Konteksti

Se zgodi, popolnoma nenamerno, ali pač, če smo v dotiku kakega okazionalističnega bitja, ki tiho čmi tam nekje v senci in preži na vsak naš korak in izteg roke, da nam pokaže, kako to v resnici lahko sploh storimo, da se storijo naključja. Bralne paralele, ki jih previdnost morda tudi takšnega bitja, vrže v naš obraz. Mehanika je pač lahko tudi takšna. Problem je bolj v tem, da na takšne mehanike pomislimo zgolj poredko in da takšne možnosti povečini obstjajo le v kakih svežnjih skup zvezanih listov, ki nosijo vsebine kake takšne teorije. Malokdo v resnici verjame vanje. Zgolj včasih, ko situacija tako nanese, da podvomimo v paradigmo tega, kar živimo. Spomnimo se geste déjà vu v Matrici. Svobodna volja je lahko tudi iluzija, seveda. Tudi naključja so lahko. In tako z njimi tudi naključne bralne paralele. Zakaj tako? Med kupom neprebranega materiala, sem za Silosom v branje potegnil Ko zacvetijo lilije. In ker se mi je na trenutke res zdelo, kot da berem ponovno različico i...

Če se prav spomnim, so bili ponedeljki. Dolgi ponedeljki na fakulteti, podprti z mnogo preveč popitih kav, ob katerih smo velikokrat rešili svet. Ob teh ponedeljkih smo se s sošolci v popoldanskih urah, ki so se običajno potegnile v večerne, praviloma zadržali na izjemnih predavanjih profesorja Božoviča. Ni bilo želje po izpuščanju predavanj, čeprav smo bili izjemno nevedni glede praktično vsega, kar nam je želel pojasniti. Verjamem, da mu ni bilo lahko. Predaval je noro težke stvari. In tam sem se tako prvič srečal s Spinozo. O njegovi misli bi se dalo razpredati na več načinov in ob mnogih priložnostih. Vendar pa sem o njegovem sistemu, s katerim je pojasnjeval in izpeljeval vse tisto kar nas obdaja, vključno z nami, dobil veliko prijetnih spominov. A če bi moral danes z eno besedo opisati Spinozo in sistem, ki ga je izpeljal v svoji Etiki, bi to ne bila substanca, ne atributi, ne afekcije. Bil bi to red. Neuničljivost matematičnega reda in nujnosti, ki iz tega sledi. (vir slik...