Konteksti

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah ] Gre za knjigo Črna umetnost v barvah , dvojezično slovensko-angleško pripoved o prvotiskih, upodobitvah v prvotiskih Narodne in univerzitetne knjižnice ter knjižnih eksponatih z istoimenske razstave. Predstavlja najnovejšo študijo zbirke prvotiskov Narodne in univerzitetne knjižnice z vidika njenih splošnih značilnosti, obsega, datacije, provenienc, vsebine ter likovnega okrasja. Pomembna je tudi za širše razumevanje razvoja tiskarstva v 15. stoletju ter zgodovine Narodne in univerzitetne knjižnice. Avtorji knjige ddr. Nataša Golob, priznana slovenska umetnostna zgodovinarka in pedagoginja, dr. Sonja Svoljšak in mag. Marijan Rupert iz Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov NUK, so v besede ujeli najpomembnejša dejstva, ki se dotikajo tako občih informacij o prvotiskih kot tudi povsem specifičnih lastnosti, ki se nanašajo na zbirko inkunabul v NUK. Knjiga bo svoje bralce zato našla v širokem razponu ljubiteljskih...

Moderni klasiki v zadnji trojki niso razočarali, res ne. O Prikritem junaku ni bilo slabih besed, Ferrantejevo ste vsi po vrsti pohvalili in sedaj je nekaj besed nujno potrebno nameniti tudi Vodolazkinu in njegovemu Laurusu. Ker je tudi to delo neke posebne vrste presežek, nekaj takšnega, kar ne boste brali prav pogosto. To bo jasno vsakomur, ki se bo Laurusa lotil. Zelo hitro. Težko bom našel paralelne umetnine, s pomočjo katerih bi se približal doživljanju, ki je na delu ob branju Laurusa. Ne vem, ali bi stavil na Ecovo Ime rože, s katero ga tlačijo v iste stavke. Omenjeno Ecovo delo je vzelo povsem sodobno fiktivno predpostavko o nečem, česar ni in ga v kriminalnem žanru čudovito zapakiralo v srednjeveški okoliš, v katerem daleč najbolj izstopa način, kako je Eco svojo ljubezen do skrivnosti, ki jo s seboj prinašajo knjižni svetovi, prelil v genialno metaforo knjižničnega labirinta s poklicanimi in nepoklicanimi stražarji. V Laurusu tega ni. Skoraj nič tega. Namesto k Ecu, bi pogle...