 |
| vir slike: goga.si |
Bralcem izročamo v branje tipkopis, najden v od potresa porušenem Medsočju …
Medsočje bom skušal opisati brez kvarnikov, kar je zelo zelo težka naloga. Roman namreč, kot se za odlično žanrsko branje spodobi, zapelje v huronski salto, ki marsikaj, dasiravno ne vsega, postavi v čisto drugače osvetljeno naracijo. Tako kot je Galbraith (Rowlingova kakopak) svoje zgodbe osrediščil okoli Cormorana Strika, Golob okoli Tarasa Birse, Nesbo okoli Harryja Hola, odlična Sigurðardóttir okoli Thóre Gudmundsdóttir in Agatha Christie (tudi) okoli izjemnega Poirota, je tu Mirt Komel ustvaril zanimiv lik Erika Tlomma. Erik je novinar, ki prevprašuje svojo ustvarjalnost in si želi pisateljevanja. Kot človek s konfliktom sebi, ki si želi pisateljstva zaradi svobode, ki mu jo novinarstvo večkrat izmakne, po zdravnikovih priporočilih odide v to majhno naselje, tesno povezano z naravo in z perifernimi nesoglasji prebivalcev, ki krojijo njihov vsakdan. V tem mestu spoznava ljudi in po zdravnikovih navodilih vse skrbno popiše v svoj dnevnik. Čeprav je poročen, mu oko in srce uhajata tudi drugam, prepušča se – kot vsi drugi v teh krajih – ribolovu, srečuje pa tudi lokalne posebneže, ki živijo odmaknjeno od ostalih. Medsočje mu ustreza. Potem pa udari strela. In zgodi se umor dekleta, ki je utelešalo prihodnost, mladost, lepoto, fatalnost, tudi jabolko spora. In tudi Erik ni štedil s pogledi v njeno smer.
Prisegam, če bi mi na poti kdo od krajanov nenadoma mimogrede zaželel lahko noč, bi ga s težko ročno svetilko lopnil po glavi od strahu!
Ko v Medsočje pride Dante, posebna preiskovalka NPU in se zglasi pri Eriku, za katerega trdi, da bo njen idealen partner pri razreševanju tega primera, se detektivska zgodba prične. Dante in Erik hodita naokoli, spoznavata primer, prepoznavata vzorce in zgodovino prebivalcev Medsočja. Odkrivata njihove grehe in šokantne podrobnosti, ki so bile pometene pod preprogo. V obrisih vidimo tudi avtorjevo naklonjenost Lynchevemu Twin Peaks. Tako se primer počasi pričenja reševati, a obenem vedno bolj komplicirati. Med tem Erik z navdušenjem nadaljuje s pisanjem svojega dnevnika, ga vmes prekine z odločitvijo, da bo začel pisati roman. In s pisanjem člankov za svoj časopis iz Gorice, od koder je prišel v Medsočje. Še posebno dragoceni in za pripoved izjemnega značaja so občasne anotacije in kratki obrobni zapisi, ki jih vnaša med dnevnike. Gre pravzaprav za dnevniške opombe k dnevniškim zapisom. Refleksija zapisanega, ki je refleksija dogodkov. Refleksija refleksije same. Brez vseh teh Erikovih zapisov romana ne bi brali, saj gre za detektivski roman, pisan v dnevniški obliki. In že Komelov izbor takšne forme romana, tako se zdi, je pomenljiv in omogoča veliko miselnih izletov, s temi obrobnimi zapisi pa še toliko bolj.
Poslušal sem iste stavke, toda v njih očitno nisem slišal, kar je slišalo njeno izurjeno uho.
Erik koplje dalje in dalje, v uganko mu je vedno bolj tudi Dante sama, a počasi prehaja do preboja. Naš junak pride do spoznanja, da je vse skupaj mnogo bolj povezano s preteklostjo , vedno bolj pa ga mučijo tudi medsoške maske, ki so kot nekakšen poganski privesek vseprisotni del kraja. Pripoved potisne v višjo prestavo in takrat se zgodi zatemnitev. Erik naslednje zapise naredi mnogo kasneje, tokrat v psihiatrični bolnišnici. In prav tu se začnejo stvari spreminjati. Erik izve nekaj novih stvari, hkrati pa z žalostjo ugotovi, da medsoški umor še vedno ni razrešen. A dogodki gredo svojo pot, Erikova spoznanja pa vas bodo v tej fazi silovito priklenila na bralno sedalo, saj kmalu ne bo nič več tako, kot bi moralo biti. In tako vse do poslednjega poirotskega nagovora, ki ga Erik v stilu Agathe Christie poda prebivalcem Medsočja.
Najbrž je padec trajal samo trenutek, toda meni se je zdelo, da padam in padam in padam vse do dna sveta, naravnost do samega princa peklá.
Za Medsočje z veseljem zapišem, da sem užival v odtenkih drznega pisanja, ki ga je Komel sešil skupaj v kriminalko. Knjiga ima, takole čez palec rečeno, v resnici največ opravka z Erikom. V resnici še bolj kot z umorom. Erik se pojavlja v vlogi novinarja, detektiva, norca, opazovalca in pisatelja, ki nikakor ni kak ideal moralnega lika, hkrati pa ves čas na nekakšni avtoterapiji. Zato vse Medsočje, z umorom in vsemi čudaštvi, spoznamo skozi njegove oči. Kar je povsem nemoteče, vse do trenutka, ko skozi pripoved junak sam razkrije, da ni zanesljivi pripovedovalec. In odsihmal smo v povsem drugačnem položaju. Pozorni smo na druge reči in zavemo se, kako odlično je Komel vse skupaj zapeljal. Pod pretvezo, da nekje tri četrtine knjige plujemo relativno mirno (kot se za krimič spodobi, seveda) in celo z občasnim nasmeškom na obrazu spremljamo dogodivščine preiskovalke Dante in Erika novinarja, nas je zapeljal v posvojitev njegove prvoosebne pripovedi. Z njim smo osamljeni v zakotnem, od boga pozabljenem kraju, kjer so čudni in sprti ljudje, pa še umore se gredo. Z njim torej preiskujemo, ker bomo z njim zadevo pripeljali do konca. Tega si želimo. Naš fokus je usmerjen v iskanje morilca. Zadnji del knjige pa se odnos do njega spremeni, saj svojemu kronistu ne verjamemo več toliko. In v tem je največji trik Medsočja: v iskanje morilca je uspel vpeti moralno vrednotenje pripovedovalca. Tega, in to je najpomembnejši interpretativni moment knjige, pa je s tem poenotil z odzadnjo sliko, ki v vsej pripovedi vzdržema prihaja na plano in prav na koncu sešije svojo poanto. O tem nekaj vrstic nižje.
Vsaka zver ima svoj brlog.
Erika navdušujejo aluzije na klasike, saj jih v svoje zapise neprestano vključuje. Pomisli na Menelaja, Vergila, Shakespearova Romea in Julijo, Ojdipa, Tezeja in Minotavra. Tako ali tako se zdi, da konflikti protagonistu omogočajo prostor za izdaten premislek o preteklosti in prihodnosti, Komel je zagrabil tudi priložnost za nekaj mile satire politične apatije na državnem nivoju. Neprepričljivo, nalašč ali ne, se odvija edinole odnos med Dante in Erikom. Od prvega trenutka srečanja naprej. A ker nam je do trenutka, ko Dante v igro vstopi kot nekakšen nemočen, povsem pohabljen deus ex machina, Erik že zlezel pod kožo, verjamemo, da bo pot peljala v Erikovo osebno zgodbo. Vemo pa ne. Slutimo. Ker gornji konflikti naraščajo, naraščajo pa tudi glasovi iz onstranstva, saj je kaplanova mati jasno videla hudiča, ki je ubogo Magdaleno vzel s sabo v pekel. Kar je Komel storil odlično, je to, da nas je pripel na Erika. Na nekoga, ki je zunaj konfliktov, ki obremenjujejo prebivalce Medsočja; premišljujočega poznavalca klasikov, z njim gremo v boj.
Medsočje je dobra kriminalka, ki je več kot le še ena v nizu podobnih. Meni je nadvse ustrezala. Med zadnjimi kadri pripovedi je veliko razkritje, a splet okoliščin, predvsem pa prebivalci Medsočja poskrbijo za osvetlitev tiste slike, s katero je avtor povezal celotno zgodbo. Tole se mi je pokazalo: Medsočje je mesto greha. V resnici ni važno, ali zaradi starih demonov, ki jih obkrožajo, ali zaradi konfliktov, ki si jih ustvarjajo ali zaradi lepodušništva, ki onemogoča ekipnega duha. Niti ni pomembno. Bolj to, da vzpostavitev mesta greha terja primerno kazen. Ta pa sledi v zamolčani, a najbolj uničujoči referenci, s katero je avtor pospremil svoj roman že v začetku. Medsočje je uničil potres kot je božji srd uničil Sodomo in Gomoro. Ta potres kot resnični deus ex machina edini rešuje moralno brezno Medsočja. Hkrati pa žal vnaprej zatira tudi želje po ponovni epizodi Erika Tlomma. Vseeno pa optimistično avtorju pošiljam svoj bis. Tole je bilo super.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Sodobnost (odlomek iz romana)
Mirt Komel na Twitterju
Recenzijski izvod je priskrbela založba Goga. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar