive monografije , ki na svojevrsten način prispevajo tako h kulturni zavesti literarne produkcije v slovenskem jeziku (ne glede na t

Eco in Vrtinec seznamov: knjiga o seznamih, ki postane seznam.

O Umbertu Ecu bi lahko razpredali na tisoč in en način, pa bi bilo še vedno dovolj materiala, ki bi bil neizrečen. V resnici sem bil vedno fasciniran nad takšnimi sodobnimi sprehajajočimi se enciklopedijami, iz katerih je kar buhtelo vse tisto, kar imajo za deliti z nami. Umberto Eco je zaslužen za to, da obstaja knjiga, ki sem jo prebral vsaj desetkrat in jo verjetno vsaj še nekajkrat ponovno preberem. Prav tako je zaslužen, da sem tu, kjer sem in da opravljam delo, ki ga opravljam. In da ga opravljam z nadvse spoštovalno distanco do veličine poslanstva, ki ga prinaša morala tega dela samega. Bistveno je, da je imel Eco v mojem življenju, odkar znam brati, izjemno spoštovano pozicijo. In jo še vedno ima. ( vir slike: Dasiravno o njegovem delu Vrtinec seznamov nimam prida hvale, s katero bi pospremil njega vračilo na knjižnično polico. Zakaj ne? Mogoče je problem v meni: pričakovanja so vedno pomembna stvar, brez predsodkov, s kateri se spopadeš z vsako situacijo v živl

Priročnik za izobraževanje knjižničarjev

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah ] Knjigo bi najlažje opisali kot priročnik za »naredi-tečaj« izobraževanje . Zbirka založnika Chandos, ki se ukvarja s strokovnimi bibliotekarskimi vprašanji in aktualno problematiko redkokdaj razočara. Gre za, vsaj po mojem mnenju, eno najboljših strokovnih zbirk sodobnega časa in v resnici sem nadvse vesel, da dela iz te zbirke relativno pogosto najdejo svoj prostor v mojih rokah. Vedno se potrudijo z izdajo, ki je sposobna uvida v katero izmed perečih problematik sodobnega dela v knjižnici. In le nekoliko bolj poglobljeno branje ponudi tudi marsikatere presežke, zaradi česar v resnici nimam slabih besed o diskurzu, ki je na voljo. Opravila, vezana na uporabnike, so upravičeno skoraj vedno na prvem mestu najpomembnejših nalog vsake knjižnice . Zanimiv se zdi razmislek, kako težko nalogo si da vsak, ki želi na enem mestu predstaviti najpomembnejše naloge v odnosu knjižničarjev do svojih uporabnikov, kaj vse to obsega

Onkraj navade je le smrt: Jelloun - Domov

Pisatelj Talhar Ben Jelloun je izjemen avtor. Čeprav je moje poznavanje njegovih del zelo omejeno, v bistvu sem predhodno prebral le njegovo delo Ta slepeča odsotnost svetlobe ( v Mladini so zapisali nekaj o tem delu). No, vsekakor lahko za slednje trdim, da je zagotovo eno najboljših del, ki sem jih uspel v življenju prečitati. Gre za neprekosljivo zmes poezije in proze, kjer so tesnobna občutja in boleče preizkušnje tako dobro ubesedene, da te preprosto posrkajo vase in ti ne dovolijo kaj prida predaha. Gre za ekstremno delo, ki meji na tisto, kar lahko sploh prebereš in prebaviš. Nekakšen korelat temu, kar mu je uspelo napisati, bi bil v filmskem svetu prav gotovo Biutiful . Pač nekaj, kar spustiš k sebi, ti je na koncu malodane žal, da si tako storil, vseeno pa veš, da ti je dalo ogromno. Umetnost vsekakor ni namenjena temu, da bi sproščala ali spravljala v dobro voljo. Gre za tragično bistvo umetnosti, za katerega se zdi, da v nekaterih delih vendarle rado prebiva. Vedno bolj p

Kje iskati gibalo zgodovinskih sprememb?

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah ] V rubriki Povabilo k branju se z veseljem lotevamo tudi beril, ki nas popeljejo nekoliko izven našega osnovnega interesnega polja. Gre namreč za izvrsten način, kako lahko možgane napasemo na sosednjem travniku, za katerega se večkrat izkaže, da v resnici sploh ni tako strogo ločen od našega. Prav tako pa imam vse pogosteje občutek, da se znanost opravil s knjigami in informacijami nasploh, vedno bolj povezuje z drugimi, navidezno ločenimi področji. (vir slike: Zato to pot predlagam, da v roke vzamete knjigo profesorja ekonomije, Leonarda Dudleyja , z naslovom Informacijske revolucije v zgodovini Zahoda ( Leonard Dudley: Information Revolutions in the History of the West, Cheltenham, UK, Northampton, MA, USA: Edward Elgar Publishing, 2008 ). Gre namreč za avtorja, ki se v prvi vrsti ukvarja z ekonomsko zgodovino . Tako imamo tudi pri tem delu prerez več kot tisoč let zgodovine s težiščem v e

Knjižnica ponoči

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah ] Ko sem pred časom izvedel, da se v izdajo pripravlja nov prevod Alberta Manguela , sem v hipu pred seboj zagledal kalejdoskop izvrstno oblikovanih idej, zakladnico znanja in neskončne poti navdušenja, po katerih lahko pelje pisana beseda. Vesel sem bil kot majhen otrok. Dela tega avtorja so vnaprej dobljena bitka in nadvse me veseli, da smo v slovenski jezik dobili tudi, izvorno pred petimi leti izdano, Knjižnico ponoči (Alberto Manguel, Knjižnica ponoči, Ljubljana : Cankarjeva založba, 2011). (vir slike: Knjiga je – podobno recimo kot njegova Zgodovina branja – zares izvrstnem preplet marsičesa. Za Alberta se zdi, da se je preprosto usedel na sredo svojega knjižnega kabineta, zaprl oči, in se prepustil, da njegovo intimno razmerje s knjigami in knjižnicami, malodane freudovsko prosto asociira skozenj. In zato bi se lahko marsikomu zazdelo, da gre za avtorjevo prenapihnjeno dokazovanje svojega neskončneg

David Benjamin ''Sedem''

Kar nekaj časa je že od tega, kar sem zadnjič doživel tisti občutek, ko požreš knjigo na eks. Tisti občutek, ki ga lahko doživiš le ob knjigah, ki te, jaz temu pravim, zaklenejo. Za tistih nekaj momentov, ur ali dni si njihov in tudi čas, ko nimaš časa zanje, te priklenejo nase, premišljuješ le o tem, kdaj boš našel čas zanje.   Vir slike: Na žalost sem sam največkrat to doživel le ob kriminalkah, ki sem jih nato ravno tako hitro tudi pozabil. Bojim se, da bo tako tudi z Benjaminovim delom Sedem. V osnovi gre za kriminalni roman, ki ima cel kup prijetnih prvin, med katerimi prednjači ravno to, da praktično preko vseh svojih 300 strani ne izgubi fokusa, niti ritma ne. Drži te do konca, dovolj je skrivnostna in dovolj preobratov vsebuje, da je zanimiv do konca. Problem je mogoče le v tem, da Sedem večkrat pade v klišeje, ki so preveč očitni, da ne bi zmotili. Podrobnosti vsekakor zadržim zase, ker bi s tem marsikomu pokvaril veselje do branja, a avtor je delo v resnici za

Smrt Zajčija Munra

Smrt Zajčija Munra je roman Nicka Cavea , zagotovo enega najbolj plodnih in nedoumljivih umetnikov, ki se sprehajajo v tem trenutku na zemlji. Hkrati gre za roman, v katerem pravzaprav umanjka veliki dogodek. Ni ničesar osrednjega, kar bi tistih nekaj strani, ki bi ta dogodek opisovale, ločilo od ostalih strani. Gre za izsek življenja Zajčija, o katerem je pravzaprav nujno povedati le to, da je v svojem principu nekaj, kar bi naše babice pospremile z ''naš pa zagotovo ni tak'' dikcijo. Zajči je pijanec, odvisnik od seksa, preklinja, prezira, izkorišča, dekadentsko prebiva. Zajči je antijunak par excellence. (vir slike: ) A potrebno je začeti s tem, da je to predvsem in najprej roman Nicka Cavea. Kdor koli se ukvarja z njim, posluša njegovo glasbo in spremlja razvoj njegovih subtilnih umetniških fantazm, bo vedel, kako je avtor tudi na svojem glasbenem področju: prvič, poln antijunakov in drugič, doživel kar nekaj sprememb glede tega, kako bo zgodbe i