30. junij 2019

Vprašanje Bruna: med tem, kar je in tem, kar je


vir slike: goga.si
V eni zadnjih edicij založbe Goga nas poletje čaka odprtih rok z branjem odlične knjige o iskanju doma in poigravanjem z močjo pisca, ki zmore hudo dobro pluti med fikcijo in otipljivo zaznano stvarnostjo in tako megli zgodovino, prežeto z žalostjo s pikrim, a dobro odmerjenim humorjem. Takšno pot, od človeka in njegove tvorne vloge do zgodovine ter od te k suvanju tega istega človeka nazaj, je v izjemnem branju prinesla Irena Duša Draž, ki je prevedla zbirko kratke proze Aleksandarja Hemona, zbrano pod naslovom Vprašanje Bruna. Hemonov prvenec, ki je požel veliko pozitivnih odzivov, povsem upravičeno. Pisanje učinkuje sveže, zelo berljivo, humorno in iznajdljivo, obenem pa nikakor na prvo žogo in brez družbenih premislekov, ki se preko osebne integritete in družine povezujejo v diskurz o zgodovini, geopolitiki in metafikcijskega obvladovanja brisanja meja med fikcijo in stvarnostjo. Med teksti najdemo tudi fotografije, naslovnico pa krasi detajl slike Steva Johnsona, ki so mu oblikovalci knjige dodali zvezdnati konstelaciji, ki napotujeta na tematsko centraliziranje pisanja v sredino med ZDA in Evropo, sam detajl pa še zasukali za devetdeset stopinj, kar razumem tudi kot igranje z artefaktom, ki je že v osnovi ekspresija stvarnosti. V vsem tem se zdi, nalašč ali ne, niti ni pomembno, veliko Aleksandra Hemona.

Vprašanje Bruna je zbirka osmih kratkih zgodb različnih dolžin, tehnik in bralnega tempa. V prvi zgodbi z naslovom Otoki, opisuje svojo izkušnjo potovanja in bivanja na Mljetu. Tam seveda izstopa stric Julij, ki pripoveduje zgodbe o preteklosti Mljeta in takole mimogrede navrže kruto zgodbo o strupenjačah, ki so se jih prebivalci Mljeta skušali znebiti z mungi, a si s tem nakopali še večje zlo. Zdi se tipična Hemonova zgodba o nesmiselnosti revolucije v smislu družbene spremembe. Nekateri kraji so usojeni, da imajo težave, ki jih tako rekoč determinirajo vnaprej. Hemon je tu v vlogi devetletnega fanta, ki posluša strica in skuša preživeti to divjino potovanja na slavni jadranski otok.

09. junij 2019

V gozdu: Kinderschreck

vir slike: modrijan.si
Kje se neha dokumentarnost in začne umetnost, fikcija? Od kod črpati navdih za podoživljanje tragedij skozi branje o grozljivem? Zakaj bi to sploh želeli? Mogoče prav zaradi bližine z besedami slikamo ne le dogodke temveč tudi kritiko dogodka samega. Vlivamo neko upanje v neponovljivost. Mogoče natanko to. Temeljna premisa del, ki temeljijo na obupnem škodovanju, kršenju vseh človekovih dogovorov in občutkov, se zdi v racionalizaciji dogodka, približevanju občutkov, zapolnjevanju črnih lukenj tega, česar zgodovinopisje in reportažnost ne dosežeta. Moč literature doživljam kot moč empatije njenega bralca ali bralke. Podobne misli sem zbiral že pri Maxu, najbrž še bolj pri Šehićevi Knjigi o Uni, kjer je avtor na vprašanje, kako bi nekomu razložili vojno, odvrnil z vrhunsko in bolečo: »To je kot podaljšani Konec sveta s smetano, le veliko bolje.«

V rokah pa držim roman irske pisateljice Edne O'Brien z naslovom V gozdu. Išel je v prevodu Maje Kraigher pri založbi Modrijan kot 123. edicija odlične zbirke Bralec. Osupljivo, hitro, nezdravo in surovo zgodbo o trojnem umoru, ki se je v devetdesetih letih 20. stoletja zgodil na Irskem. Resnični dogodki, hude travme in veliko prizadetih ljudi spremlja to zgodbo. Kot najbrž vsakokrat, ko je glavni antijunak poosebljeno ponorelo zlo, ki so ga kot otroka poznali vsi in je odraščal tako rekoč v sleherni soseki. Roman o strahu in trepetu, o temnem zatočišču gozda, o popolnem kaosu v glavi, o glasovih, ki terjajo zločin, o mladih življenjih, ki ugasnejo in o starih, ki se še dolgo kasneje bojijo o vsem govoriti naglas. Pa tudi o pogumu in odločnosti, trudu za rehabilitacijo in popolnoma pokvarjenem umu. V gozdu je roman, ki stavi na pogovor s situacijo, ki grozljivo doživetje O'Kana in njegovega razbojniškega pohoda skuša predstaviti v različnih lučeh, pogledih vpletenih. Tudi mrtvih. S tem priznava paralakso pripovedi
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...