Konteksti

Pretirano je reči, da se način pripovedi v tej knjigi izogne pretirani čustvenosti. Zagotovo. Zgodbo v tej nagrajeni knjigi nizozemca Jana van Mersbergna odlikuje prav slog, ki je izjemno poseben in za katerega lahko takole čez palec zatrdim, da se bosta našla nekateri, ki jim ne bo všeč. A ima dobre odlike z nekaterimi prav vrhunsko napisanimi razdelki. In neverjetno odsotnost čustvenosti. Kar se na prvi pogled zdi stroga in odklonilna sodba, a to nikakor ne želi biti. Gre za slog pripovedi, za katerega si, vsaj s svoje perspektive, težko predstavljam, da bi mu lahko pisateljsko sledil skoraj 250 strani, kolikor jih zavzema ta roman, a kljub vsemu gre za miniaturko, ki ima močan naboj, ki odlično premešča fokus bralčeve pozornosti na različne moške vloge. Roman nosi naslov Zadnji pobeg in van Mersbergen je zanj dobil mnogo pohval, med njimi tudi nagrado za najboljši nizozemski roman leta 2014. vir slike: emka.si Roman nas skozi prvoosebnega pripovedovalca pelje v zanimivo...

Nekaj je na tem Greenu, da po njegovih pisarijah sega vedno več ljudi. In, z izjemo slovenske publike, množično dero v kino, ko je na sporedu filmska adaptacija njegovega dela. Pa vendarle, čemu je tako? V bistvu deluje kot avtor, ki je spoznal, da bo najbolj bran, če bo pisal o problemih, s katerimi se soočajo najstniki in če bo to počel na način, da bodo v šolah prepoznali potencial, ki ga ima branje njegovih knjig v okvirih bralne pismenosti, mu bo to zares uspelo. In mu na nek način tudi je. Zato svoje formule v resnici niti ne spreminja. Tisti, ki pričakujejo vedno nove presežke, tako v stilu kot v vsebini, že jedikujejo in govorijo o kaki izpetosti, dolgočasnosti, neizvirnosti. Pa naj jedikujejo, jaz ne bom. John Green piše fine knjige, v naših prevodih zvenijo izredno dobro. V svojih delih uspe bralca večino časa pomešati med ameriške najstnike in njihov življenjski slog, s katerim se lahko poenoti tudi veliko ostalih, in nato v ta svet vrže kako bombo in tega istega bralca pre...