20. september 2018

Južno od meje, zahodno od sonca: suženj hrepenenja

vir slike: dobreknjige.si
Ob poplavi novega branja se povsem brezsramno vsake toliko lotim tudi česa, kar bi moral prebrati že davno nazaj, pa me je prej omenjena povodenj odplaknila drugam. Zato ni naključje, da sem letošnji dopust ozaljšal tudi s knjigo, o kateri je sedaj veselje pisati. Bolj je naključje to, da sem jo v roke vzel tako rekoč nemudoma po Mifsudovi Jutti Heim. Lahko bi katero koli drugo od tistih, ki sem jih imel pri roki. In najbrž ima branje ene knjige podaljšano življenje tudi v naslednjem branju. Odtis besed in zven pomenov na stenah našega bralnega spomina ima svojo moč; zavest, nagnjena k iskanju rešitev, vzorcev in paradigme, pa najde sledi, ob katerih se vprašaš, ali bi jih našel tudi sicer, če bi tale roman sledil kasneje. Vendar najbrž niti ni pomembno, veste, kaj želim zapisati. Vsekakor je bilo nadvse prijetno tako branje še enega Murakamija in tudi to, da je malteškemu romanu sledil prav Južno od meje, zahodno od sonca.

Oba dela v središče postavljata fatalno dekle, ki ima nepovraten in odločilen vpliv na glavnega junaka pripovedi. A gre za povsem različna romana. Haruki Murakami je, tega ne skrivam, meni izredno ljub pisatelj. Ker uspe z besedami pričarati občutja, ki jih marsikdo drug ne. Način pripovedovanja je popolnoma drugačen, atmosfera, v katero te pahne, je nekako blizu bralcu, ne glede na količino surrealističnih elementov, ki jih vplete med stavke. In tule, v Južno od meje, zahodno od sonca, teh pravzaprav ni. Murakami je roman napisal leta 1992, nekaj let po Norveškem gozdu in nekaj let pred Kroniko ptiča navijalca; vsekakor ima mnogo več sorodnosti z Norveškim gozdom kot s Kroniko. Beremo pripoved o odraščanju junaka, njegovem osamosvajanju, iskanju življenjskih družic in življenja, ki ga bo navduševalo, mu ponudilo zadovoljstvo. Na osrednje mesto te pripovedi so razmerja, ki jih junak v svoji pripovedi razpostavlja kot mejnike svojih najpomembnejših sprememb. Zato je to predvsem
zgodba o Hadžime, ki je srečal Šimamoto, jo izgubil in jo dobil nazaj, pa zopet izgubil in ob vsem spraševanju o tem, ali jo je sploh kdaj imel zares ob sebi, ugotovil, da to sploh ni pomembno. Južno od meje, zahodno od sonca sem doživljal kot miren roman s pomembno refleksijo življenja, tega, kar res šteje. In s čudovitim zaključkom.

Celo potem, ko se nisva več videla, sem se je spominjal z veliko naklonjenostjo. ... Dolgo je imela poseben prostor v mojem srcu.

Tudi Južno od meje, zahodno od sonca je intimističen roman, podobno kot prej omenjena Jutta Heim. Hadžime pripoveduje o svojem otroštvu, ki ga je zaznamovala stigma edinca, do katerih so družba in vrstniki imeli drugačen odnos. A to, da je drugačen od ostalih, ga je toliko bolj zbližalo s Šimamoto, prav tako edinko. Do nje je čutil nekaj, kar do nikogar drugega ni mogel in nikoli v življenju do nikogar več ne bo. Šimamoto je dekle, Hadžimova vrstnica, s katero je preživel veliko časa ob poslušanju plošč in uživanju trenutkov. V njej je prepoznal nekaj, kar ga je navdajalo s toplino in ljubeznijo, še preden je pravzaprav vedel, kaj ljubezen sploh je. Šimamoto je zaznamovala tudi otroška paraliza in zategadelj je šepala dokler kot odrasla ženska ni šla na posege, ki so vse skupaj omilili. Hadžime in Šimamoto sta bila močno povezana, tudi brez besed. Vse skupaj je prekinila srednja šola, ki je povzročila, da sta se videla vedno manj. Dokler se nista videla nič več.

Počutil sem se, kakor da bi strmel v obraz koncu lastnega življenja.

V srednji šoli sledimo Hadžime in njegovi pripovedi o Izumi. Z njo se resno zaplete, predana sta si, predvsem Hadžime precej razmišlja o spolnosti in pri tem v zgodbi vleče nit precej enodimenzionalnega junaka, ob katerem Izumi deluje mnogo bolj zrelo. Čeprav predvsem previdno in preroško. Izumi mu navrže predvsem strah pred tem, da bi jo Hadžime prizadel. In dasiravno se takrat zdi, da je to nemogoče, pa se je zgodilo natanko to. Hadžime se kasneje namreč zaplete s Izumijino sestrično, ki ima do spolnosti precej bolj svobodne poglede, kar je bilo študentu primerjalne književnosti sicer po godu, a seveda precej manj Izumi. In krivda, ki jo je naš junak občutil mnogo let kasneje, ko je prek znanca izvedel za usodo Izumi in temino, ki jo obkroža, je bila vendar tako debela, da bi jo bilo treba zrezati, če bi hoteli občutiti kaj drugega. Bila bi zlahka še bolj središčni del romana, a se zdi, da Murakami pripovedi v to smer preprosto ni želel peljati. Bolj kot to torej ta krivda ostaja kot neizbrisen črn madež na vesti protagonista, ki ga je Murakami sicer naslikal kot načeloma dobrega. A Izumi in njena usoda ostajata kot nekaj, na kar je Hadžime lahko vplival, pa se je napak odločil, v razliki do Šimamoto, ki se je iztekla iz njegovega življenja, kot se zdi povsem izven njegovega vpliva.

In verjetno je beseda, katere teža je nedoločljiva.

In je še tretja. Jukiko. Dekle, ki jo spozna kasneje in ga povleče iz zaspanega uradniškega življenja, dela v založništvu. Jukiko ima vplivnega in bogatega očeta, ki ga povabi v posel. Hadžime tako postane upravljalec dveh lokalov, barov z jazz glasbo v živo. In v teh barih je našel tisto, kar rad počne, združil je ljubezen do glasbe, organizacije, načrtovanja in avtonomije pri odločanju, ki jo spremlja tudi potreba po spremembah. Te spremembe, ki terjajo prilagoditve, so bile nekaj, kar je poprej pogrešal. Uspeh v lokalu je prinesel tudi nekaj malega slave in tako so ga našli tudi stari znanci iz preteklosti. To, da ima z Jukiko odlično razmerje, da ima rad svojo ženo in da obožuje dve hčerki, v resnici tako nima prav nič opraviti s tem, da je v svojem lokalu izvedel tako za Izumijino usodo kot tudi, da je tja deževnega večera prišla Šimamoto. Tu se na nek način roman šele pošteno zaplete ali, če želite, zares zares začne. Šimamoto, njegovo dolgo izgubljeno otroško dekle, njegova sorodna duša, na katero je privezal mnogo svojih misli, v vsem vmesnem času jo je videl le enkrat v izjemno čudni situaciji, je prišla v njegov lokal. Zgodba se začne pisati. Njuno ponovno spoznavanje, njun izlet, njuna skupna noč. In to, kakšne posledice vse skupaj nosi njegova družina. Predvsem Jukiko. Odlično zapisano, tenkočutno pripovedovano.

Ampak vedno zaidem v slepo ulico. Kamor koli grem, vedno končam kot jaz. Tisto, kar mi manjka, se nikoli ne spremeni. Okoli se lahko spremeni, jaz pa sem še vedno isti nepopolni človek. Isti manjkajoči deli me mučijo z lakoto, ki si je ne morem potešiti.

Južno od meje, zahodno od sonca je tako predvsem roman, ki se ukvarja z glavnim junakom. Lahko ga beremo kot pripoved nekoga, ki preprosto išče srečo in potrebuje pomiritve z lastno preteklostjo. Osnovna tema zgodbe so odnosi, ki jih Hadžime ustvarja predvsem z ženskami. Junak skozi vse, kar se mu zgodi, povečini ostane na dobri strani, tudi v trenutkih, ki od nas terjajo, da gremo preko naših principov, se zavedamo, da on to stori zaradi neke notranje nujnosti, ki bi storila škodo predvsem, če tega ne bi storil. To občutimo tako ob zasledovanju Šimamoto kot tudi ob tem, kaj vse je zamolčal Jukiko od trenutka, ko se je Šimamoto ponovno pojavila v njegovem življenju, a nas je Murakami dotlej že uspel privezati na občutja Hadžima, tako da vemo, da je to nekaj, čemur se preprosto ne bo mogel upreti. Bolj bistveno – in kamor je tudi Murakami ciljal z naslovom in v tekstu – je, kaj razrešitev odnosa do Šimamoto pomeni za Hadžima.

Nikoli več je ne bom videl, razen v spominu. Bila je tukaj in zdaj je ni bilo več. Vmesnega stanja ni. Verjetno je beseda, ki jo morda najdeš južno od meje. Ampak nikoli, čisto nikoli zahodno od sonca.

Južno od meje je sintagma, vzeta iz pesmi, ki sta jo poslušala in označuje vrstico, ki sta si jo Šimamoto in Hadžime posebej zapomnila, predvsem v iluziji tega, kaj vse sta si predstavljala, da v resnici pomeni. Iluzija je iluzija postala v trenutku, ko sta izvedela, da gre – preprosto pač – za Mehiko. Zelo podobno je tudi z zahodno od sonca, ki izvira iz bolezni hysteria sibiriana, v kateri so se kmetje v Sibiriji odpravili na iskanje nečesa, kar naj bi bilo zahodno od sonca, čeprav seveda tega niso našli. To je Hadžime in njegov svet. Južno od meje je njegova iluzija, ikona, podoba Šimamoto. Svet, ki ga ni bilo, ki ga je zgradil in mu ostal podložen, zaradi tega ostal tudi nekompleten. Hadžime je v iluziji primoran spoznati iluzijo. Razrešiti svojo preteklost. Preden odide na pot zahodno od sonca. Odločitev, ki sta jo nekaj strani kasneje sprejela z Jukiko, je v resnici prav to. In v tej, skrajno končni fazi, v resnici ni več pomembno, kaj je Šimamoto bila in kaj Šimamoto je.

Južno od meje, zahodno od sonca je razmišljujoča zgodba o življenju junaka, ki se zdi, da mu je v življenju res uspelo, v sebi pa čuti zev in nezaključenost. Da bi nam pojasnil, odkod in zakaj vse to, naš junak zgodbo prične povsem na začetku in jo prek pomenljivih obronkov, popolne predaje, pripelje sem, kjer lahko začne živeti. Kljub tonu, ki je v teh besedah, pa branje nikakor ni melanholično, predvsem je umirjeno. O času, o tem, kaj gradi sedanjost. In krotko spogledovanje s surrealizmom, ki bo v Kroniki ptiča navijalca nekaj let kasneje povsem oživel, je tule v službi premisleka o tem, koliko smo sužnji lastnih hrepenenj, koliko krivde nosimo sami in koliko potrebujemo, da zares opazimo svet okoli sebe. Murakami je mojster med tistimi, ki te stvari pripelje do bralca na nevsiljiv, poetičen in prepričljiv način. Vsekakor priporočam.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

Dobre knjige
Siol
Vezal
Goodreads
Wikipedia
Regarp
New York Times
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...