Konteksti

Vse razprave, branja, ogledi in prisluhi imajo pravi draž takrat, ko zadanejo svoj cilj. Ko v bralcu ali vseh drugih sogovornikih zbudijo procese mišljenja in jih prisilijo, da na zadeve pogledajo z različnih zornih kotov ter poravnajo odgovor nanje na način, ki se jim predstavi kot avtorjeva ali sogovornikova ideja. Včasih je to slednje zlahka razbrati, včasih tudi manj. Ob tem pa sprostijo tudi druge spomine, tesnobe in zadovoljstva. S temi lahko opravimo v stranskih opombah, lahko pa prispevajo tudi glavno smer branja, mimo katere prav zaradi tega, kar smo, ne moremo. Ko sem torej odprl najnovejšega Houellebecqa, Podreditev (Soumission, 2015), sem v branje vstopil z idejo, da gre v prvi vrsti za provokacijo. Sicer za provokacijo s stilom, ker me v preteklosti Houellebecq ni pustil razočaranega, a vseeno provokacijo. Kot se za tega literarnega enfant terrible spodobi. Na koncu je stil ostal, provokacije pa skoraj ni bilo več. Zbudili pa so se tudi spomini na branje kakšnega Althusser...

Attio osceni in luogo privato je naslov knjige, ki sem jo v roke dobil tam nekje, ko je v Ljubljani vrela knjižna mrzlica, na sporedu je bil namreč knjižni sejem. Lep čas, ki pokaže svet v lepoti ustvarjalne moči in ponudi prihodnost v novih razumevanjih kontekstov vsega tega, kar se odvija v naši bližini in daljavi. V našem času, pa tudi v prihodnjem in preteklem. To je svet pisane besede, ki ga imam tako rad. In v ta svet je takrat prišel tudi italijanski pisatelj Marco Missiroli s svojim opolzko-intimnim naslovom, ki skriva v bistvu več kot odkriva. In zato ga mirne volje lahko postavimo bolj v polje pazljive skrivnostnosti kot pa v neko razkrivajočo razgaljenost, ki ne služi pravzaprav ničemur. In to, sem pravzaprav spoznal kasneje, po branju, je smer, v katero je potrebno brati Missirolija: to je branje, za katerega se zdi, da nas želi prepričati, da gre za erotično delo, a v resnici se tako res le zdi. Opolzkosti v zasebnosti je nadvse prijazna, a resna knjiga o življenju, ki im...

V knjigah te pritegnejo različne reči. Nekatere knjige so lahko takšne, da ti je že od mladosti všeč glavni junak in je zgodba sama povsem postranska, lahko te pritegne zgodba, pa ti je prav vseeno, na kateri strani dobrega in zlega so postavljeni nastopajoči, lahko te pritegne tudi zgodba, ki se zdi povsem iz smeri, ki bi poudarjala posameznike v njej, temveč meri širše, lahko pa te pritegnejo tudi knjige, ki zgodbe kot take, v nekem klasičnem smislu, nimajo, poudarjajo pa plat vpletenosti bralca, interpreta ali avtorja v nastanek pripovedi. Njegovo doživljanje, njegov fantazijski okvir in asociacije, ki jih mora premagati, če želi od sebe oddati izklesano zgodbo, ki sledi vsem lepotnim in strukturnim pravilom ter tako tudi domnevno ugajajo domnevnemu bralcu. So knjige, ki se tem opravilom znajo izogniti. In avtorji, ki znajo napisati tudi zgodbo, ki je ni sram asociacij, spominov in avtorjeve intime. Zdi se mi, da na ta način lahko spregovorim tudi o Nočni nezgodi (Accident nocturne)...